Čisti junaki in nedolžne žrtve

Busheva genialna ideja

Težava Busheve administracije je bila, da ni imel jasnega sovražnika s prestolnico, vrhovnim poveljstvom in ekonomskim centrom. Al Kaida ni bila država niti hierarhična organizacija, ampak ideologija. Usmeriti vse vojaške sile v lov na bin Ladna ne bi zadoščalo, ker ni imel organizirane vojske. Al Kaida je bil vsakdo kjerkoli na svetu, ki je rekel, da je Al Kaida. Dva sta bila celica, trije organizirana skupina. Ta vojna je bila v načelu izgubljena in tudi zares izgubljena v Afganistanu.

Vendar je George Bush, ki ni veljal za posebej bistrega državnika, v prvem hipu po napadih izrekel genialno idejo. "Napaden je bil ves svet." Ker je bil napaden ves svet, je moral ves svet vstopiti v vojno in zaščititi Ameriko.

Ko je tri dni po napadih George Bush prišel k sebi in napovedal odgovor, je bil preroški.

"Civilizirani ljudje po vsem svetu obsojajo storilce, ki so načrtovali in izvedli te strašne napade," je zapisal v odloku, s katerim je trinajsti september razglasil za dan molitve za umrle. "Pravica zahteva, da bodo tisti, ki so pomagali tem teroristom ali jih ščitili, kaznovani - strogo kaznovani. Uporabili bomo vse zmogljivosti ZDA in naših prijateljev in zaveznikov za pregon odgovornih za zlo, dokler ne bo pravici zadoščeno."

V prvih dneh je bilo težko tvegati napovedi, kam bodo Američani usmerili topove, da pomirijo razgrete strasti domačega prebivalstva. Nekam pač. Najprej v Afganistan. Vendar to ni moglo biti osrednje bojišče nove vojne, ki je Bush ni definiral kot vojne proti konkretnemu sovražniku. Bilo je jasno, da bo v "vojni proti terorizmu" uporabil oborožene sile. Vendar je bilo vojaško železje zgolj spektakularna reakcija, ki je prinesla zadoščenje. Glavna teža vojne je bila politična. Od držav, ki tolerirajo prisotnost Ameriki sovražnih oboroženih političnih ali verskih organizacij, je zahteval kapitulacijo. Pozabiti so morale svoje strateške interese in v vojno pristopiti kot zavezniki Amerike za zaščito njenih interesov. Ideja ni bila zgolj v tem, da se bodo ameriški padalci spustili v prestolnice in pometli z njihovimi vladami. Tudi to. Vendar je Bush oblikoval veliko bolj daljnosežno strategijo. Države, kjer so imele te organizacije vsaj zatočišča, če že ne oporišč, so morale same s svojo policijo aretirati, razorožiti in predati ljudi, ki so jih imele ZDA na seznamih svojih sovražnikov. To jim ni bilo lahko, vendar so Američani poskušali poskrbeti, da je bilo neizogibno.

Za ogled interaktivne infografike kliknite na spodnjo sliko.

Usoda, ki jo je Bush obljubljal, je bila dolgotrajna in totalna vojna vsem združbam, ki so na ameriškem seznamu terorističnih organizacij. To ni bila kratkotrajna letalska operacija, ampak vojna, ki je vključevala redno vojsko, posebne enote, privatne milice, obveščevalne službe in najete likvidatorje. "Naš odgovor vključuje mnogo več od takojšnjega maščevanja in izoliranih udarov. Američani ne smejo pričakovati ene bitke, ampak dolgotrajno kampanjo, kakršne še ni bilo. Lahko bo vključevala dramatične napade, ki bodo vidni na televiziji, in podtalne operacije, ki bodo ostale skrite tudi v svojem uspehu."

Z neba, kamor je vojno potisnil Bill Clinton, so se Američani ponovno spravili na tla. Bojišče pa je bilo ves svet. Kdo je sovražnik in kdo zaveznik, je določalo zgolj brezprizivno pristajanje na definiranje vojne kot globalne vojne proti terorizmu. Obneslo se je sijajno. Po desetih letih je bin Laden mrtev, svet pa še vedno v vojni. Američani so v njej odigrali vlogo čistih junakov in nedolžnih žrtev. Čisti junaki so v razumevanju samih sebe vedno bili. Da so nedolžne žrtve, pa je bila novost.

