Čeprav inoviranje na vseh ravneh (izdelki, tehnologije in procesi) zadnji dve leti skozi različne pore prežema tudi slovensko družbo, so akterji še precej nepovezani, gospodarska kriza pa je še izostrila poudarek na dejstvu, da "statične strukture, ki hromijo podjetja in jim ne dovoljujejo hitrega prilagajanja in odzivnosti", kot pravi mag. Violeta Bulc, koordinatorka InCo, gibanja za inovativni preboj Slovenije, ne bodo preživele.

Prav v času intenzivnih priprav na InCo konferenco, ki jo središči razprava o inovacijskih ekosistemih, smo se pogovarjali z Andrejem Pompetom, ki je sorazmerno skromno bero slovenske literature o inovacijah nedavno oplemenitil s knjigo Ustvarjalnost in inovativnost s podnaslovom Nujnost sodobnega podjetništva. Knjiga je izšla pri Gea College, kjer Pompe tudi predava. Avtor je knjigo zastavil tako, da je uporabna za študente podjetništva, za zaposlene in njihove vodje, za učitelje in predavatelje, za vse, ki želijo razvijati sebe in spodbujati k razvoju druge...

"K pisanju knjige me je gnalo več motivov, vsi pa izhajajo iz ene same misli, enega samega dejstva - ustvarjalni potencial, ki je skrit v posameznikih in v skupinah, ki delajo skupaj, je ogromen," je med drugim zapisal Pompe.

Kdo naj bo po vašem mnenju v podjetju gibalo inovativnosti in motivacije: vodje ali kadrovska služba?

Vodje so vedno bili in bodo prototip določenega načina razmišljanja, določene kulture in obenem ustvarjalci podjetniške klime. Če se postavim v vlogo podjetnika, naj bi bil ta že po definiciji "podjeten", torej naj bi imel smisel za zaznavanje tržnih priložnosti. To je osnova, iz katere se potem nekdo lahko razvije v inovativno in ustvarjalno podjetniško razmišljujoče bitje. Poglejte, pravijo, da denar leži na cesti in da ga je samo treba pobrati. Inovativno in ustvarjalno je, da to vidimo, da to zaznamo kot priložnost in jo spremenimo v posel. Inovativno namreč ne pomeni le izumiti nekaj, ampak tudi drugače rešiti obstoječ problem, izpeljati neko nalogo na nov način, postaviti zaposlene v neko novo, doslej nepoznano razmerje. Problemi pa so vsepovsod okoli nas, v podjetju, med porabniki in kupci, v družbi nasploh. Bistveno gibalo v podjetju so torej vodja in njegovi najtesnejši sodelavci. Ti potem dajo zgled in navdušujejo ostale, da delujejo podobno.

Velikokrat se po podrobnem pogledu v delovanje podjetja ugotovi, da inovativnost ne zaživi zaradi neobstoječih ali slabo pretočnih kanalov komuniciranja oziroma zaradi slabe komunikacije.

Komuniciranje je res osnova vsemu. Vemo, da četudi ima nekdo dobro idejo, če ta ne pride do drugih, potem ne zaživi, v bistvu bi lahko rekli, da te ideje sploh nima. V podjetništvu ideja zaradi ideje nima smisla. Šele ko se ta "pretopi" v tržljiv produkt ali v nekaj, kar izboljša kakovost, organizacijo ali zmanjša stroške, šele tedaj govorimo o pravi inovativnosti.

Pretok informacij je v podjetju mogoč na tisoč in en način, vendar je prvi pogoj vsemu, da se vsi znotraj neke organizacije zavedajo, da gre za splošno sprejet način razmišljanja, ki bo pripomogel k večji tržni stabilnosti in moči podjetja ter da bodo s tem delovna mesta zaposlenih manj pod vprašajem in da bo podjetje likvidno in solventno.

