Zdravstvena blagajna je v težavah že nekaj let. Zakaj se na izgube, ki vam grozijo, odzivate le z rezi v prihodke bolnišnic in zdravstvenih domov?

Prilivi ne dosegajo potreb in želja v zdravstvenem sistemu, rezanje cen pa je pritisk, da bi poskrbeli za sistemske spremembe. Zanje ni treba pisati povsem nove zakonodaje oziroma nadgradnje zdravstva. Spremeniti je treba le nekaj členov v obstoječi zakonodaji. Žal je tudi predlagana nadgradnja zdravstva do leta 2020 še vedno v obliki, kot bi jo zapisal avtor pravljic H.C.Andersen. Kar je zapisano in se sliši lepo, bo treba še izvedbeno doreči in uveljaviti. Če bi prišel sam na dan s strateškim dokumentom, ki bi bil dodelan le do te mere, kot je doslej objavljena nadgradnja, bi me na naslednji seji skupščine ZZZS verjetno nagnali.

Od leta 1992 sta zdravstvo ključno podražila  zakon o zdravniški službi in nenehno nadgrajevanje pravic iz kolektivnih pogodb. Spomniti je treba tudi na vrsto izredno dragih investicij in nabav, od Onkološkega inštituta do operacijskih miz, ki bi bile lahko cenejše. Vse te afere so javnosti znane, v njihovem ozadju pa je duh potratnosti. Če bi s sredstvi modreje ravnali, bi blagajna ta hip imela za 50 milijonov evrov denarja več. 

Investicije je večinoma financiral proračun in ne zdravstvena blagajna.

Drži, a bi, če bi bile investicije cenejše, proračun lahko financiral to, kar je kasneje prevalil na zdravstveno blagajno: pripravnike, specializacije, terciarno dejavnost, bolniški stalež brezposelnih... Če bi zgradbe gradili načrtno, racionalno in v skladu z dejanskimi potrebami zavarovancev, današnjih težav ne bi bilo. 250 milijonov evrov plusa pa bi imeli tudi, če bi bili prilivi v zdravstveno blagajno takšni, kot so bili načrtovani ob plačni reformi leta 2008.

Rebalans finančnega načrta ZZZS kljub dodatnim varčevalnim ukrepom napoveduje 18 milijonov evrov izgube, ki pa jo boste še lahko pokrili s prihranki iz minulih let. Ali drži, da trenutno kaže še slabše in da je mogoče, da boste konec leta kljub temu imeli nepokrito izgubo?

Lahko, vendar bomo morali v tem primeru pripraviti še en rebalans z dodatnimi ukrepi. Že sedanje dogajanje pa je še en argument za to, da bi zdravstvena blagajna morala imeti vsaj dva odstotka obvezne rezerve. Ministrstvo za zdravje gre s programi zdravstvenih storitev, ki jih ob spornih vprašanjih prizna bolnišnicam, vedno na rob, ni pa zagotovljene sistemske varovalke za primer, če ZZZS ostane brez denarja. Za zdaj je tako edina sprejemljiva varovalka možnost zniževanja cen.

Skupščina ZZZS je sprva zavrnila predlog, da bi del varčevanja prevzelo dopolnilno zavarovanje. Zdaj je zavrnila še idejo, da bi prihranke, ki jih bodo zavarovalnicam prinesli zaostreni varčevalni ukrepi ZZZS, vrnili zdravstvu. Zakaj se niste bolj odločno postavili na stran pravičnejšega varčevanja?

Ker je ta ideja na seji skupščine ZZZS že enkrat padla. Morda je šlo delno res za to, da so med člani skupščine tudi predstavniki zavarovalnic, ključno pa je na odločitev članov vplivala napoved ministra za zdravje Dorijana Marušiča, da bo dopolnilno zavarovanje ukinil. Ker ukinjanje dopolnilnega zavarovanja ves čas visi v zraku, se člani skupščine sprašujejo o smiselnosti dodatnega prelaganja obveznosti nanj.