Mir je bil pekel

Ko je Bush rekel, da je bil napaden ves svet, je imel vsaj v New Yorku prav.

Leta 1999 sem se naselil v Brooklynu, v stanovanju s pogledom čez reko na Manhattan. Silhueto mesta je v zgornjem delu mesta zaznamoval Empire State Building, v spodnjem pa dvojčka Svetovnega trgovinskega središča. Malo naprej je na morju stal Kip svobode. V mestu, ki je brez zadržkov spreminjalo svojo geografijo z rušenjem in graditvijo stavb, so tri visoke zgradbe in en velik kip zagotavljali, da je mesto večno in da se življenje v njem lahko spremeni samo takrat, ko se njegovi prebivalci odločijo, da hočejo spremembe. Nič na svetu ni bilo večje od New Yorka. V New Yorku je bil tudi bog majhen. Katedrala sv. Patricka na Peti aveniji je bila majhna hiška sredi gozda nebotičnikov.

Prišel sem iz Jeruzalema, ki je o večnosti imel svoje ideje. Prebivalci so se predstavili z opozorilom, čigave žrtve so. Judi v zahodnem delu mesta so bili žrtve evropskega holokavsta in arabskega nerazumevanja za njihovo državo, Palestinci žrtve izraelske kolonialne politike in brezčutnosti vsega sveta. Iz tega dvojega je izšlo vse drugo. Položaj žrtve je bil opravičilo za vsa dejanja. O tem se ni smelo razpravljati. Na eni strani so bili vsi žrtve, na drugi tudi. Od tega je živelo mesto, ki mu človeške žrtve zadnji dve tisočletji niso bile tuje. Z različnih zornih kotov so se vsaj glede tega vsi strinjali z vsemi.

New York je bil na začetku enaindvajsetega stoletja liberalno mesto. Tukaj se nihče ni strinjal z nikomer o ničemer. Osem milijonov prebivalcev je ponujalo osem milijonov različnih interpretacij sveta. Bili so ponosni na svojo posebnost, z njo so se hvalili in iz nje naredili planetarno subkulturo. Če si hotel polemizirati z vsem, kar so si na svetu izmislili, si odšel v New York. Nasprotovanje je tam bilo življenjski stil in politična ideologija. Veliko mesto, kjer so ljudje z veseljem rekli, da New York ni Amerika. Oni so se iz Amerike preselili v New York, da bi živeli kot svobodni ljudje. Ko so se naveličali, so šli nazaj v Ameriko. Ali vsaj v New Jersey. Ni bilo ravno logično, vendar na vso moč prijetno.

Mesto je bilo strpno do vsega. Meščani so vsako, tudi najbolj čudaško identiteto sprejeli kot samoumevno. Edini pogoj je bil, da s svojimi navadami ne vdiraš v privatni prostor drugega. Na svojih dveh kvadratnih metrih si lahko s štrlečimi lasmi in prešpikanim nosom na vrvici sprehajal zelenega jastoga, pa se noben pogled ni ozrl za tabo. Lahko si razlagal najbolj neverjetne svetovne nazore, če le nisi bil preglasen in ljudi nisi cukal za rokav. Moji sosedje so bili Judi in Italijani. Čez cesto je stanovala iranska družina. Mesar je bil Poljak, trgovec s sadjem in zelenjavo Korejec, trafiko na vogalu so imeli v najemu trije Jemenci, trgovino Portoričani. Najbližji glasbeni klub se je imenoval Varšava, vse otroške varuške v parku pred njim so bile Tibetanke. Desno je bil Williamsburg, kjer so živeli ortodoksni Judi v oblekah iz sedemnajstega stoletja, četrt Bedford-Stuyvesant na severu je bila črnska, na Atlantic Avenue nekoliko naprej so bile arabske trgovine in mošeje, v Queensu na drugi strani mostu Pulaski je živel ves svet. V treh četrtih ob reki so govorili sto osemdeset jezikov.

