Odkar si je postavil cilj, da bo najboljši na svetu, je vedel, da se od lačnih ust do jagod s smetano pride zgolj s trdim delom. Na prvi trening je prišel pripravljen, kot da ga že pri štirih letih čaka finale Wimbledona. V torbi je imel tri loparje, žogice, brisačo, dodatno majico, steklenico vode in banano. Na terenu je bil pol ure pred trenerji in vrstniki ter na njem ostal še uro zatem, ko so bili drugi že doma. Resda ni imel več partnerja za igro, a je zato z različnimi vajami izboljševal koordinacijo nog. "Zgolj teden dni je bilo dovolj, da sem pri Novaku prepoznala izjemen potencial. Vpričo njegovih staršev sem ga vprašala, ali je pripravljen garati in jokati naslednjih sedem, osem let. Odgovoril je: 'Da, ker hočem biti najboljši.' V njegovih očeh je bil žar zmagovalca. Ko mu je bilo devet let, bi dala svojo desno roko v ogenj, da bo nekoč prvi na svetu. Bil je rojen talent. Ni mu bilo treba pojasnjevati novih stvari, zgolj avtomatizirati gibe," se tistih dni spominja teniška trenerka Jelena Genčić, ki je pred tem do zvezd popeljala že Moniko Seleš.

Novaku je bila Genčićeva kot druga mama, saj ga je poleg teniških veščin učila o glasbi, literaturi, poeziji ter o drugih skrivnostih življenja, a ker je šlo za gospo v zrelih letih, mu kmalu ni bila več v pravo pomoč: "Vedno sem realno gledala na stvari in končno sem morala priznati, da me je prerasel. Morda sem še lahko dohitela njegovo drugo in tretjo žogico, četrte ne več. Potreboval je boljšega partnerja in zdravo okolje. Pri nas v Srbiji smo bili vsi egoistični in nihče ni hotel priti na trening pomagat dvanajstletnemu fantiču. Poslala sem ga na akademijo k svojemu prijatelju Nikoli Piliću v München. Čez nekaj dni me je poklical in vprašal, zakaj nisem tega storila že prej."

Prodali družinsko zlato

Novakova starša sta inštruktorja smučanja in preko svojega poklica sta se tudi spoznala na Kopaoniku. Ker sta imela poslovno žilico, sta tik ob smučišču odprla restavracijo Red Bull, ki slovi po odličnih picah in palačinkah. Ko so v bližini začeli graditi teniška igrišča, je triletni Novak v vročih poletnih dneh delavcem nosil pivo, kasneje pa je raje kot za smučarske palice prijel za lopar. V obeh športih je vrhunski rezultat povezan s precejšnjim finančnim vložkom, kar je družina Djoković trdo izkusila na svojem proračunu. "Morali smo si sposojati denar, čeprav sva imela z ženo solidne prihodke za takratne razmere. Za posojila smo morali krvavo vračati 10- do 15-odstotne mesečne obresti. Kriza je bila včasih tako huda, da naslednje jutro nismo imeli za najbolj osnovne življenjske potrebščine. Z ženo sva morala prodati vse zlato, kar smo ga imeli doma," je težavne začetke opisal Novakov oče Srdjan Djoković. Večkrat se je dogodilo, da je le najstarejši sin v družini dobil najboljšo hrano in opremo, da je lahko zdržal vse napore na treningih.

"Vnaprej smo načrtovali vsako podrobnost njegove kariere. Kaj bo jedel za kosilo, kdaj bo počival, kdaj bo šel na trening, kdaj bo naslednji dan vstal, kaj bo jedel za zajtrk, kaj bo delal čez en mesec in eno leto… V to smo se spustili samo zato, ker nam je gospa Jelena Genčić dala trdno zagotovilo, da bo postal šampion," dodaja oče. Z ženo Dijano spremljata sinove (poleg Novaka sta to še 19-letni Marko in 15-letni Djordje) na večini turnirjev. Po mami je Novak podedoval ljubezen do narave, zato povsod, kamorkoli pride, obiskuje parke in botanične vrtove, kjer nabira energijo za teniške spopade.

Vložena sredstva so zdaj že povrnjena, saj je Nole do 24. leta zaslužil skoraj 30 milijonov evrov, s čimer je na večni lestvici teniških zaslužkarjev na petem mestu. Pred leti je družina Djoković odprla nakupovalno središče v Beogradu (lokal, restavracija, masažni salon, frizerski salon, fitnes…), v lasti pa ima tudi podjetje Family Sport, ki zaposluje 150 ljudi in preko katerega organizira teniški turnir serije ATP v Beogradu - direktor turnirja je Novakov stric Goran. Milijone je prvi igralec sveta vložil tudi v nekatere druge projekte, a o njih javno ne želi govoriti.