Takšnega odnosa do ustvarjalnosti pa ni mogoče predpisati, ampak je mogoč le, če ga vodilni živijo in s svojim zgledom dnevno manifestirajo. Dobre komunikacije znotraj podjetja pomenijo, da se ljudje med seboj pogovarjajo, se srečujejo, si izmenjujejo mnenja, poslušajo ideje drugih, jih konstruktivno komentirajo, nadgrajujejo. V takšnih podjetjih je potem treba le še imeti nekoga, ki bo povezovalec in moderator vsega, tako da bodo zaposleni imeli občutek, da se njihove ideje nekje zbirajo, da se obdelujejo in nekatere od njih celo implementirajo.

Komuniciranje je proces, znotraj katerega naj bi bili ljudje najprej informirani, potem bi začeli razumevati, za kaj gre, nato bi to odobravali in končno zadevo vzeli za svojo, kar pomeni, da se bodo potrudili, da se bo zgodila. Gre za prepotrebno zavzetost, brez katere inovativnosti in ustvarjalnosti v podjetju ni.

Da bi inovativnost v podjetju sploh lahko zaživela, je treba upoštevati vrsto segmentov - strategijo in načrtovanje, analizo in oblikovanje delovnih mest, zaposlovanje, razvoj in nagrajevanje. Kateremu od njih bi dali morebiti največji poudarek?

Inovativnost je način razmišljanja, je misleče okolje, znotraj katerega se dogaja vse, kar je bilo našteto. Težko bi določenemu segmentu dal večji poudarek, saj sta prav ustvarjalno delovanje in inovativno razmišljanje načina, kako se bomo kar se da približali zapisani viziji. Po svoje opisujeta tudi poslanstvo, saj posredno pripovedujeta, da naj se trgu ponuja vedno nekaj novega, da se organizacijo prilagaja vedno z novimi prijemi, da se bo zaposluje ljudi, ki jim je inoviranje izziv in prava pot do rezultatov.

Ali podjetje torej mora imeti izdelan sistem generiranja in zbiranja inovacij? V zadnjih letih je namreč postalo povsem jasno, da občasnost inovacij in novih zamisli zaradi konkurence, mednarodnih integracij, izjemnega pretoka informacij in naglega spreminjanja trendov na področju tehnologije in stilov življenja ni več dovolj. Idealno torej je, da podjetje vgradi inovativnost v svoj DNK.

Natanko tako. Prav stalna budnost, opazovanje in spremljanje dogajanj ter zaznavanje vsega, kar lahko spodbudi inovativne pristope, so tisto, kar bo oziroma je ena glavnih značilnosti sodobnih in v dolgoročnost naravnanih podjetij.

Veliko je bilo opravljenih tudi analiz, kako inovativnost vpliva na poslovne rezultate podjetja - po eni od njih naj bi inovativno podjetje od vloženega 1 evra dobilo 10 evrov. Kakšni so vaši podatki? Oziroma kako skozi številke dokazati, da vložek v inoviranje ne more biti zgolj strošek, saj vpliva neposredno na višjo dodano vrednost in dobiček podjetja?

Poglejte, vsak analitik hoče imeti številke, hoče vedeti, kolikokrat se bo investicija glede na vložek pomnožila. To je izmerljivo, če neki nov postopek ali drugačna rešitev zmanjša stroške proizvodnje ali stroške potrebnih delovnih ur na enoto proizvoda. Kakor hitro gre za organizacijske inovacije, procesne inovacije ali še posebej pozicijske, pa natančnih izračunov ni mogoče podati. Morda zaradi tega nekateri recimo nove tržne znamke ne uvrščajo med inovacije, čeprav to definitivno so, saj gre za nekaj, kar je na trgu novo, doslej še ne videno. Konkretno takšna inovacija da svoje rezultate šele na dolgi rok.

Da nekateri še danes o tovrstnih prijemih govorijo zgolj skozi prizmo stroškov, pa je že nekako nedopustno, saj vendar ne živimo več na prehodu med 19. in 20. stoletjem, ampak v dobi hitrega razvoja, kjer je ena najprodornejših strateških poti podjetja prav inovativna miselnost, zavita v inovacijsko kulturo.

