»V jutrišnjem svetu ne moremo več preživeti z včerajšnjim razmišljanjem. Argumentiranje, analiziranje in kritiziranje med dvema 'nasprotnikoma' nas kot pri vleki vrvi vsak v svojo smer potiskajo samo globlje v blato. Samo s kreativnim, konstruktivnim in zaznavnim razmišljanjem si lahko pomagamo, da pridemo iz blata in gremo naprej. Ker pa je razmišljanje veščina (neodvisna od naše inteligence), je treniranje nujno – kot pri vsaki veščini. Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo. To velja tudi za treniranje orodij paralelnega in lateralnega razmišljanja, ki jih je de Bono razvil že v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja,« razmišlja mag. Nastja Mulej.

Koliko se pomena ustvarjalnega razmišljanja zavedajo v podjetjih?
V tistih, ki z menoj sodelujejo, precej, sicer me ne bi povabili. Zavedajo se vsaj na deklarativni ravni, in to običajno vodje ali zaposleni v kadrovskih oddelkih, kajti le oni imajo moč, da dosežejo kakršno koli dodatno izobraževanje iz tako imenovanih mehkih veščin. Odlično je, da me povabijo, ni pa dovolj, če lahko parafraziram de Bonovo najnovejšo izumljeno besedo EBNE (excellent, but not enough). Odlično je, ker to pomeni, da se zavedajo nuje po spremembi razmišljanja in delovanja svojih zaposlenih, ni pa dovolj, ker imam običajno na razpolago 8, v najboljšem primeru 16 ur. Učim pa veščino, veščino razmišljanja. Veščino vožnje z avtomobilom se učimo vsaj 30 ur in potem vadimo še leto ali dve pod nadzorom, veščino razmišljanja, ki je v nasprotju s kulturo, staro 2400 let, pa le nekaj ur. Tam, kamor me povabijo, imajo sicer motivacijo, da bi svoje utečene postopke spremenili, in če imajo le še malce discipline, jim tudi uspe. 

Koliko v javnem sektorju in politiki?
Splošen odgovor poznate: nikakor ne, vsaj ne dovolj – govorim o javnem sektorju. Seveda pa kot povsod tudi tukaj obstajajo svetle izjeme. Delala sem že na osnovnih, srednjih in visokih šolah ter v Univerzitetnem kliničnem centru, predstavljala sem tehnike razmišljanja zaposlenim na zavodih za socialno delo in v domovih za starejše.
Moj vzor na tem področju je Singapur, ki je v marsičem podoben Sloveniji, pa vendar je po premnogih merilih veliko uspešnejši. Tam obstaja zakonski par, ki ima licenco za poučevanje de Bonovih orodij, in v zadnjih 20 letih je izobrazil že vsaj 26.000 ljudi. Dosegla sta, da so s pomočjo de Bonovega orodja Simplicity (poenostavitev) poenostavili kompleksne postopke v javni upravi in da nihče v javni upravi ne more napredovati, če nima opravljenega tečaja Šest klobukov razmišljanja. Prav tako sta dosegla, da tam razmišljanje učijo na več kot 100 osnovnih šolah.
Glede politike se pomena razmišljanja še ne zavedajo, vsaj ne pri nas, vsaj ne, da bi jaz vedela. Politiki še niso ugotovili, da bi se dalo razmišljati tudi bolj konstruktivno, usmerjeno v prihodnost in ne v preteklost. V marsičem so pač dobesedni potomci razmišljanja Sokrata (analiza, kritika, argument), Platona (ena sama resnica – torej mi imamo prav) in Aristotela (predalčkanje in kategoriziranje): »Mi že vemo, kaj je prav, in če se z nami ne strinjate, vam bomo že dokazali, da se motite in da ste slabi, kar je jasno avtomatično, ker ste v nasprotni stranki.« Zelo običajen način razmišljanja, a tako zelo nekonstruktiven…
Sicer pa je politikom tudi težko razmišljati konstruktivno, ker se – kot je ugotovil de Bono – mednje večinoma uvrščajo ljudje iz govorečih poklicev (učitelji, pravniki, profesorji, sindikalisti…), ki manj tvegajo, če čez štiri leta izgubijo, kot ljudje iz konstruktivnih poklicev (podjetniki, inženirji, arhitekti…). Poleg tega se zadnja leta pojavljajo generacije politikov, ki se s tem »poklicem« ukvarjajo od študentskih dni in torej nikoli niso počeli ničesar konstruktivnega, v vsej svoji karieri so se naučili samo eno: kako biti izvoljen.
No, politiki me pa še niso našli. Jaz pa se tudi ne ponujam, ker se sprememba lahko zgodi samo, če obstaja motivacija, ki ji sledi disciplina. Pri politikih je ni – se je pa v 70. letih venezuelski učitelj dr. Luis Alberto Machado po prebranih de Bonovih knjigah podal v politiko, pridružil zmagoviti stranki in dobil prvo takšno ministrstvo na svetu: ministrstvo za razvoj inteligence. Od leta 1979 imajo venezuelski otroci dve uri razmišljanja na teden, ne glede na svoj socialni status.