Drugi razlog, zakaj teh ukrepov na zadnji seji skupščine ZZZS nisem predlagal, je mnenje službe vlade za zakonodajo, da bi se ob dodatnem prelaganju obveznosti iz obveznega zavarovanja te pravice izvotlile. Ukrep, da bi obvezno zavarovanje nekatere pravice, na primer pri zobnih protezah, zdravilih in očalih, krilo le še v enem odstotku, v 99 odstotkih pa bi jih krilo prostovoljno zavarovanje, je po oceni vladne službe za zakonodajo nesorazmeren. Preden se ga uporabi, je treba izkoristiti druge rezerve, so poudarili. Mislim, da smo na ZZZS našteli že dovolj rezerv. Strinjam pa se, da bi morale zavarovalnice zaradi prihrankov na račun naših varčevalnih ukrepov znižati premije. Za to, da o tem kaj reče, imamo agencijo za zavarovalni nadzor. Vse je enkrat prvič.

Glede na to, da ministrstvo za zdravje varčevalnim ukrepom iz rebalansa ZZZS nasprotuje, pa se sprašujem, ali bo sploh prišlo do prihrankov pri zavarovalnicah. Sestavni del rebalansa je namreč tudi aneks tri k splošnemu dogovoru v zdravstvu. Šele ta bi sprejete ukrepe spravil v prakso. Če aneksa ne bo, bo denarja zmanjkalo. Upam, da bo imela vlada v tem primeru kakšno pametno idejo, kaj storiti, glede na to, da nam zadolževanja ne dovolijo. Če sem lahko malo ciničen, lahko predlagam, da kdo v zdravstvu v prihodnje kaj naredi tudi zastonj.

Se strinjate z ukinjanjem dopolnilnega zavarovanja, kot ga predlaga minister Marušič?

S predlaganimi različicami, ki prinašajo dvig prispevne stopnje ali obvezno participacijo, se ne strinjam. Strinjal pa bi se z možnostjo, da se znova ustanovi hčerinsko družbo ZZZS, kakršna je bila nekoč Vzajemna. Tako ne bo ne anomalij pri plačah ne dvojnih računov, vzpostaviti bi bilo treba le službo za položnice. Prav politika je leta 1998 sklenila, da je takratna Vzajemna klasična zavarovalnica in da jo je treba izločiti iz ZZZS. To nas zdaj drago stane.

Evropska komisija že zdaj od Slovenije zahteva več svobodnega trga pri dopolnilnem zavarovanju. Menite, da bi bila vaša različica zanjo sprejemljiva?

Tega ne vem. Ob shiranem gospodarstvu pa možnosti za dvig prispevne stopnje ne vidim. Denar za zdravstvo bi bilo treba povečati prek trošarin za tobak, nezdravo hrano in pijačo. Na ta način lahko pridemo z devetih odstotkov BDP za zdravstvo na 10 odstotkov. Vprašanje pa je, ali se bodo politiki za to odločili. Ceno cigaret so zdaj malo dvignili, a se bojim, da jo bodo morali precej bolj občutno. Na Hrvaškem so imeli zdravstveno blagajno dolgo pod vodo, potem pa so se odločili za dvig cen cigaret za 30 odstotkov, razliko pa so neposredno namenili zdravstvu. Poleg sladkih pijač bi bilo morda smiselno dodatno obdavčiti tudi sol, ki v veliki meri vpliva na previsok krvni tlak.

Zakaj se niste z ministrstvom za zdravje uskladili o varčevalnih ukrepih, glede na to, da bodo imeli zadnjo besedo?

Usklajevali smo se kar štirikrat, a smo ves čas deležni očitkov, da naši izračuni niso točni. Na nas so pritiskali, naj pri prihodkih napišemo višje številke od dejanskih, pri odhodkih pa nižje. Glede nekaterih dejstev, kot so vplačani prispevki, število brezposelnih, trendi pri bolniškem staležu in obveznosti po mednarodnih sporazumih, ki jih je sklenila država, pa se ni mogoče usklajevati.

Če gredo bolnišnice pri zniževanju cen, ki je posledica takšne situacije, v minus, ga lahko še vedno pokrije država. Nekoč je zaradi vstopa v monetarno unijo reševala tudi zdravstveno blagajno. Danes ima raje, da je v minusu ZZZS namesto bolnišnic, saj ni sestavni del državnega proračuna. Velja sicer pravilo, da se ne smemo zadolževati, ki pa politike v resnici prav dosti ne zanima, čeprav bi morala biti zagovornik pravic državljanov. Namesto da vlada ravna kot lastnik bolnišnic, bi morala v skladu z ustavo zagotavljati pogoje za izvajanje zdravstvenega varstva, kar pomeni tudi stabilno zdravstveno blagajno.

