Osemintridesetletni Novomeščan velja za stratega na cesti. Po številu nastopov mu v nedeljo na 266 kilometrov dolgi trasi ne bo enakega. Že samo nastop na cestni dirki, ki praktično šteje letnice za že 78. svetovno prvenstvo, je izjemna čast za vsakega kolesarja. Nabrati tako veličasten niz je zagotovo svojevrsten fenomen. In čeprav je morda sam že odločen, da bo nemara to zadnje svetovno prvenstvo, o tem ne želi govoriti. Je povsem osredotočen na nedeljsko dirko. Tako je zanimiv tudi filozofski pristop do nastopa na svetovnem prvenstvu.

Trase svetovnega prvenstva ne poznate. Koliko so torej za vas pomembni podatki, ki jih je razkril Jure Kocjan, ki ima edini od vas reprezentantov izkušnje s te trase z dirke po Danski?

Tudi sam sem že prej zanimal za traso in govoril s kolesarji, ki ta del države poznajo z dirke po Danski. Žal so vsi imeli le skromne izkušnje, saj so vozili le delček trase. Vsi so omenili, da je delna selekcija kljub enostavni in ravni trasi le bila ter da se je kolona kar pošteno razvlekla. Pričakujem, da bo glede na pomembnost svetovnega prvenstva in množico odlično pripravljenih zagotovo prišlo do sprinta večje skupine kolesarjev. Torej tja do osemdeset kolesarjev.

Spremljate izbor drugih selektorjev? Na katere detajle ste pozorni, ko slišite imena?

Imena pri velikih reprezentancah nam praktično že povedo, za kakšno taktiko se bodo odločili. To je ključno, ne imena. Na primer, Italijani so denimo za glavnega moža izbrali Bennatija, a to je po mojem le igra navzven. Zagotovo se bodo, sodeč po imenih, odločili za napadalni slog. Številni odlični posamezniki lahko sami odločijo dirko. Letos bodo morda le Britanci vsi delali za Marka Cavendisha ter morda Avstralci za Gossa. Zagotovo se ne bo zgodilo kot na svetovnem prvenstvu v Zolderju 2002 (4. Andrej Hauptman, 5. mesto Zoran Klemenčič, op. p.), ko so se štiri reprezentance - Nemčija, Belgija, Italija in Avstralija - postavile na čelo in nadzirale potek do sklepnega sprinta. Po moje je letos več reprezentanc, ki jim tak način ne ustreza.

S kakšnim pristopom boste kot neformalni kapetan reprezentance torej letos odšli na start? Grega Bole in Borut Božič sta ne nazadnje tudi v širšem krogu favoritov za kolajne.

Zagotovo še z večjo odgovornostjo, še bolj resno. Če govorim v svojem imenu, je tako vedno, za vsako dirko. Samo tako lahko reagiramo na dogodke. Letos se ne bomo smeli toliko zanašati na taktiko drugih. Morali bomo biti sami sam svoj mojster in taktiko sami prilagajati svojim kolesarjem.

Kaj torej med tako dirko pomenijo izkušnje? Poznate verjetno vse kolesarje v karavani, celo to, kako razmišljajo?

Z leti dirkanja zares opažam, da vedno manj energije vržem stran v prazno. Veliko dogodkov predvidim vnaprej. Tudi preostali del ekipe ima že veliko izkušenj. To je vedno dobro. Vse enodnevne dirke na najvišjem nivoju, ne samo v WorldTouru, se vozijo taktično zelo podobno, naj bo za klub ali reprezentanco. Povsod z enim ali dvema liderjema. Isti način bomo imeli mi. Oba liderja bo treba zaščititi, ju voditi v ospredju, da potrošita čim manj energije do konca. Marsikdo bo tudi zaradi Boleta in Božiča računal na nas. Treba bo zavihati rokave in prevzeti tudi ta del odgovornosti. V kolesarstvu je tudi običajno vedno tako, da je ekipa, ki prevzema odgovornost, tudi korak naprej, drugi morajo le slediti, torej so korak zadaj. Mogoče bo treba v finalu poskušati vzeti tudi stvari v svoje roke.

Kakšna bo komunikacija na takšni dirki? Lani je Borut Božič ostal zadaj, kot bi ga pozabili.

Letos so radijske zveze znova dovoljene. Več se bo treba pogovarjati.

So kakšne posebnosti glede tega, ker bo to reprezentančna dirka?

Če bomo dirkali, kot se dogovarjamo, razlik ne bi smelo biti. Vsaj osebno nimam osebnih ciljev, da bi dirkal drugače kot pomagal. Želim le to, da bi Slovenija prišla do priložnosti še do ene kolajne, kot jo je osvojil Andrej Hauptman. To je dosegljivo le z odličnim sodelovanjem znotraj ekipe. Tudi na predolimpijski poskusni dirki v avgustu smo odlično sodelovali. Dobesedno vsi smo se s svojimi izkušnjami sijajno dopolnjevali. (Borut Božič je osvojil šesto mesto, op. p.)

Kako je to klubsko-reprezentančno barvanje videti navzven? Le na redkih dirkah, kot je bila tista predolimpijska v Londonu, klubski profesionalci vozite v dresu reprezentanc.

Druge kolesarje zares tako dobro poznam, da je vedno na vsakem svetovnem prvenstvu čutiti interes klubov. Interes v kolesarski industriji, ki poganja klubsko sceno, je v tujini tako močan, da brez tega ne gre. Pri nas tega ni čutiti. Morda, če bi mi dirkali v slovenskih klubih. Tako dirkamo za tuje, ti pa nam ne nalagajo posebnih nalog. Prepričan sem, da smo tudi v glavah tako zreli, da jih tudi ob morebitnem prigovarjanju ne bi sprejeli. Slovenija je majhna in v kolesarstvu zapostavljena. Pritiska kolesarske industrije ni prav zaradi tega, ker smo majhni. Z dobro vožnjo lahko to obrnemo in to majhnost obrnemo v prednost.

Boste nadaljevali kariero?

O tem se zdaj ne pogovarjam. To je tema za ponedeljek po svetovnem prvenstvu.