Se še spomnite dogodka, ki je odločilno vplival na to, da vas je čebelarjenje začelo zanimati?

Kot hči čebelarja sem že, kolikor se spomnim, pri osmih ali devetih letih pomagala pri lažjih opravilih. Mož je pa bil še res majhen, ko je njegov ded imel čebele, zato mu je ostal v spominu le vonj medu, ki so ga imeli doma.

Da bova delala s čebelami, sva se odločila v letih 2000 ali 2002, takrat je bil mož star 26 let, jaz pa 23.

Najbolj ste torej hvaležni očetu, da vas je navdušil za čebelarjenje?

Zagotovo naju je za čebelarjenje navdušil moj oče, ki je bil čebelar. Ker sva mu pomagala, sva lahko iz dneva v dan in iz leta v leto opazovala, kako zanimivo je lahko življenje ob delu s čebelami. Vendar pa moraš sam pri sebi vedeti, ali boš kos temu zahtevnemu delu ali ne.

Svoje prve panje sva z možem kupila v Petajncih v Prekmurju, in to kar deset naenkrat, saj sva predvidevala, da to ne bo pretežko delo za naju. Vendar samostojno delo ni isto, kot če zgolj pomagaš čebelarju. Poglobiti sva se morala v čebelarsko literaturo in se podrobneje seznaniti s tem delom.

Je bila odločitev za samostojno pot in preživljanje zgolj s čebelarstvom težka?

To nikakor ni lahka odločitev. Takrat, ko sva že začela čebelariti, je čebelaril tudi moj oče, vendar je pred šestimi leti umrl. Ker sva bila z možem oba zaposlena, sva veliko premišljevala o tem, kako naprej. Bila sva pred odločitvijo, ali čebelarstvo povečati še za očetove čebelje družine ali prenehati. Toda za očetom niso ostale le čebele, temveč tudi čebelarski muzej, ki ga je uredil. Ker je imel muzej zelo razpoznavno obliko in ga je obiskovalo veliko ljudi, sva se odločila, da nadaljujeva očetovo pot.

Ko sva se odločila za samostojno pot, sva imela 45 čebeljih družin, zdaj jih je 70.

Zavedava se, da se za uspeh lahko zanašaš edinole nase, in na tem gradiva že vrsto let. Tisto, kar si zastaviva, poskušava tudi čim bolj kakovostno izpeljati. Želiva si, da bi uspešno opravljala svoje delo, da bi v muzej še naprej prihajali obiskovalci, ki jim z veseljem predstaviva najino delo in čebelje proizvode našega čebelarstva.

Na kaj ste najbolj ponosni?

Najbolj sva ponosna na najine dosežke v zadnjih letih. S pomočjo očeta sva ustvarila prečudovito turistično točko, ki jo zdaj samo še nadgrajujeva. Ponosna sva tudi na naše izdelke, ki prejemajo odlična priznanja na domačih in mednarodnih ocenjevanjih.

Katera vrsta medu je vam osebno najbolj všeč?

Vsaka vrsta medu ima svoj čar, zato težko rečeva, kateri nama je najbolj všeč, je pa zagotovo nekaj posebnega med s sokom rdeče pese, ki ga s pomočjo čebel pridelujeva tudi sama.

Koliko čebel vas je pičilo ta teden?

Ker je poletje, ko veliko obiskovalcev obišče naš muzej in ko pogosteje predstavljamo naše čebelarstvo po turističnih krajih, sem pike ta teden prepustila možu, ki pa jih ne šteje.

Kakšni so načrti za prihodnje?

V prihodnosti želiva biti še naprej uspešna na področju čebelarstva in čebelarskega turizma v Sloveniji. Veliko pozornosti nameravava nameniti tudi čebelarskemu muzeju, ki je star 112 let in je v naši lasti zadnjih 15 let. Moj oče Drago Šalamun ga je našel na kmetiji v Tropovcih, in ko ga je postavil na naše posestvo, je bil še edini ohranjen čebelnjak osmerokotne oblike s panji po sistemu naisser v Sloveniji. V njem so razstavljeni pripomočki za delo s čebelami, ki smo jih zbirali po vsej Sloveniji. Ob muzeju stoji še nov učni čebelnjak, v katerem obiskovalcem pokažemo delo čebelarja skozi stekleno steno. V bližini je tudi lepo urejen zeliščni vrt, kjer pa je lepo vidno delo čebel v poletnem času.