Tudi v primeru bolnišnic država izgubo pokrije zelo redko, zato se jim ta že nekaj let nalaga. Zakaj kljub temu zavračate opozorila, da lahko varčevanje ogrozi zdravstveni sistem?

Uporabil bom kar besede generalnega direktorja UKC Ljubljana Simona Vrhunca: noben direktor ne more trditi, da nima rezerv. Opozarjam, da še vedno ni skupnih javnih naročil, prav tako opozarjam na za kar 20 milijonov evrov prevelike zaloge bolnišnic  pri zdravilih in sanitetnem materialu, pa tudi, da so oprema in prostori v bolnišnicah izkoriščeni le polovično. V primeru nove Pediatrične klinike v Ljubljani smo otroke preselili v nekajkrat večje prostore, kar draži poslovanje,  ljubljanski Onkološki inštitut pa je s treh prešel na sedem operacijskih dvoran. Vprašanje je, koliko jih v resnici uporabljajo, oprema ene pa stane pol milijona evrov.

V zdravstvu hitro zaidemo v finančne težave, iz njih pa se izkopljemo zelo počasi. Rešitev je v boljši organizaciji, bolje izkoriščenem kadru, boljšem gospodarjenju z zalogami ter bolje izkoriščeni opremi in prostorih. Odgovor je tudi v oddelkih bolnišnic, ki bi morali imeli minimalno 35 zasedenih postelj, in v standardizaciji materialov. V stockholmski bolnišnici sem videl, da imajo v skladišču le en kirurški set za eno vrsto operacije. Zanimalo me je, kaj storijo, če želi eden od kirurgov drugačen inštrument, pa so povedali, da ni govora, da bi ga dobil. Kot direktor celjske bolnišnice sem se zato že pred desetletjem odločil za standardizacijo materialov v celotni bolnišnici.

Kako to, da  pri ZZZS kot plačnik storitev od bolnišnic ne zahtevate tovrstne standardizacije?

Od njih pričakujemo, da bodo kupile najboljši možen material, ki je na razpolago na trgu, in to za najnižjo možno ceno. Da bi lahko ZZZS prišel do potrebnih podatkov za standardizacijo, pa bi moral upravljati eno od regijskih bolnišnic. Ne razumem, zakaj nam vlada tega ne pusti. Država bi lahko ostala lastnik, v roke pa bi nam dali imenovanje nadzornega sveta. V dveh letih bi delo tako optimizirali, da bi bili na koncu vsi zadovoljni. Zavarovalnice, ki v tujini upravljajo bolnišnice, natančno vedo, kaj se v njih dogaja.

Ali to ne pomeni nevarnosti pretiranega   varčevanja, ki bi bilo v škodo bolnikov?

Že, a imamo na drugi strani pri sedanji samostojnosti bolnišnic nevarnost pretiranega trošenja denarja. Hudo je oboje. Zame je denar etična kategorija. Pri pacientu ga je treba porabiti ravno toliko, kot ga v danem trenutku potrebuje. Če ga porabimo več, ga zmanjka za druge paciente.  Drži pa, da smo se zdaj v Sloveniji znašli na robu znanega zdravstvenega sistema. Denarja nam zmanjkuje. Vprašanje je, kako daleč bodo v bolnišnicah in zdravstvenih domovih še zmogli, če bodo še naprej delali kot doslej.

V bolnišnicah opozarjajo, da so v zadnjih letih večje rezerve že počrpali.

Tega ne verjamem, med drugim zato, ker so v zadnjih letih za tri odstotke povečali število zaposlenih. V Sloveniji smo zapisali, da se število zaposlenih v javnem sektorju zmanjša letno za en odstotek, pa so se tega držali le redki direktorji bolnišnic. Na Hrvaškem imajo na primer zakon, da morajo zdravniki pri 65 letih v pokoj, pri nas pa delajo tudi zdravniki, starejši od 70 let. Hkrati dopuščajo, da jim nekateri zaposleni delajo kar od doma.