Lahko naštejete nekaj primerov zbiranja inovacij, ki jih poznate iz slovenskega ali širšega okolja? Sami namreč pravite, da morajo biti v organizaciji ustvarjalni prav vsi, od glavnega menedžerja pa vse do vratarja.

Žal na to vprašanje ne morem odgovoriti, kot bi si želeli, saj v premnogih podjetjih še vedno mislijo, da če bodo postavili skrinjico, na kateri bo pisalo VAŠE INOVATIVNE IDEJE, bodo podjetje z inovativnim razmišljanjem. Iz lastne prakse lahko povem le to, da če sam deluješ s svojimi zaposlenimi po principu IDEJA DA IDEJO, potem je idej vedno dovolj.

Pravih inovativnih prebojev ni brez timskega dela. Je v Sloveniji timsko delo že prepoznano kot nekaj samoumevnega?

Samo želel bi si, da bi bilo tako. Vendar dokler se bodo nekateri vodilni bali svojih podrejenih v smislu, da bi morda nekdo izmed njih vedel nekaj več kot on, potem kakšnega posebnega timskega dela ne bo. So pa seveda svetle izjeme, ki jih tudi v dnevnih poslovnih novicah lahko zaznamo. Nekatera podjetja znajo takšen način dela tudi dobro medijsko podpreti tako, da so si že ustvarila renome organizacije, kjer je temelj napredka prav timsko delo. Takšna sta prav gotovo Trimo in Hidria.

Prava inovacija je tista, ki jo trg potrebuje in ki v čim krajšem času na trgu tudi najde mesto, torej se ideja kapitalizira. Kaj pa ideje, ki morebiti na neki način prehitevajo čas? Kako ravnati z njimi?

Ideje, ki so pred časom, so znanilke prihodnosti. Če takšne ideje neko podjetje predstavi, doda pojmovanju in percepciji podjetja noto prihodnosti, da občutek in pripis, ki govori o tem, da podjetje razmišlja o tem, kakšna bo naša prihodnosti in kako vidi rešitve v časih, ki prihajajo. No, takšnih korakov si ne morejo privoščiti mala podjetja, ker bi jih drugi lahko kopirali. Zato morajo svojo inovacijo skrbno čuvati in čakati na ugoden trenutek.

Katere oblike nagrajevanja inovativnosti sami najbolj priporočate? V Nokii so na primer oblikovali elitni Klub 10, v katerega vključijo inženirje z vsaj desetimi patenti. V Trimu pa imajo noro nagrado za noro idejo...

Seveda je v časih, ko se vse stvari uvrščajo na neke lestvice, pomembno, da damo ljudem možnost, da se tudi z inovativnostjo borijo za čim višjo pozicijo, vendar osebno menim, da je največja motivacija za ustvarjalca uspeh, ki jo je inovacija dosegla. Tako je izpostavitev doprinosa nekega posameznika ali skupine ljudi najvišja možna oblika motiviranja. Denar sicer tudi nekaj pomaga, vendar je to bolj kratkoročen učinek. Materializem še nikoli ni rodil dolgoročnega osebnostnega zadovoljstva.

Kaj pa zagotavljanje osebnostnega in kariernega razvoja zaposlenih? Zaradi ohlajene gospodarske rasti so mnoga podjetja izdatke za izobraževanje močno sklestila. Po drugi strani pa na primer Google zagotavlja vsakemu zaposlenemu 8000 dolarjev na leto za izobraževanje na katerem koli področju, s čimer želijo čim bolj približati osebne cilje s cilji podjetja.

Google je zgodba zase, lahko je podjetju, ki raste nad vsemi pričakovanji in ki je zavzelo že skoraj monopolno pozicijo. Kljub temu pa nam mora biti za zgled, saj s tem dokazuje, kako pomembno je, da ljudje vedno več vedo in znajo.