Ko je v začetku leta 2006 oče Srdjan še skrbno obračal vsak dolar, je bil tik pred dogovorom z britansko teniško zvezo, da vsi trije njegovi sinovi prevzamejo britansko državljanstvo in nastopajo za tamkajšnjo reprezentanco. Zadnjo besedo je imel Novak, a je to možnost zavrnil, saj je že pri štirinajstih sanjal, kako bo s Srbijo osvojil Davisov pokal. "Nikoli nisem hotel menjati državljanstva. Srbija je del mene in vsi bratje smo ponosni na svoje korenine. Res je, da smo živeli v težkih časih, a to nas je naredilo močnejše," je pojasnil epilog zgodbe. Veliko o njegovi ljubezni do domovine pove, da je edine solze žalosti na teniških igriščih potočil, ko je s srbskim grbom na prsih izgubil v polfinalu olimpijskih iger proti Rafaelu Nadalu (na koncu je osvojil bronasto kolajno). Majice in kape s srbskimi simboli ima vedno v torbi in jih v trenutkih zmagoslavja ponosno nadene.

Grozili so mu z ugrabitvijo

Ob vseh novicah o vojnih zločinih, Ratku Mladiću, korupciji in visoki brezposelnosti je Novak Djoković izbranec, ki spreminja svetovno javno mnenje o Srbiji. Prav njegov priimek je beseda, ki je v povezavi s to balkansko državo največkrat vpisana v internetne brskalnike. Ker gre za največjega srbskega ambasadorja v svetu, je konec letošnjega aprila prejel red svetega Save iz rok vladike Ireneja, 45. patriarha Srbske pravoslavne cerkve. Nole pravi, da je to največje priznanje, ki ga lahko v življenju dobiš.

Zaradi patriotizma se je nekajkrat znašel tudi v težavah. Najbolj takrat, ko je javno nasprotoval zahtevi Kosova po samostojnosti in so mu albanski ekstremisti zagrozili z ugrabitvijo. "Nikogar se ne bojim, zgolj povedal sem, kar čutim v srcu. Morda bi storil še več, če bi mi čas dopuščal, a moja naloga je, da svojo državo predstavljam na igrišču," je bil odločen Djoković. V Montrealu je leta 2007 za prestižno turnirsko lovoriko premagal takrat najboljšo trojico na svetu: Andyja Roddicka, Rafaela Nadala in prvič v karieri tudi nedotakljivega Rogerja Federerja. Uradni komentator ga je pred prevzemom zmagovalnega pokala naslovil s "Hrvat Novak Djoković". Izraz na njegovem obrazu je razkril nezadovoljstvo, a nerodno situacijo je znal diplomatsko rešiti: "Prepričan sem, da ni šlo za namerno napako, ampak jaz sem iz Srbije in ne iz Hrvaške. A ne skrbite, nisem jezen."

Med elitno deseterico se je prvič prebil pred štirimi leti. Kmalu je prišel tik pod vrh, a odločilnega koraka ni znal narediti. Ker je bil zunaj igrišč zabavljač in je polnil družabno kroniko s svojim oponašanjem teniških zvezd ter petjem karaok, so se pojavile kritike, da z glavo ni povsem pri stvari in da zato izgublja najpomembnejše obračune. Porazi v polfinalih in finalih so ga vidno obremenjevali, zato ni manjkalo zlomljenih loparjev. Vse več je bilo tudi težav s telesno pripravljenostjo, ko je ves izmučen predajal dvoboje.

Težave je poskušal odpraviti celo z dihalnimi vajami, kot jih izvajajo operne pevke, a do sprememb je prišlo šele, ko je spoznal zdravnika Igorja Četojevića, ki prisega na holističen pristop po kitajski tradicionalni medicini. Čeprav o tenisu nima pojma, je ravno Četojević postal Novakov odrešitelj. Odkril je, da boleha za celiakijo in da mora z jedilnika odstraniti vsa živila, ki vsebujejo gluten. Šok za nekoga, ki je kot otrok odraščal ob picah in palačinkah, še pred letom dni pa v intervjujih kot svojo najljubšo hrano navajal testenine.

Dieta je imela takojšnje učinke. Nole je opazno shujšal, a povečal hitrost, eksplozivnost in vzdržljivost. Sedaj je on tisti, ki ima "pljuča" za dolge izmenjave, in tisti, ki z zadnjim udarcem dotolče tekmece. Z decembrskim zmagoslavjem Srbije v Davisovem pokalu je padla še zadnja psihološka blokada, posledica pa so neverjetni rezultati v letu 2011. V petdesetih dvobojih je izgubil le enkrat, izjemen niz pa okronal z zmagoslavjem v Wimbledonu, ki je prvi turnir, na katerega hrani spomine iz otroških dni. Od silne sreče se je zgrudil po tleh, v valu navdušenja pa nagajivo zagrizel v wimbledonsko zelenico. Sveta trava pač nima glutena.