Po drugi strani pa jih razumem, da morajo spoštovati kolektivno pogodbo. Poleg tega nimajo vzvodov za nagrajevanje uspešnih zaposlenih in kaznovanje ali celo odpuščanje neuspešnih. Na trgu mora podjetje, ki mu proizvodnja oziroma prodaja pade za dvajset odstotkov, za toliko znižati stroške. Brez tega podjetje umre.

V gospodarstvu krčenje stroškov pogosto pomeni odpuščanje in pritisk na preostale zaposlene, naj v istem času naredijo še več. Slovensko zdravstvo pa že zdaj deluje z bistveno manj zdravniki kot druge evropske države.

Po številu zdravnikov so za Slovenijo, ki ima 2,4 zdravnika na tisoč prebivalcev, res le še Romuni, Poljaki in Turki. Tik pred nami pa so tri razvite države, Velika Britanija, Finska in Luksemburg. Najvišje število, šest zdravnikov na tisoč prebivalcev, ima Grčija, ki ima s svojim zdravstvom resne težave. Temeljno vprašanje je, ali obstaja korelacija med številom zdravnikov in zdravjem prebivalstva. Podatki tega ne kažejo.

Prav tako ni nujno najbolje, če ima država največ  aparatur. Največ aparatur za magnetno resonanco ima na primer ravno Grčija. Tam na pregled z magnetno resonanco pošljejo 98 ljudi na tisoč odraslih prebivalcev, na Nizozemskem pa 38.  Nizozemski primer bi lahko vzeli kot standard, kar pomeni, da bi bilo v Sloveniji dovolj 76.000 preiskav. Že sedaj pa smo blizu tega standarda.

Eno od načel zdravstvene ekonomike je, da ponudba povečuje povpraševanje. V Nemčiji imajo na primer že težave zaradi pretiranega zdravljenja bolnikov, ki gredo, po domače povedano, k zdravniku za vsako malenkost. Že pri nas se zdravniki pritožujejo, da jih pacienti obiskujejo tudi po nepotrebnem in da od njih zahtevajo preveč preiskav in napotitev k specialistom. Osebno sicer menim, da je v primeru družinskih zdravnikov dobro, da jih ljudje obiskujejo pogosteje. Ni pa nujno, da se z vsakim bolnikom ukvarja izključno zdravnik. Referenčne ambulante z diplomiranimi medicinskimi sestrami, ki bodo nekakšen filter na poti k zdravniku in dodatna pomoč, so zato dobra rešitev.

Naša kultura se bo morala pri tem spremeniti, saj želi večina ljudi še vedno ob vsakem obisku videti zdravnika. Rešitev, ki prinaša boljše zdravje prebivalstva, so tudi različni preventivni pregledi v osnovnem zdravstvu. Pri tem je dobro poskrbljeno za otroke do 18. leta, nosečnice in kronične bolnike. Ko bodo družinski zdravniki začeli podrobneje spremljati prebivalce s tveganjem za razvoj kroničnih bolezni in se lotili dispanzerske metode, bo še bolje. Gre za to, da ljudi na območju, ki ga pokrivaš, čim dlje ohraniš v dobri kondiciji.

Korelacije med številom aparatur, ki jih kupuje država, in zdravjem prebivalstva pa nasprotno ni. Tudi zato menim, da kupovanje petega aparata za magnetno resonanco za 1,5 milijona evrov na Zaloški cesti v Ljubljani, ki bo namenjen Pediatrični kliniki, ni smiselno, čeprav ga kupujejo z denarjem iz donacij. Tega bi lahko porabili bolje, saj imajo v UKC Ljubljana že tri takšne aparate, enega pa na Onkološkem inštitutu. Za razliko od UKC Ljubljana, kjer so otroci na preiskave čakali celo dlje kot odrasli, niso imeli v UKC Maribor in celjski splošni bolnišnici nobenih težav s pregledi otrok z magnetno resonanco v anesteziji.

