Mnenjske poizvedbe - olje ali pesek v motorju demokracije?

Leto 1932 šteje za letnico rojstva političnih poizvedb. Tistega leta je namreč George Gallup prvič uporabil tehniko poizvedb ("polls") za napoved rezultatov volitev državnega sekretarja v Iowi v ZDA, na katerih je njegova mačeha Ola Babcock Miller na splošno presenečenje dosegla zmago, ki pa jo je Gallup pravilno napovedal z rezultati anketne poizvedbe.

Desetletja po tem dogodku so tekle živahne polemike o dejanski naravi in družbenih posledicah (javno)mnenjskih poizvedb. Gallup je bil prepričan, da je treba javnomnenjske poizvedbe obravnavati kot znak demokratičnega razvoja družbe. Trdil je, da so rezultati poizvedb "mandat ljudi vladi". V družbi, v kateri zaradi številčnosti prebivalstva ni več mogoča neposredna demokracija, naj bi bile mnenjske in volilne poizvedbe nadomestilo za omejitve pri volitvah političnih predstavnikov.

Mnenjske poizvedbe naj bi po mnenju njihovih zagovornikov omogočale kontinuirano opazovanje "varljivega utripa demokracije". Voditelji naj bi z njimi lahko kadarkoli preverili večinsko voljo državljanov in jo upoštevali pri sprejemanju odločitev. Mnenjske poizvedbe bi lahko uporabljali tudi za kljubovanje zahtevam skupin pritiska, ki bi jim s poizvedbami dokazali, da večinsko mnenje njihovih zahtev ne podpira. Vse to naj bi krepilo demokracijo. Javno mnenje, ki ga razkrivajo poizvedbe, naj bi bilo nekakšna demokratična protiutež vse večji odtujenosti političnih predstavnikov od volilnega telesa in s tem ločevanju predstavništva od vladavine ljudstva.

Nasprotno pa je eden najvidnejših zgodnjih nasprotnikov javnomnenjskih poizvedb Lindsay Rogers v svoji kritiki poizvedb izhajal iz kritik tiranije večinskega mnenja od Burka in Tocquevilla do Bryca in Lippmanna, ki so poudarjali, da voljeni predstavniki ne bi smeli podlegati diktatu večine. Gallupove ideje, da so v družbah s predstavniškim političnim sistemom mnenjske poizvedbe lahko ekvivalent neposrednih razprav državljanov v antičnih mestnih državah, je tako označil za povsem zgrešene; nasprotno, je poudarjal Rogers, poizvedbe onemogočajo - ne pa omogočajo - razpravljanje in doseganje konsenza, ki sta bistvenega pomena za demokratično vladanje.

Benjamin Ginsberg je bil desetletja kasneje prepričan, da je največja ironija mnenjskih poizvedb v tem, da ima razvoj znanstvenih sredstev za merjenje javnega mnenja najbolj negativne posledice prav za tiste skupine, katerih politična usoda je bila zgodovinsko najtesneje povezana z množičnim javnim mnenjem - za delavstvo. Njihov poglavitni učinek je v legitimizaciji dominantne politične ureditve in omejevanju demokratičnega oblikovanja in izražanja javnega mnenja, je dodal John Dryzek. Postopki "merjenja" javnega mnenja so namreč mnogo več kot le "merjenje": z njimi se promovirajo prav določena mnenja in določen (anonimen) način izražanja mnenj, kar v končni instanci omogoča pasivizacijo in mnenjsko nadzorovanje državljanov ter manipulacijo z javnim mnenjem. Mnenjske poizvedbe so pomagale preoblikovati avtonomno javno mnenje v institucionalno obvladljiva in upravljiva množična mnenja, ki jih je mogoče ustvarjati in oblikovati v prid določenim interesom.

Po prvem navdušenju nad njeno mobilizacijsko močjo so se pomisleki te vrste kasneje pojavili tudi ob televiziji - z idejo o njeni "narkotični disfunkciji". Raziskovalci so namreč ugotavljali, da so televizijski gledalci gledanje televizije pogosto dojemali že kot politično participacijo, kar jih je odvračalo od dejanske participacije.

Preverjalna demokracija na pohodu

Podobne polemike kot mnenjske poizvedbe in televizija je doživljal tudi internet. Po zgodnjih evforičnih pričakovanjih globalne elektronske demokracije in vsevednih državljanov, ki jim bo internet omogočil dostop do vseh potrebnih informacij, je kmalu prišla streznitev. Pred dobrim desetletjem je Michael Schudson v kritiki ideala informiranega "spletnega državljana", ki naj bi ga "proizvedel" internet, prvi pisal o "preverjalskem" državljanu (monitorial citizen). Izraz naj bi označeval "prej defenzivnega kot proaktivnega" državljana, ki morda sicer ima veliko informacij, a pravzaprav ne ve, kako in kaj naj bi z njimi počel. Rešitev je v tem, da se bolj angažira z nadzorovanjem okolja kot pa z zbiranjem informacij. Podoben naj bi bil staršu, ki ob bazenu pazi na svojega otroka: videti je sicer povsem pasiven, dejansko pa budno opazuje in preverja: vsak trenutek je pripravljen za akcijo, če bi bila potrebna.

