O tem neobičajnem odnosu, kakršnega sta imela Slobodan Milošević in njegova soproga Mirjana Marković, je ameriškim diplomatom razlagal šef pripora haaškega sodišča v Scheveningenu, Tim McFadden. Sodeč po depeši ima upravnik zapora veliko izkušenj z najhujšimi kriminalci, saj je nekoč delal v več britanskih zaporih, v katerih so bili zaprti tudi pripadniki Irske republikanske armade.
Po njegovem mnenju so bili haaški zaporniki prave "dobričine“ v primerjavi z nekaterimi, s katerimi je imel McFadden posla v preteklosti. Američani so dodali, da je bil ravno McFadden tista oseba, ki je imela najboljši vpogled v Miloševićevo življenje za rešetkami.
Ko se je septembra leta 2003 Miloševiću nevarno povišal krvni pritisk, so postali vsi zaskrbljeni, zaradi česar so se trudili, da bi zmanjšali stopnjo stresa. McFadden je celo predlagal, da bi haaško sodišče nekako omogočilo njegovi soprogi Mirjani Marković, da bi prišla na obisk in ne bila aretirana (takrat se je že skrivala v Rusiji in zaradi srbske tiralice ni mogla potovati). "Njuno srečanje bi zagotovo znižalo Miloševićevo stopnjo stresa in visok krvni pritisk,“ so zapisali v depeši, a načrt ni uspel.
Tako je lahko Milošević s soprogo ostajal v stikih le prek telefona, klical pa jo je redno. Ko je moral na sodišče, je vstal ob 7. uri, jo pol ure kasneje poklical, ob 8. uri pa odšel na sodišče. Ko je imel prosti dan, je spal do 10. ure, poklical Mirjano, telovadil, šel na "tečaj ustvarjalnosti“, poslušal Sinatro, bral Grishama in gledal filme, so zapisali v depeši.
Milošević je tudi sam kuhal, je pa zelo pogrešal rdeče vino, ki pa ga ni mogel dobiti. Bil je zgleden zapornik, narcisoiden, a je bil za razliko od drugih, ki so se vedno nekaj pritoževali, Milošević v redu in je sprejemal McFaddenove odločitve. Ko nečesa ni mogel dobiti, je ponavadi le odgovoril: "Vsaj poizkusil sem in vprašal.“