Namesto za nove in nove aparature bi lahko denar v zdravstvu porabili za zdravljenje oziroma za širitve programov. Vlada se je pri spornih vprašanjih v okviru aneksa dva k splošnemu dogovoru v zdravstvu za letošnje leto odločila, da bo kljub temu, da denarja ni, omogočila širitev programov za okoli 15 milijonov evrov. Med temi širitvami je na primer tudi operativno zdravljenje erektilne disfunkcije z vstavitvijo penilnih protez, ki nas bo stalo 60.000 evrov. Program se širi tudi za vstavljanje balona v želodec za zdravljenje ekstremne debelosti. Je vse to res prioriteta v zdravstvu?

Bo zdravstvena blagajna vse te dodatne obveznosti lahko plačala?

Minister za zdravje nam sporoča, naj jih plačamo, kakor vemo in znamo. Posledice vladne odločitve še preučujemo, je pa možno, da bomo morali pripraviti še en rebalans finančnega načrta ZZZS za letošnje leto. Nelogično je, da vlada blagajni naloži dodatne obveznosti, denarja za to pa ne zagotovi. Čeprav se vsi zavedajo, da denarja ni, bodo na koncu znova s prstom kazali na nas. Ob tem nihče ne pomisli, kaj se bo zgodilo, če bodo v prihodnjih mesecih še naprej propadala podjetja. Že blagajna brez rezerv, na katero ciljamo s sedanjim rebalansom finančnega načrta, lahko ob zniževanju prilivov pomeni kolaps zdravstvenega sistema.

Kako bi bil ta kolaps videti?

Upam, da ne bi najprej prizadel bolnikov, ampak bi za začetek zmanjšali plače zaposlenih. Problem pa je, da direktorji bolj kot o tem, da morajo oskrbeti vse paciente, razmišljajo o plačah za zaposlene. Če jih desetega v mesecu ne izplačajo, bodo imeli stavko.

Grožnja, da bodo podaljševali čakalne dobe, pa je absurd vseh absurdov. Ko v bolnišnicah napovedujejo, da bodo zaradi nižjih prihodkov naredili manj, se mi zastavlja retorično vprašanje, s koliko ljudmi manj. Če bodo zdravili manj pacientov, namreč ni smiselno, da se ohrani vse dosedanje zaposlitve. Prav zato je treba čim prej odpreti kolektivno pogodbo v zdravstvu, da se začne varčevati pri izplačilih namesto pri zdravljenju bolnikov. Skrajna anomalija se mi zdi na primer, da nekdo v času dopusta dobi enako plačo, kot jo je imel z vsemi nadurami vred mesec prej. Že samo v tem je deset milijonov evrov rezerv. Če bi dopuste plačevali tako kot v preostalem svetu, torej le v višini stoodstotnega plačila ur brez drugih dodatkov, bi lahko s prihranki odpravili za polovico čakalnih dob v ortopediji.

Zakaj pa se, ko z varčevalnimi ukrepi znižujete ceno zdravstvenih storitev, pri ZZZS ne lotite še rezerv pri zdravilih in medicinsko-tehničnih pripomočkih?

S selektivnimi varčevalnimi ukrepi iz rebalansa finančnega načrta ciljamo na rezerve v bolnišnicah, zaščititi pa želimo jedro, torej osnovno zdravstvo, preventivne programe in dostop do nujno potrebnih zdravil.

Minister za zdravje Dorijan Marušič nam po drugi strani svetuje, naj varčujemo pri zdravilih. Pa so njihove cene, ki jih dosežemo s pogajanji, res previsoke? V Sloveniji predpišemo za 374 evrov zdravil na prebivalca, kar pomeni, da smo to področje relativno dobro ukrotili, saj smo rahlo pod povprečjem v EU. Po porabi denarja za zdravila so med razvitejšimi državami EU za nami le še Finska, Norveška, Luksemburg in Danska. Največ zdravil predpišejo Grki, za 584 evrov na prebivalca. V Španiji, kjer imajo prav tako podoben BDP kot Slovenija, jih predpišejo za 511 evrov na prebivalca. Seveda bi se lahko zgledovali po Norveški in Danski, a bi morali prevzeti tudi njihove navade predpisovanja in jemanja zdravil.

