Po mnenju predlagateljev zakona, poslanske skupine SLS, je bilo v preteklih mesecih moč zaslediti številne primere sumljivega poslovanja gospodarskih družb.
Ob tem je precejšnje število gotovinskih transakcij, ki so bile sporočene Uradu RS za preprečevanje pranja denarja, potekalo tudi v države, ki so po različnih standardih opredeljene kot davčne oaze. Poslovanja z davčnimi oazami pa se ne poslužujejo samo gospodarske družbe, temveč tudi premožnejši posamezniki, ki tako želijo optimizirati davčno poslovanje. To pa z drugimi besedami lahko pomeni tudi izogibanje plačevanja davkov, so zapisali pri SLS v sporočilu za javnost.
Ob tem je potrebno pojasniti, da vsaka transakcija v davčno oazo še ne pomeni kaznivega dejanja pranja denarja, se pa postavlja vprašanje, ali je tovrstno ravnanje družbeno sprejemljivo. Potrebno je namreč razumeti, da pobiranje davkov ni enosmerni proces, temveč se ti davki prelijejo v javno infrastrukturo ali javne storitve, ki so na voljo vsem državljanom.
Večja transparentnost v interesu vseh
Glavni nadzorni organ, ki skrbi za izvajanje tega zakona, je Urad RS za preprečevanje pranja denarja. Zakon določa obveznosti organizacij, ki so dolžne uradu sporočiti podatke o posameznih transakcijah, ki se izvajajo in sicer je treba uradu sporočiti podatke o vsaki gotovinski transakciji, katere vrednost presega 30.000 evrov in kadar v zvezi s transakcijo ali stranko obstajajo razlogi za sum pranja denarja ali financiranje terorizma.
Mnogo več pa je bilo negotovinskih transakcij v države, ki so po različnih standardih opredeljene kot davčne oaze, katere uradu niso bile sporočene. Poleg tega, da je takšne transakcije tudi treba sporočati uradu, so v SLS tudi prepričani, da je obveščenost o tem, katera slovenska podjetja in posamezniki ter v kakšnem obsegu poslujejo s subjekti s sedežem v davčnih oazah, vsekakor v interesu javnosti, poslovnih subjektov, upnikov, delavcev in državne uprave.