Schudsonove ideje preverjalnega državljan(stv)a je desetletje kasneje John Keane razvil v obsežen zagovor preverjalne demokracije (monitory democracy). Keane izhaja iz spoznanja, da politične stranke in zakonodajalci izgubljajo oblast nad politiko, po drugi strani pa se vsepovsod pojavljajo "preverjalne institucije", ki v imenu ljudi, javnosti ali državljanov sistematično preverjajo delovanje vlad, strank in politikov. Nekje je Keane preprosto zapisal, da je preverjalna demokracija nekakšen agregat "anket, fokusnih skupin, posvetovalnih poizvedb, internetnih peticij ter glasovanja občinstev in potrošnikov" - podobno, kot so pred desetletji javno mnenje začeli preprosto (a zmotno) izenačevati z rezultati mnenjskih poizvedb, ki naj bi ga "merile".

Če je bila včasih demokracija razumljena kot vladavina ljudstva, preverjalna demokracija ljudsko "vladavino" obravnava bolj pragmatično - kot pomembno orodje državljanov za zagotavljanje politične enakosti zoper koncentracijo oblasti, ki se izogiba odgovornosti javnosti. Preverjalna demokracija torej pomeni stalno javno preverjanje ("monitoring") in benthamovsko nadzorovanje nosilcev odločanja, naj ti delujejo v institucionaliziranih okvirih odločanja ali pa v različnih oblikah manj formaliziranega vladovanja ter v nevladnih organizacijah in civilni družbi - v podjetjih, oblikah javno-zasebnega partnerstva, sindikatih, humanitarnih organizacijah, skratka povsod tam, kjer se sprejemajo za državljane pomembne odločitve.

Za institucije preverjalne demokracije naj bi bilo značilno predvsem troje. Predvsem so zavezane javnosti, ki ji zagotavljajo različna stališča in zanesljive informacije o izvajanju oblasti v vladnih in nevladnih organizacijah. Usmerjene so k javnemu oblikovanju, preverjanju in uveljavljanju standardov in norm preprečevanja koruptivnega in nedopustnega vedenja nosilcev odločanja. Končno naj bi institucije preverjalne demokracije prispevale tudi k spodbujanju "reprezentativnosti" političnih predstavnikov ter povečevanju raznovrstnosti in vplivnosti državljanskih glasov, ko gre za odločitve, ki zadevajo njihova življenja.

Manipulacije z vidnostjo oblastnega delovanja

Supervizor, spletna storitev slovenske KPK, ki "splošni javnosti, medijem, stroki in državnim organom omogoča vpogled v izdatke javnih institucij, ki se nanašajo na blago in storitve", profilira komisijo kot tipično preverjalno institucijo, ki z javnim monitoringom poskuša prispevati k preprečevanju koruptivnega delovanja nosilcev odločanja. Koliko v njej državljani prepoznajo preverjalno institucijo ali pa njene storitve uporabljajo za zadovoljevanje zasebnih interesov, je seveda drugo vprašanje. Najbrž bi bilo tudi neutemeljeno upanje, da lahko KPK s tem prispeva k večjemu vplivu državljanov na odločitve, ki jih sprejemajo njihovi politični predstavniki.

Vendar pa taki pomisleki ne morejo biti argument zoper novo storitev KPK, češ da neutemeljeno posega v poslovno tajnost in sploh ne prispeva k demokratični ureditvi družbe. Taki pomisleki me spominjajo na spomladansko afero Sveta Evropske unije, ki se je pritožil na sodbo Sodišča Evropske unije, da mora javnosti omogočiti vpogled v procese odločanja v Svetu. V pritožbi zoper to odločitev je Svet EU kot ključni "argument" navajal, da bi sporočanje informacij o stališčih nacionalnih vlad v pogajanjih o direktivah EU - te pa menda danes določajo že dve tretjini nacionalnih zakonodaj! - otežilo pogajanja, saj bi morale vlade javnosti pojasnjevati, zakaj so spremenila izhodiščna pogajalska stališča, kar bi lahko onemogočilo doseči sporazum. Evropska "demokratična" zakonodaja torej danes nastaja s tajno diplomacijo in tako bi moralo po prepričanju večine njenih akterjev - nacionalnih vlad, vključno s slovensko - ostati tudi v bodoče. WikiLeaksu, pomembni preverjalni organizaciji, očitno ne bo zmanjkalo dela.

Da je tajnost pogovorov o zadevah, ki zadevajo državljane, le priročen izgovor za sprejemanje nepravičnih in koruptivnih odločitev, sta dokazovala že Kant in Bentham in o tem pravzaprav ni vredno izgubljati besed. Pomembno vprašanje pa je, ali je minimalistična preverjalna demokracija vse, na kar smemo v prihodnosti še upati. "Preverjalna demokracija" namreč v strogem pomenu ni demokracija (= vladavina ljudstva), saj v njej ne gre za posredno ali neposredno udeležbo državljanov v odločanju oz. vlad(ov)anju, ampak le za zagotavljanje vidnosti sprejetih odločitev in morda še postopkov njihovega sprejemanja, pa čeprav državljani nanje ne morejo vplivati. Vendar pa ima ustvarjanje vidnosti demokratični značaj samo pod pogojem, da državljani lahko sodelujejo tudi v procesih odločanja - na primer v povezavi z delujočo parlamentarno demokracijo. V nasprotnem primeru gre lahko zgolj za manipulacijo v službi posebnih (zasebnih) interesov, npr. za poskuse moralne ali politične diskvalifikacije posameznikov ali skupin.

Vendar to ni problem delovanja preverjalnih institucij, ampak drugih institucij političnega sistema. Najslabše bi bilo, ko bi zaradi možnosti zlorabe monitoringa poskusili omejevati ali celo odpraviti delovanje preverjalnih institucij, kar se je v preteklosti že dogajalo.