Medtem ko cene zdravil uspešno obvladujemo, pa se povečuje količina predpisanih zdravil. Rečemo lahko, da se to dogaja zaradi staranja prebivalstva, lahko pa tudi, da je vzrok agresivno delovanje farmacevtskih družb. Samo Krka ima v Sloveniji okoli 70 farmacevtov za pospeševanje prodaje na terenu, nam pa država ne dovoli, da bi zaposlili nekaj dodatnih zdravnikov in farmacevtov, ki bi zdravnikom svetovali pri racionalnem predpisovanju zdravil.

Ko začnemo razpravljati o varčevanju pri pripomočkih, pa se moremo spomniti, da so namenjeni invalidom in hudo bolnim, na primer sladkornim bolnikom. Pri obojem smo pod nenehnim pritiskom združenj bolnikov in predstavnikov stroke, ki predlagajo standard, ki naj pripada bolniku. Za inkontinentnega bolnika na primer plačamo 90 kosov plenic ali posteljnih podlog na mesec, kar je v nekaterih primerih premalo. Zadnjič sem poslušal predstavnice tetraplegikov, ki so zaradi tega zelo nezadovoljne. Predlog je, da bi število plenic podvojili. Ali bi sedanji standard, namesto da bi ga zvišali, zaradi varčevanja še znižali? Poleg tega je v medicinsko-tehničnih pripomočkih na letni ravni le za 50 milijonov evrov denarja, tako da bi morali narediti doktorat iz varčevanja na tem področju, pa še vedno ne bi privarčevali niti petih milijonov evrov.

Medtem se v zdravstvenih zavodih ohranja potratna dežurna služba, saj so dežurna mesta ob znižanju plačila direktorji večinoma spreminjali v dražje nadure. V murskosoboški bolnišnici je na primer dežuren le še laboratorijski tehnik, vsi drugi pa so za delo v dežurni službi plačani prek nadur.

Na ZZZS ste iz leta v leto deležni očitkov, da se še niste začeli obnašati kot aktiven kupec zdravstvenih storitev.

Zelo rad bi natančen seznam storitev, ki jih menda kupujemo po nepotrebnem. Po šest mesecev letno se v okviru splošnega dogovora, ki določi način in obseg delitve denarja v zdravstvu, pogajamo o tem, kaj bomo kupili in po kakšni ceni. Po moji oceni gre pri teh očitkih le za preusmerjanje pozornosti od dejstva, da nas na arbitražah med ZZZS in izvajalci vlada vedno znova prisili k nakupu storitev, ki po naši oceni niso potrebne. Vlada je pri aneksu dva k splošnemu dogovoru v zdravstvu na primer sklenila, da Onkološkemu inštitutu ne smemo odvzeti denarja za biološka zdravila, ki ga niso porabili za ta namen. Tako se je odločila ob vseh anomalijah na inštitutu, ki jih je zaznalo tudi računsko sodišče.

Poleg tega nam ne omogočijo primernega nadzora nad porabo denarja v bolnišnicah, saj imamo v njihovih svetih le po enega člana, ki je predstavnik zavarovancev. Čudim se, kako prav tisti, ki nam očitajo, da nismo aktivni kupec, sprejemajo ukrepe, ki nam to preprečujejo.

Zakaj zdravstvena blagajna storitve kupuje tudi pri bolnišnicah in koncesionarjih, ki jim obstoj omogoča delo zdravnikov iz večjih bolnišnic, prispevkov zanje pa jim ni treba plačevati?

Od koncesionarjev pričakujemo, da imajo toliko zaposlenih, kot je to predvideno v pogodbi z ZZZS. Če jim zakonodaja omogoča, da jih imajo v resnici manj, bo treba spremeniti zakonodajo. Na ZZZS smo predlagali, da bi morali koncesionarji prispevke za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje plačevati v višini, kakršna je bila predvidena s splošnim dogovorom. Minister za zdravje je bil v okviru aneksa številka dva proti temu. Država je omogočila dvojen pristop v zdravstvu, enega za javne zavode in enega za koncesionarje.

Tudi sami pa Kirurški sanatorij Rožna dolina pogosto izpostavite kot primer dobre organiziranosti. Kakšna naj bo po vašem vloga zasebnikov v javnem zdravstvenem sistemu?

