Pot okoli sveta s kolesom je bila tvoja življenjska želja. Si jo, kot si napovedal, zdaj uspel utišati?

Moje sanje, moja želja, res je. Pot okoli sveta je bila celo presenečenje zame, bilo je lepše, kot sem o njej kdaj koli sanjal. Vse se mi je posrečilo ... pot, zdravje, sreča, čas in denar. Neponovljivo!

Ti je med potjo spregovorila nova želja?

Tega nisem nikoli pričakoval, a zgodilo se je ravno to. Že na polovici poti okoli sveta sem pričel z razmišljanjem o novih avanturah in podvigih, in sigurno, dokler ne bom uresničil še teh, v moji glavi ne bo miru. Upam, da bo tudi v drugo in tretje vse steklo tako gladko, kot je prvič!

Dejal si, da bi rad spoznal Zemljo, zato si si za dan odhoda izbral 22. april, Dan Zemlje. Lahko rečeš, da si jo spoznal? 

Nikakor ne! Ljudje me sprašujejo, kam se bom lahko odpravil po tako dolgi poti okoli sveta in po toliko videnih drzavah ter če bo zame sploh še ostalo kaj zanimivega. Meni pa se zdi, da je tam daleč še toliko čudovitih krajev in ljudi in da ne poznam našega čudovitega planeta še niti en odstotek. Vedno in povsod bo zame nekaj novega, nekaj nevidenega in upam, da bom enkrat v življenju imel občutek, da poznam svet vsaj delno.

Na katerem koncu Zemlje ti je bilo najlepše in zakaj? 

Očarali sta me Južna Amerika in Azija. Širna prostranstva Južne Amerike so pravi raj za turno kolesarjenje, čeprav Patagonije (Argentina) ne bi nikoli vec prekolesaril v smeri proti vetru, saj sem tam poleg puščave Gobi doživel največjo psihično krizo. Azija pa zaradi raznolikosti hrane in kulturnih bogastev, ki so me tako očarala, da bom tam tudi nadaljeval svoje življenje.

Si med potjo spoznal tudi sebe v kakšni novi luči?

Mislim, da sem sam ostal popolnoma ista osebnost in tako pravijo tudi tisti , ki me poznajo. Sigurno pa so se mi razširila obzorja mišljenja in cenjenje tistega, kar imam, uživati v majhnih stvareh in biti srečen vsak trenutek, ki ga živim.

V katerih državah si imel največ težav - s kolesom, z razmerami v državi, z ljudmi ...?

Nekaj težav sem imel s kolesom po ameriskem kontinentu, ki so bile na težo prtljage in samega sebe pričakovana, saj vozim povsem vsakdanji model kolesa GT Nomad Ultra, ki stane 700 evrov! A moram priznati, da zadnja tri leta nisem imel s kolesom niti ene same težavice, ‘’kapo dol mojemu biciklu’’! Z ljudmi nisem imel popolnoma nobenih težav, prav nasprotno! Pozitivo presenečen sem bil nad gostoljubnostjo in prijaznostjo ljudi našega malega planeta. Če si dober do ljudi, so ljudje dobri do tebe.

Edina neprijetnost je režim v Pakistanu in Iranu, kjer sem moral 1700 km voziti s policijskim in vojaškim spremstvom, spati v zaporih in na policijskih postajah, ker menijo da je zunaj ‘’prenevarno’’ in da me lahko ugrabijo teroristi.

Katera izkušnja se ti je najbolj vtisnila v spomin? 

Izkušnja z Aljaske , kjer sem kampiral in zaradi radovednega in lačnega medveda noč preživel v stranišču, ker je zunaj rogovilil kosmatin.

Katera oseba na poti se ti je najbolj vtisnila na spomin? 

Uuuu…ta je pa težka! Ogromno čudovitih ljudi sem spoznal in še vedno smo v stiku prek elektronske pošte in Skypa. Nekateri med njimi me bodo v Sloveniji tudi obiskali, kot tudi moja punca , ki sem jo spoznal v Južni Koreji in je na zadnjih kilometrih poti tudi z mano.

Če bi se odpravil na enako pot še enkrat, kaj bi vzel s sabo (kar si pogrešal zdaj) in kaj bi na poti spremenil? 

Spreminjal ne bi ničesar. Vzel bi si še več časa za ljudi in skrite kotičke sveta, doma pa bi pustil pol stvari, ki sem jih tovoril na poti okoli sveta prvič.

O čem si največ razmišljal med potjo? 

Zaradi brezskrbnosti na tako dolgi poti so bile moje misli vedno nekje drugje, vsak dan sem premišljeval o čem novem, predvsem o prihodnosti … kaj bom počel, kje potoval, kaj doživel.

Se ti je kdo po tem, ko je prebral tvoj blog, pridružil na poti ali so bili tvoji občasni sopotniki samo naključni? 

Vsi moji sopotiki so bili naključni kolesarji, ki sem jih spoznal na poti, na cesti … tisti stari načrti, kot so "ja, ja, se ti bom pridružil za mesec ali dva", so vedno skopneli.

Si pogrešal dom? 

Ne, nikoli … ker svet je moj dom!

Kaj boš počel zdaj? 

Preživel bom dva meseca z mojo družino in štirimi nečaki, ki jim dolgujem ves svoj prosti čas, jeseni pa se odpravljam v Azijo. Od tam naprej pa je še vse odprto.