Dovoljeni so bili vsi kodi komuniciranja. Izrecno prepovedano je bilo samo jamranje. Nihče v mestu se ni predstavljal kot žrtev. Kdor je začel razlagati, da se mu godi krivica, je takoj izgubil poslušalce. V najboljšem primeru je dobil hiter nasvet, naj si najde advokata ali psihiatra. Takoj so mu pojasnili, da je prišel v mesto, kjer je poraz samo izhodišče za pripravo nove zmage, smrt priložnost za preživele. Nadeni si nasmeh, pokaži življenjsko energijo in znajdi se, pa karkoli se ti je zgodilo včeraj. Newyorčani so se hvalili, da so trdoživi ljudje, ki se vljudno izkopljejo iz največje stiske in ne čvekajo o svoji bolečini.

Potem sta se v dveh urah v prah sesula nebotičnika Svetovnega trgovskega središča. Dve leti sem ju gledal in hodil pod njuno senco. Desetega septembra sem odšel za nekaj dni v Ljubljano in ostrmel pred televizijo, na kateri sta se drobila v prah. Zdelo se mi je, da vem, kaj skrbi Newyorčane, ki so znova in znova gledali isti prizor. Da sta dvojčka metafora Amerike, ki se ruši pod lastno težo. Poklical sem sosedo Julie Sender, ki je delala na jugu Manhattna v senci ekonomskega središča sveta. Nebotičnika sta ji padla v pisarno. Julie je bila hladna advokatinja z debelimi očali, ki je vsako jutro pretekla deset kilometrov, ob devetih bila na delovnem mestu, domov pa je prihajala pozno ponoči. Vprašal sem jo, na kaj je pomislila, ko sta se ji zrušila soseda.

"Na kaj sem najprej pomislila?" je v telefonsko slušalko zadrževala jezo, gnev in jok. Njena prva reakcija je bila politična, še iz prejšnjega dne. Prepričana liberalka je v vsakem pogovoru rohnela nad militarizacijo države in postopnim prodiranjem konservativizma v središče ameriške politike. Iz Los Angelesa se je preselila v New York, ker je hotela živeti v trdnjavi svobodomiselnosti in naprednjaštva. "Najprej sem pomislila na to, da gredo milijarde dolarjev za fantastične projekte, ki naj bi mi zagotovili varnost pred raketami iz vesolja, moja pisarna pa se trese zato, ker se podira World Trade Center, v katerega se zaletavajo ameriška letala," je stresla iz rokava jezo, ker je vlada kriva za vse. "Potem pa, moj bog! Ura je devet zjutraj, vsi smo na delu, desettisoči bodo mrtvi. Zdelo se mi je, da se Manhattan potaplja in da bomo vsi umrli."

Mesto ameriških zastav

Potreboval sem tri dni, da sem prišel nazaj v New York. Priletel sem v neko drugo mesto. Ulice, na katerih je bilo prej videti samo izveske trgovin, so se začele odevati v zastave. Zastave so visele na balkonih, na drogovih pred hišami, na gasilskih avtomobilih, taksijih in v izložbah. Jemenci so pred svojo trafiko na aveniji Manhattan izobesili največjo zastavo v ulici in ugasnili kasetofon, iz katerega je prej cele dneve donela arabska glasba. Biti nekaj posebnega je postalo sumljivo. Vsi so hiteli zagotavljati, da so Američani in samo Američani. Upali so, da jim bodo sosedje verjeli. Opozorila so bila na vsakem vogalu. Na vratih najbližje pralnice je visel listek s fotografijo. "Molite za Otta", ob njem ameriška zastava.

Pod večer sem šel čez most Queensboro in potem po Broadwayu do Union Squara in proti pogorišču na koncu Manhattna. Ulice so bile prazne, trgovine opuščene, restavracije zaprte ali osamljene. Zrak je dišal kot mesta, ki so jih čez dan bombardirali. Pod 14. cesto se je nad strehe dvigovala dimna zavesa. Na mostu so stala vojaška vozila s strojnicami, uperjenimi v redek promet. Na prvi pogled se je zdelo samoumevno, da prometa ne ureja policija. Okoliščine so bile posebne. Pa vendar je to bilo prvič, da sem v New Yorku videl vojsko z brzostrelkami na podzemni železnici. Na 14. ulici je bila vojaška zapora, ki je spominjala na Bejrut, ne pa na finančno središče sveta.