Proti zasebnikom nimam nič, če delajo pod enakimi pogoji kot javni zavodi, če plačujejo prispevke, kot smo se dogovorili, in če program opravljajo s pričakovano kakovostjo.

Čas pa je, da se nehamo sprenevedati, kdo vodi zdravstveno politiko. Če bi mi dali proste roke, ne bi kupil 55 dni dopusta zaposlenih, prav tako tudi ne storitev v bolnišnici, ki ima na oddelku le po deset zaposlenih. UKC Ljubljana in Onkološkega inštituta, ki sta le 150 metrov narazen, ne bi kupil kot dve samostojni bolnišnici, ampak bi zahteval, da se združita v enoto z enim direktorjem. Kupil ne bi niti raznih po političnem ključu podeljenih koncesij, ki zdaj povzročajo zgolj zmedo. Namesto šestih bi kupil le štiri kardiološke centre, saj bi tako lahko zagotovili boljšo kakovost in nižje cene. Vse to, česar sam ne bi, moram kupiti, ker je takšna odločitev vlade.

Moti me tudi, da še kar ni pripravljena mreža, ki bi začrtala, koliko zdravnikov, bolnišnic in aparatov potrebujemo, kje in zakaj. Če bi jo imeli, bi nam bilo kot plačniku storitev bistveno lažje. Namesto tega smo že dvajset let priča izsiljevanju te ali one stroke, farmacevtske industrije in prodajalcev aparatov. Zdravstvo se zato bolj kot na podlagi kakršnih koli načrtov razvija na podlagi najrazličnejših pritiskov.

Celjska bolnišnica od zdravstvene blagajne na primer pričakuje, da bo plačala njihovega robota za kirurgijo. Ker denarja za to ni, so dobili idejo, da bi za operacije z robotom bolnikom zaračunavali doplačilo 1500 evrov. Znotraj hiše imajo mnogo rezerv, s katerimi bi lahko pokrili to metodo. Je pa težava že v sami nabavi robota za celjsko bolnišnico, saj bi v UKC Ljubljana ali UKC Maribor bistveno lažje skrbeli za to, da bo ustrezno izkoriščen. Drago tehnologijo, ki zahteva zelo specifično znanje, je treba zgostiti v terciarnih ustanovah.

Nove tehnologije pa zdravstvo včasih sprejema tudi zelo počasi. Poznavalci kot primer radi izpostavijo operacije krčnih žil, kjer se lahko ob laserski metodi namesto klasične bolniki bistveno prej vrnejo na delo. Kljub temu te možnosti še ne zagotavljajo v vseh bolnišnicah. Jih nameravate v prihodnje prek financiranja kaj bolj spodbujati k uporabi novosti?

Ni vsak pacient primeren za lasersko operacijo, zato klasične metode ne bomo nikoli povsem ukinili. Hkrati pa moramo vedeti, da UKC Ljubljana za terciarno dejavnost posebej plačujemo tudi zato, da bi za uporabo novih tehnologij izšolali strokovnjake iz drugih bolnišnic.

Razvojni projekti v okviru terciarne dejavnosti pa niso vsi namenjeni zgolj bolnikom, temveč tudi za pridobivanje akademskih nazivov. Pričakoval bi, da bi akademske nazive pridobivali zgolj z aplikativnimi raziskavami za zdravljenje bolnikov. Po mojem mnenju je Slovenija z dvema milijonoma prebivalcev premajhna za temeljne znanstvene raziskave.

Naloga strokovnih direktorjev vseh bolnišnic pa je, da novo tehnologijo uvedejo takoj, ko je mogoče. Skrbi me, da so danes naši bolniki deležni zelo različnih obravnav.

Blagajni se lahko prav kmalu zgodi, da ji ne zmanjkalo le denarja za razvoj, ampak tudi za ohranjanje dosedanjega standarda v zdravstvu. Ali še vedno menite, da je čas velikih zgodb in premikov mimo?

Še vedno. Ukinimo nelogičnosti v kolektivni pogodbi, pa smo za letos rešeni. Res je, da bomo s tem izzvali revolucijo med zaposlenimi v zdravstvu, a si v teh kriznih časih ne moremo več privoščiti vsega, kar smo si izborili, ko je bilo še vsega dovolj.