Srečanje med Merklovo in Janšo je bilo videti prisrčno. Kaj je lahko slišala od prvega moža največje slovenske opozicijske stranke, smo prebrali v sporočilu SDS. "Osnovna tema pogovora je bila situacija v EU, v Sloveniji in na Zahodnem Balkanu s poudarkom na bodočem sodelovanju ZRN in Slovenije pri krepitvi medsebojnih odnosov in nastopih pri reševanju problemov v soseščini in EMU. Prijateljski pogovor, ki je trajal približno 40 minut, sta zaključila s kratkimi ocenam i politične in predvolilne situacije v obeh državah." A to vsekakor niso bile vse informacije, ki jih je bila nemška kanclerka deležna ob svojem uradnem obisku Slovenije.

Ukrajina je na boljšem

Ne samo Merklova, tudi mednarodna javnost je bila tik pred njenim prihodom še enkrat obveščena o restavraciji komunizma, oziroma o njegovem utrjevanju, po kratkem premoru ekspanzije te propadle ideologije pod prejšnjo vlado, v eni od članic evrske skupine. Gre seveda za Slovenijo, ki jo SDS še vedno opisuje kot otok sredi morja normalnosti demokratične Evrope. Prva primerljiva nedemokratična država v naši bližini je menda Ukrajina. Pa še tam, po mnenju SDS, ni tako hudo kot v Sloveniji. Vsaj glede sodstva ne. Slovenija preživlja ne le gospodarsko, temveč tudi kulturno krizo. S pomočjo kulturnega boja, ki smo ga itak že navajeni zadnjih nekaj desetletij, skuša po novem sedanja vladajoča koalicija "oživiti nekdanji sistem pred uvedbo demokracije v Sloveniji". Vlada med drugim zatira razpravo o množičnih pobojih leta 1945 in o kriminalnih aktivnostih komunistične tajne policije. Pri poskusu restavracije komunizma pa sodelujejo tudi mediji in sodstvo. Vse to povzroča drastično kulturno delitev, politično diskriminacijo in odkrito sovražnost. "Namesto kompetentnosti slovenske oblasti raje izvajajo surovo moč."

Ocene bi bile nenavadne, če ne bi prihajale iz vrst SDS. Težko bi rekli, da lahko zatiranje razprave o množičnih pobojih leta 1945 in o kriminalnih aktivnostih komunistične tajne policije oživlja komunizem. A še težje bi rekli, da vlada tovrstne razprave zatira. S čim le? Z omejevanjem dostopa do arhivov, ki se je zgodilo pod prejšnjo vlado? No, to kajpak niso vsi argumenti, da gre v Sloveniji za restavracijo komunizma. Nekateri so tudi bolj konkretni. Komunizem se vrača z imenovanjem Branka Masleše na položaj predsednika vrhovnega sodišča, Zvonka Fišerja na položaj generalnega državnega tožilca in Dušana Vučka na čelo državne volilne komisije. Masleša je bil zadnji sodnik v socialistični RS, ki je človeka obsodil na smrt. Fišer je kot tožilec preganjal katoliška duhovnika, ki sta sodelovala pri postavitvi križa žrtvam komunističnega nasilja. Vučko pa je najbrž problematičen, ker je bil nekoč poslanec LDS. Tudi simbolno SDS detektira vračanje v komunistične čase, kar utemeljuje z državnim odlikovanjem, ki ga je dobil nekdanji vodja SDV Tomaž Ertl, poimenovanjem ljubljanske ceste po Josipu Brozu Titu in izdelavo kovanca za dva evra s podobo partizanskega generala Franca Rozmana-Staneta. Je vse to res vračanje komunizma? Ali gre pravzaprav samo za željo SDS po lustraciji, celo tistih, ki niti niso bili funkcionarji nekdanje "komunistične" oblasti, ampak so samo napačne politične barve?