Prepričan sem, da ravno v časih, ko denarja zmanjkuje, ostaja izobraževanje verjetno marginalna investicija glede na vse ostale stroške, ki bi se jih dalo oklestiti oziroma racionalizirati.

Tu bom izrekel za sindikaliste morda bogokletno misel: podjetje bo bistveno bolje rešilo svoje probleme, če se bo očistilo kadrov, ki so nelojalni, nedelavni in neustvarjalno razmišljujoči, ter zatem del "prihranjenega" denarja vložilo v izobraževanje tistih, ki so zavzeti, zvesti ter razmišljajo, kako bi iz problemov ustvarili rešitve, ki bodo podjetje spet postavile na noge.

Tudi Zlata nit je pokazala, da zaposleni pogrešajo delo v morebiti bolj tveganih projektih, ki hkrati zahtevajo od njih več odgovornosti, torej tudi njihovo opolnomočenje. Je torej nezaupanje v podjetju lahko pomembna ovira za razvoj inovativne klime?

Absolutno, samostojnost pomeni tudi večjo odgovornost. Samostojnost pomeni zaupanje. Ob tem se spominjam pojma SAMOUPRAVLJANJE, ki je bil v socializmu kanibaliziran in je pomenil, da se vsi zaposleni sami odločajo o podjetju. Pravo pojmovanje samoupravljanja je v tem, da vsak za svoje delo odgovarja v polni moči in ves čas skrbi za to, da bi se izpopolnjeval, da bi vseskozi iskal boljše rešitve za ustaljene postopke in/ali produkte. Tu smo blizu pojma podjetnik v podjetju. Za kaj takega je potrebna svoboda razmišljanja, gospodarjenja s časom in sredstvi.

Vem, da takšnega načina dela niso sposobni vsi, vendar se da tudi na tem področju pač dodeljevati svobodo in kompetenco na osnovi trenutne ali pričakovane sposobnosti.

Kateri so torej ključni gradniki inovacijskega ekosistema v podjetju in kateri so glavni uničevalci inovativnosti v podjetništvu?

V knjigi jih sicer natančno opisujem, na tem mestu pa jih bom omenil le nekaj. Osnovni gradniki so poslušanje in opazovanje, sposobnost pravilnega presojanja in večna radovednost. Vse to pomeni, da znamo, kadar je to treba, potlačiti svoj "prav", da spoštujemo ideje drugih, da smo sposobni empatije.

Zelo pomembna je tudi intuicija, ki je ne smemo zanemariti niti takrat, ko morda podatki kažejo drugačno sliko, kot smo si jo ustvarili sami. Veliki uničevalci ustvarjalnosti pa so nekonstruktivna kritika, ignoriranje, stereotipiziranje, saturacija, izogibanje problemom in nezmožnost sprejemanja drugačnih pogledov ter mnenj, kot so naša lastna.

Dr. Edward de Bono meni, da se ljudje ne zavedamo, da je treba nove ideje obravnavati enako pomembno kot na primer politične in pravne zadeve. Po njegovem mnenju je neustrezno razmišljanje svetovni problem. Kakšen je vaš komentar na to?

Samo poglejte, kaj je vsak dan v dnevnih poročilih po TV ali radiu. Skoraj nič inovativnega, samo borba za pozicije politike in moč ter manifestacija pravniškega poklica. In to naj bi bil ustrezen način razmišljanja?! Na neki način svoj negativni doprinos ustvarjajo tudi mediji.

Vsakdo od nas je lahko ustvarjalen in inovativen. Katere so najpogostejše ovire ustvarjalnosti in inovativnosti ter kako jih premagati? "Dokler so invencijsko-inovacijsko-difuzijski procesi na ramenih, v možganih in srcih le nekaj ljudi, veljajo nasprotniki novosti za normalne in ne prevladajo vrednote, kultura, etika in norme, ki inovacije podpirajo. V tem sociološko-psihološkem vidiku je bistvo pomena množičnega vključevanja, četudi z drobnimi inovacijami," poudarja dr. Matjaž Mulej. Se strinjate?