Kaj boste brali poleti in zgodaj jeseni za svojo strokovno in osebnostno rast? Strokovno literaturo, leposlovje...
Povsod s seboj nosim računalnik in tri de Bonove knjige, ki jih prevajam ali želim prevesti: prva je zbirka šestih gradiv za neposredno poučevanje razmišljanja CoRT (Cognitive Research Trust), ki jih je de Bono razvil v 70. letih in od takrat z njimi prodrl v šole 44 držav. Zelo se trudim na vseh ravneh, da se jim bo kmalu pridružila tudi Slovenija. V šolah otroke namreč preveč učimo dejstev, informacij, znanja, izkušenj, analiz, kritik, kar je v veliki meri osredotočeno za nazaj namesto naprej, poleg tega pa precej neživljenjsko, kar mi priznavajo vsi študenti in pripravniki. Omogočiti bi jim morali neposredno poučevanje razmišljanja, da bi se bolje znašli v konkretnem življenju.
Naslednja knjiga je How to Have a Beautiful Mind (Kako imeti čudoviti um) iz leta 2004, ki je najbolj prodajana de Bonova knjiga tega tisočletja in pomaga ljudem, da postanejo bolj zanimivi v pogovorih. Tretja pa je seveda že omenjena knjiga Simplicity.
Knjige zunaj mojega najglobljega strokovnega interesa se mi zadnja štiri leta žal samo nabirajo na kupu, ki postaja neobvladljiv. In moram priznati, da je prav branje meni osebno največja žrtev spremenjenega družinskega statusa, saj je to bilo od nekdaj moj največji hobi in meditacija. Zdaj berem otrokoma in računam, da ju bom dovolj okužila, da bomo čez nekaj let na terasi skupaj brali vsi trije.

Dr. Edward de Bono je avtor 83 knjig. Katero še priporočate?
Poleg omenjenih treh vsem toplo priporočam še de Bonovo knjigo H Plus a New Religion: How to Live Your Life Positively (Nova religija H Plus: Kako svoje življenje živeti na pozitiven način). Za razliko od večine ver, ki poudarjajo negativno in podajajo prepovedi, je de Bonova vera H+ v celoti pozitivna. Ne ukvarja se z grehi, ki se jim moramo izogniti, ampak zadevami, ki jih naj storimo. H je v angleščini prva črka besed human (človeško), happiness (sreča), help (pomoč), hope (upanje), health (zdravje) in humor, ključnih goriv življenja.
Prav tako je zanimiva njegova knjiga Priročnik pozitivne revolucije, ki jo je napisal tistega leta, ko je Slovenija doživela svojo revolucijo. Na žalost smo se tudi mi odločili za negativno revolucijo… Če pa bi konstruktivnost zamenjala napadalnost, oblikovanje nadomestilo kritiko, sprememba s pomočjo ozaveščanja zamenjala spremembo skozi nasilje ter bi humor nadomestil ideologijo, bi morda bili danes nekje drugje, tako gospodarsko kot družbeno. V tej knjigi de Bono izpostavi pet osnovnih načel vsakega posameznika za aktivno pozitivno revolucijo: učinkovitost, konstruktivnost, spoštovanje, samoizpopolnjevanje in prispevanje.

Kaj boste še počeli za svojo osebno rast?
Odkar imam otroka, sem postala precej predvidljiv človek. Potovanja so redka, me pa čaka še ena portugalska konferenca o kreativnosti. Počitka je malo, ker veliko delam zvečer in ne poznam vikendov in praznikov. Čas za šport si vzamem z osebno trenerko in tekom, ostale oblike so postale preveč eksotične. Druženje pa je najpogosteje s prijatelji, ki imajo mlade družine, kot smo mi. A mislim, da je ravno trening za potrpežljivost, doslednost in igrivost, ki se ga grem zadnja štiri leta, tisto, kar sem za svojo rast najbolj potrebovala.

Tudi poleti boste delavni. Med drugim pripravljate delavnico za člane IRDO...
Trenirala bom, prevajala in pisala. Poleg tega 19. avgusta zainteresiranim članom Inštituta za razvoj družbene odgovornosti predstavljam najbolj znano in uporabljano de Bonovo orodje Šest klobukov razmišljanja, 23. avgusta pripravljam v Prekmurju brezplačno kreativno konferenco o kreativnosti, 31. avgusta pa bo v Piranu luč dneva zagledal spomenik pokojnemu guruju kreativnosti Vzhodne Evrope Draganu Sakanu, mojemu šefu in mentorju mnoga leta, za katerega sem se precej trudila pretekle mesece.

Ste pa pred nekaj dnevi poskrbeli še za en pomemben korak k družbi razmišljanja.
Mislim, da je to res pomemben korak. Pretekli četrtek sem namreč sprožila prvi sestanek Kluba za novo razmišljanje. Gre za aktivno druženje ljudi, ki so bili pri meni na eni od de Bonovih delavnic oziroma so jim njegove metode razmišljanja dovolj poznane, da se ne zapletamo s strukturo razmišljanja – ko skupaj razmišljamo na temo človeka, ki ima na prvi pogled nerešljiv problem. Po eni strani tako nekomu pomagamo s svežimi idejami in koncepti, po drugi strani pa vadimo veščino razmišljanja. Prvo srečanje kluba sem sprožila zelo na hitro, ker se je name obrnila gospa, ki se je počutila popolnoma blokirano. Izkristalizirajo se je, kako velike rezultate lahko dobimo, če so ljudje iz različnih strok in so pozitivno usmerjeni ter imajo poznavanje veščine, voljo in motivacijo, vpletenih čustev in odnosov pa ne. Gospe smo nabrali za tri velike pole papirja in pol in izbrali pet potencialnih rešitev. To bomo ponovili, ko se bo spet pokazala potreba nekoga. Po tem, ko bo uvedeno razmišljanje v šole kot samostojni predmet, pa se bom posvetila prav temu: snovanju mreže klubov za razmišljanje, kjer bi se srečevali enkrat na teden.