Vsekakor bi lahko rekli, da je vprašanje dostopnosti arhivskega gradiva zapleteno in nanj najbrž ni enoznačnega odgovora. Da so kadri, ki zasedajo pomembna mesta v državnih inštitucijah, pogosto na tak ali drugačen način problematični. Da si nekdanji prvi mož tajne policije ne zasluži odlikovanj. Da ima Tito že tako ali tako dovolj ulic in trgov, in morda celo, da bi na evrski kovanec lahko dali koga drugega namesto zaslužnega partizanskega generala, ki naj bi se celo boril za slovensko vojsko. A kaj vse to pomeni? Da je treba vse arhivsko gradivo objaviti? Da so lahko predstavniki državnih inštitucij samo pravih barv? Da vodja nekdanje SDV ni mogel storiti nobenega hvalevrednega dejanja? Da je treba Tita izbrisati z vseh javnih površin? In da si noben partizan ne zasluži zahvale, ker se je boril na strani zaveznikov v drugi svetovni vojni? Vprašanja se zdijo za SDS nepotrebna. Šele spoštovanje politike, ki nanje odgovarja pritrdilno, bi bilo, kot kaže, po njihovem mnenju dokaz normalne evropske demokratičnosti. In to kljub temu, da bi prakticiranje tovrstne politike pravzaprav neizbežno vodilo v nekakšno novo obliko enoumja.

Kanclerka in nepotrebna reforma

Mednarodno informacijo o gospodarskih in družbenopolitičnih razmerah v Sloveniji, ki jo je pred obiskom Merklove objavila SDS, je težko razumeti drugače kot izraz nezaupanja SDS v nemško poznavanje slovenskih razmer. V skrajni konsekvenci celo kot izgubljanje živcev. Le zakaj je treba ob obisku nemške kanclerke vse to govoriti? Ji morda niso vsega tega že večkrat povedali? Če že ne ljudje iz SDS, pa vsaj njene vladne službe, za katere tovrstna mnenja SDS vsekakor niso nič novega in so jih gotovo že večkrat opazili. Jih Nemci mogoče nočejo razumeti? In ne le Nemci, saj so bile informacije namenjene tudi vsem tujim novinarjem. Vsem, ki so v paketu dobili še sporočilo glede primera Patria, ki je seveda zrežiran in kaže na velike težave Slovenije s pravno državo, ter seveda jasno stališče SDS, da lahko agonijo, v kateri se je znašla naša država, rešijo zgolj predčasne volitve. Kar tudi ni nič novega. Skratka, ali ni neskončno ponavljanje že slišanega znak, da tisti, ki mu želiš sporočilo prenesti, le-tega noče razumeti?

Tako je bilo mogoče razumeti tudi Merklovo, ki v svojih nastopih na noben način ni pritrdila katastrofičnim ocenam SDS. Nasprotno, najbolj pomembno sporočilo obiska, ki ga je izrekla neposredno, je bilo (poleg standardnih zavez o povečani aktivnosti na Balkanu in krepitvi gospodarskega in kulturnega sodelovanja) opozorilo, da mora Slovenija izpeljati pokojninsko reformo. Merklova ni govorila o drugačni reformi od tiste, ki jo je predlagala vlada in je padla na referendumu. Niti ni govorila o vladni odgovornosti. Govorila je samo o reformi. O tisti, ki je padla, kljub temu da je bila Sloveniji zelo potrebna. In padla ni zgolj zaradi nasprotovanja sindikatov, ampak tudi ob izdatni pomoči SDS, ki ji je odkrito nasprotovala. Janša je celo dejal, da je sploh ne potrebujemo. O tem, da Merklova tega ne ve, niti ni smiselno razpravljati. O tem, da to, da Merklova to ve, ve tudi njen evropski strankarski kolega Janša, pa prav tako ne.

Ne glede na komunizem, ki naj bi vladal v Sloveniji, je nemška kanclerka v Ljubljani s svojim obiskom potrdila predvsem to, da je Slovenija pomembna država evrske skupine, v kateri se mora srečati z vsemi prvimi igralci. Z enimi bolj nasmejana, z drugimi malce slabše volje. Vsaj tako so zabeležile kamere. A to niti ni tako zelo pomembno. Pred volitvami, ki nekoč bodo, srečanja z Merklovo Janši vsekakor ne morejo škoditi. Nasprotno, ne glede na vse, kar se je zgodilo, je bil dogodek za SDS dobra promocija. Kljub nemškemu pragmatizmu in jasnim sporočilom obiska namreč v slovenskem "komunističnem" javnem diskurzu ostaja, da je srečanje bilo in da je pred tem bila neka izjava SDS, ki ji nihče od obiskovalcev ni nasprotoval niti je ni komentiral. Precej nerodno za totalitarno državo, kakršna je menda ta hip Slovenija. Pa tudi za tiste, ki se proti slovenskemu totalitarizmu borijo. Še dobro, da lahko verjamemo, da ne bodo obupali in da nas še vedno želijo osvoboditi.