Seveda in izvirni greh je v tem, da večina ljudi razmišlja v okviru misli, ki so nam jih vcepili skozi vzgojo. Tako dobimo "fah idiote", ki vsak odstop od znanega kaznujejo s posmehom, neodobravanjem, grajanjem ali neusmiljeno kritiko. Kaj je že Daily Telegrapher leta 1890 rekel o izumu telefona? "NOBENE PRAKTIČNE UPORABNOSTI." Vidite, kaj mislim.

De Bono pa na primer pravi, da je ovira tudi naše razmišljanje, ki se v večji meri ukvarja s preteklostjo in ne z osredotočenostjo na prihodnost.

De Bono je zagotovo trenutno "naj" mislec za področje inovativnosti in ustvarjalnosti. Njegova teza, da večina ljudi razmišlja "nazaj", povsem drži. Ti se kot pijanci plota oklepajo že znanih podatkov, postopkov, rešitev in ne vidijo priložnosti prav v drugačnem gledanju na svet, na probleme in življenje nasploh.

Strinjam se z njim, da moramo misliti tudi "naprej". Tega pa so sposobni tisti, ki so zmožni v sebi priklicati tistega otroka, ki je znal iz lego kock sestaviti hišo čisto po lastni zamisli. In kdo vodi svet? Ljudje, ki ne ustvarjajo, ampak ljudje, ki se držijo pravil oziroma ta prilagajajo sebi v prid, seveda na podlagi preteklosti. Še dobro, da vsaj nekaterih ustvarjalno razmišljujočih ta "teror" ne moti.

Se razlika med organizacijami/podjetji, ki bolj gradijo na tem, da živijo svojo vizijo, kot pa da dosegajo samo kratkoročne cilje, kaže tudi v odnosu do inoviranja?

S tem v zvezi bom citiral direktorico za inovacijsko kulturo v korporaciji Hidria, gospo Mohorič, ki pravi, da "razvoj pretvarja denar v znanje, inovativnost pa pretvarja znanje v denar". Tako razvoj kot inovatinost so dolgoročni procesi, ki tlakujejo pot do ustvarjene vizije.

Inovacij je več vrst - so produktne, storitvene in procesne. Dajemo inovacijam v procesih že dovolj pozornosti ali te nuje še ne prepoznavamo?

Inovacije v procesih se dogajajo ves čas, samo ne zaznavamo jih kot inovacije. Tu bo treba narediti tudi preboj v razumevanju takšnih korakov in jim dati večjo težo in pomen.

Poglejte, podjetju Dell je s svojim inovativnim načinom prodajanja računalnikov po telefonu uspel preboj med velike, a vendar se o tem govori le kot o spretnem načinu prodaje ali v najboljšem primeru kot o nekem alternativnem prodajnem kanalu. Vedeti moramo, da je vse, kar je alternativno, tudi inovativno.

Veliko inovacij je nastalo zaradi človekove težnje po lagodnosti, zaradi njegove lenobe. Za katero inovacijo pa ste poskrbeli sami v svojem življenju?

Lagodnost, lenoba, udobje, poenostavljanje, prihranek časa in denarja, vse to so gonila inoviranja. Primer, ki ga bom navedel, je bolj za popestritev na koncu. Vsekakor gre za invencijo, ki bi jo morda lahko pretvoril v inovacijo. Rešil sem si problem skladiščenja dolgega električnega kabla, ki ga, odkar sem se spomnil rešitve, ne shranjujem več po predalih, na stoječih kolutih ali je enostavno obešen na kavelj, ampak sem našel rešitev, ki je praktična, dobro deluje, je tudi estetska in kar je najpomembnejše, je povsem praktična in enostavna. Povem lahko le, da sem jo dal pod strop. (smeh)

Več na www.dnevnik.si/zaposlitve_in_kariera