Newyorčani so gledali predse in se spraševali, kaj se jim je zgodilo.

Vedno hladnokrvna pravnica Sally Mancuso mi je povedala, da se ne upa povzpeti višje od drugega nadstropja.

"Stala sem ob zahodnem oknu naše zgradbe na vogalu ulice Church in Veezy, ki je gledalo naravnost na knjigarno Borders, ki je bila številka pet, in na dvojko World Trade Centra. Udarilo je prvo letalo in na nebu sem zagledala ogenj. Strmela sem in videla, kako ljudje padajo dol. Pritekli so sodelavci. Nekaj časa smo vsi gledali in si govorili, da tega pravzaprav nočemo gledati. Po zvočniku se je oglasila varnostna služba, ki nam je sporočila, naj disciplinirano ostanemo na svojih delovnih mestih. V pisarni sem imela prižgan radio, tako da sem slišala, kaj se dogaja, gledala pa sem v neke papirje. Udarilo je drugo letalo. Varnostniki so po zvočniku kričali, naj evakuiramo zgradbo. Ampak bilo je veliko zmede. Najbrž sem po stopnicah stekla na ulico, ker sem se naenkrat znašla tam. Potem se spomnim samo še grmenja, prahu in tistega strašnega vonja po... ne vem, po čem, ampak nikoli več ga nočem čutiti. Povedali so mi, da je naša zgradba sedaj mrtvašnica."

Sally, ki se nikoli ni bala oditi v zapor na otoku Rykers, je imela zdaj težave oditi iz hiše. Tako kot mnogi drugi meščani je odkrila strah, občutek, za katerega so Newyorčani govorili, da je doma v drugih mestih. Izjava "Newyorčan sem" je vedno pomenila "Ne bojim se ničesar". Te dni je dobila pomen, zaradi katerega si ljudje na podzemni železnici gledajo v oči in se smehljajo, kar je vedno veljalo za znak skrajne nevljudnosti in vdiranja v privatne prostore. Spotoma sem kupil septembrsko številko mesečnika Atlantic, ki je imel na naslovnici fotografijo vojaka. "Mir je pekel" je bila naslovna zgodba. Sijajni vojni dopisnik William Langewische je napisal dolgo reportažo o dolgčasu, v katerem živijo ameriški vojaki na mirovnih operacijah. Začel je na postojanki v Bratuncu v Bosni, kjer so se vojaki pritoževali, kakšna strašna usoda jih je doletela. Posebej so jih morali izuriti, da so se odvadili biti bojevniki in so varovali otroke, ki so hodili v šolo. Iz teksta je vela nostalgija do pravih vojn, v katerih so vojaki lahko bili junaki. Besedilo je govorilo o strahu, da so prave vojne generalov, velikih tankovskih operacij, padalskih napadov in zmagovitih bitk stvar daljne preteklosti.

Nejeverno sem gledal v revijo in potem prebral datum. Izšla je desetega septembra. Tistega sveta ni bilo več. Namesto njega se je pod 14. cesto začelo območje vojaških operacij.

Pogovori so postali previdni. Z znancem Bertom Greenfieldom, ki je igral bas v jazzovski skupini, sem se pozno ponoči zapletel v polemiko o svetovnih razmerjih. Neprevidno sem razpredal o logiki napada, ki ga je izvedel bin Laden, in ga povezoval z ameriško politiko na Bližnjem vzhodu. Ostro me je prekinil.

"To pot smo mi Američani žrtve. Za ta napad ni bilo nobenega razloga. Nobenega."

Glasbenik iz Brooklyna je zvenel tako kot župan Rudy Giuliani nekaj dni kasneje, ko je prekinil vprašanje o povezavi med napadi in ameriško zunanjo politiko.

"Napadlo nas je čisto zlo," je rekel. Tako je obveljalo. Od tam naprej se je svet delil na dobre in zle. Politiko so v roke prevzeli čisti junaki.