Naj spomnimo, da most čez Ljubljanico pri nekdanji tovarni sladkorja predvideva na zgornji ploščadi štiripasovno ureditev za motorni promet s prepovedjo kolesarjenja in brez pločnikov za pešce. Njim so načrtovalci namenili spodnjo ploščad, pri čemer bi se morali za prečkanje reke spustiti ali dvigniti po strmi klančini, stopnicah ali dvigalu. Pri tem bi morali premagati pet metrov visoko višinsko razliko, saj sta bregove reke na različnih nadmorskih višinah.
Kurilićeva meni, da projektna gradbena dokumentacija ni v skladu s prostorskim aktom mestne občine, saj pomanjkljivo zagotavlja širino hodnika za pešce in trase kolesarskih poti ter opušča zelene površine. Tožnica trdi, da bi za parkovne površine morala po prostorskem aktu mestna občina kot investitor pridobiti lastninsko pravico nad njenim zemljiščem. Tega ta ni storila in je predvideno parkovno ureditev ob objektu preprosto ukinila.
V tožbi Kurilićeva tako zahteva spremembo prečnega profila štiripasovne ceste na gornji ploščadi mostu v tripasovnico z obojestranskima kolesarskima stezama in hodnikom za pešce ter ureditev v prostorskem načrtu predvidenega parka. Tožba je v sporu polne jurisdikcije, kar pomeni, da sodišče ne bo sodilo le o zakonitosti gradbene dokumentacije, temveč bo odločilo tudi, ali morata biti na mostu kolesarska cesta in pot za pešce.
Na ljubljanski upravni enoti se glede očitkov v tožbi niso odzvali. Povedali so le, da v zvezi s spornim gradbenim dovoljenjem ne morejo dajati pojasnil, saj so zaradi tožbe celotno projektno dokumentacijo predali okoljskemu ministrstvu.
