Svetle izjeme so nekateri naslovi, ki so nastali po izidu Gospodarja prstanov, recimo prvi Battle for Middle Earth, ali pa nekatere igre, ki temeljijo na svetu Vojne Zvezd. Razlog za relativno kvaliteto teh iger v primerjavi z naravnost obupnimi filmskimi igrami je verjetno, da te igre niso bile narejene na hitro in brez podrobnejšega poznavanja vsebine filma, vendar napak nekaterih iger preprosto ni mogoče spregledati. Predstavljamo vam pet iger, ki so najbolj zgrešile sporočilo filma, po katerem so dobile naslov.

Scarface

Eden najslavnejših koncev filmske zgodovine je vsekakor zaključni prizor gangsterske klasike Brazgotinec (Scarface). V filmu režiser Brian De Palma in igralec Al Pachino kot Tony Montana združita moči, da bi prikazala zgodbo ekscesa in ameriškega sna, ki se sprevrže v nočno moro, ki spominja na wagnerjanski propad Albericha, kralja Niebelungov. Da bi dosegel vrh, se je Tony odpovedal vsej človečnosti, le da se je na koncu predčasno soočil s svojo smrtnostjo. Ko prerešetan z naboji lebdi na površju majhnega bazena, nad njim posmehljivo sije neonski napis „The World is Yours“ (Ves svet je tvoj).

Leta 2006 je izšla videoigra Scarface: The World is Yours in ljubitelji filma so že na podlagi podnaslova lahko slutili, da je šlo nekaj hudo narobe, pa čeprav so nekateri vseeno upali, da imajo ustvarjalci smisel za ironijo. Izkazalo se je, da ga nimajo.

Igra je pravzaprav nadaljevanje konca filma, le da Tony tokrat preživi napad, mora pa povsem na novo zgraditi svoj mamilaški imperij. Vendar tokrat se bo projekta lotil pravilno in ne bo ponovil napake iz filma, kjer ga na koncu pokopljejo še zadnji vzdihljaji človeškosti. Prostora za človečnost v igri ni več, saj je brutalnost nagrajena na vsakem koraku. In tudi sicer je igra zgolj Grand Theft Auto v preobleki ter vsekakor daleč od filma, tudi zato ker Tony Montana tokrat res postane kralj sveta, oziroma Miamijske mamilaške scene in to ostane do konca svojih srečnih dni.

Fight Club

Eden filmov, ki si je najbolj zaslužil prevod v videoigro, je vsekakor Klub golih pesti (Fight Club). Film posnet po predlogi istoimenskega romana Chucka Palahniuka ima vse. Večji del filma se osredotoči na izgubljeno moško identiteto, ki se je izgubila v vrtincu potrošniškega zadovoljevanja do otopelost našega vsakdana. Pretepi tako v prvi vrsti služijo kot upor proti udobju in sami po sebi niso nič prijetnega, lepega ali zabavnega. So prostovoljno samouničevanje posameznikov, ki ne vidijo izhoda iz plehkosti svojega življenja, ki ga zaradi otopelosti lahko začutijo samo še skozi bolečino. To samouničevalno energijo nato usmerite v projekt, ki bo pretresel svet in dodajte elemente detektivske zgodbe, nad katero ves čas visi spor po vzoru dr. Jekylla in gospoda Hyda. Kot že rečeno, to je snov sanjske avanture. Dobili pa smo preprosto pretepačino.

Ob igranju Fight Cluba poznavalec filma hitro spozna, da izdelovalec ni vložil niti najmanj napora v razvoj video igre. Videl je besedo Fight in odločil se je, da bo pretepačina - še ena igra, ki glorificira in estetizira spopade mož na moža. Igra pretepe iz filma, ki s seboj nosijo neodpravljive posledice, ponovno zajame pod okrilje lagodne vedno ponovljive potrošniške izkušnje, na ostale elemente, ki pa so bistvenega pomena za uspeh romana in filma, pa igra niti ne namigne.

Platoon

Čeprav so filmske videoigre za moderne igralne sisteme izredno slabe, pa se ne morejo primerjati z nekaterimi resnično obupnimi naslovi, ki se jih je nabralo za NES, SNES ali Commodore 64. Eden glavnih primerkov je vsekakor Platoon (Vod smrti).

Kultni film o vplivih vojne na ljudi, ki so ga oglaševali kot film o izgubi nedolžnosti, se močno osredotoči na izgubo vrednosti človeškega življenja in posebnem odnosu, ki se vzpostavi med naključnimi posamezniki, ki so izpostavljeni izrednim razmeram vojne.

Ko ga je japonsko podjetje Sunsoft spremenilo v igro, so se očitno odločili, da bi zgodba najbolje zaživela, če bi bilo v njej manj Voda smrti in več Ramba. Namesto izgube nedolžnosti in vezi z neuravnoteženimi soborci, pa igra postreže s samostojnim herojskim pohodom, ki se konča z zmagoslavno gesto v helikopterju, kar je vsekakor opazno odstopanje od zaključka filma. Zmagoslaven zaključek igre pa ne kaže zgolj na nepoznavanje filmske zgodovine temveč tudi zgodovine sicer.

Zaključek videoigre Platoon (Foto: Splet)

Doctor Who

Doctor Who je legendarna britanska serija, ki se vrti okoli zadnjega gospodarja časa znanega zgolj kot doktor. Le-ta potuje skozi prostor in čas, da bi pomagal komurkoli se znajde v hudi nevarnosti in medtem splete tesna prijateljstva. Nevarnosti, s katerimi se sooča pa običajno predstavljajo zlobna ali pa slabo razumljena nezemljanska bitja, ki ogrožajo življenja nič hudega hotečih posameznikov, ki se znajdejo v vrtincu dogodkov, ki presegajo njihova življenja in najbolj divjo domišljijo. Standardna rešitev takšnih situacij bi v hollywoodskih uspešnicah bila velika pištola in mnogo nabojev, vendar Hipokratova prisega pravi, da ne smeš storiti škode, in doktor ne bi bil doktor, če se je ne bi držal. Tako oborožen z iznajdljivostjo, sočutjem in univerzalnim vesoljskim izvijačem razrešuje kataklistična soočenja in ob tem uspe ostati pacifist

Ko so se odločili dobrega doktorja uvesti v svet videoiger, je bilo tako povsem jasno, da ga bodo opremili z neskončno življenjske energije in mu v roke položili laser, da bi zapriseženemu pacifistu omogočili postrelil pot do mirne razrešitve spora.

Videoigra Doctor Who (foto: Splet)

Hunt for the Red October

Čeprav so vse naštete igre povsem narobe razumele pomen filmov, po katerih so prejele naslov, nobena med naštetimi ne doseže že skoraj neverjetnega nerazumevanja filmske tematike, ki jo prikaže videoigra Hunt for the Red October (Lov na Rdeči oktober). Rdeča nit filma se vrti okoli napetega vzdušja med ZDA in Sovjetsko zvezo v času hladne vojne ter revolucionarnega orožja (tihe podmornice), s pomočjo katere bi Sovjeti lahko presenetili in napadli ZDA iz neposredne bližine. Tega se ustraši kapitan Rdečega oktobra, ki ga odigra Sean Connery, njegovi odločitvi, da orožje izmakne vojski svoje domovine, pa sledi serija obtoževanj in živčnih poskusov z vseh strani, da bi preprečili vojno in se hkrati zaščitili pred sovražnikom. V filmu torpedo izstreli ena sama podmornica, ki pa na koncu razstreli sama sebe.

Lov na Rdeči oktober tako predstavlja precej zahtevno zgodbo za prevod v igričarski format, še posebej pa to velja, če temu dodamo omejitve, ki jih v tem obziru predstavlja Nintendova konzola SNES. Da so se odločili podvodni triler spremeniti v snesovski ekvivalent streljačine je bilo že skoraj jasno, ni pa bilo jasno, da bodo z igro presegli vse okvire filma. Hunt for the Red October se namreč sprevrže v igro, v kateri igralec s posadko Rdečega oktobra postanete plačanec, ki sprejema najrazličnejše naloge, v katerih mora razstreliti nasprotnike. Kot pravi plačanec pa v igri prav tako ne čutite posebne pripadnosti eni ali drugi strani, saj redno menjate med nalogami, ki vam jih zadajo Američani in Sovjeti. Vse kar igro povezuje s filmom je želja, da bi pretentali nekaj naivnih ljubiteljev filma in jim izmaknili nekaj denarja in minut življenja.