Deveti julij bo dan veselja, s katerim bo Sudan postal manjši za tretjino svojega ozemlja, dokončno pa bo padel zastor državljanske vojne med severom in jugom, ki je med letoma 1983 in 2005 terjala dva milijona življenj, štirje milijoni ljudi pa so bili pregnani s svojih domov. Slavju v prestolnici Džuba bo prisostvovalo več kot 30 voditeljev afriških držav, med njimi tudi predsednik Sudana Omar Al Bašir, za katerim je Mednarodno kazensko sodišče zaradi genocida v Darfurju izdalo mednarodni zaporni nalog. Aretacije Al Baširja pa jutri ne gre pričakovati. Njegovo prisostvovanje proslavi neodvisnosti gre razumeti kot željo Kartuma, da bi s svojo novo južno sosedo vzpostavil dobre odnose. Razlogi so seveda gospodarski. Sudan bo z osamosvojitvijo juga izgubil tri četrtine dosedanjih naftnih nahajališč. Ker vsi naftovodi z Južnega Sudana za zdaj še potekajo čez ozemlje severa (v Džubi že načrtujejo naftovod proti Keniji), Kartum pričakuje dober dogovor o delitvi naftnih prihodkov.
Varnost, infrastruktura in gospodarski razvoj
Z mednarodno legitimnostjo Južni Sudan ne bo imel težav. Prvo priznanje pričakujejo iz Sudana, sledil bo Egipt, druge afriške in evropske države ter seveda ZDA. Tudi s članstvom v ZN ne bo težav. Že prihodnji teden bo varnostni svet po vsej verjetnosti generalni skupščini izdal priporočilo, da novi državi dodeli polnopravno članstvo v Palači narodov. Južni Sudan sicer sprva načrtuje odprtje 34 veleposlaništev, čez čas pa naj bi njihovo število povečali na petdeset.
Potem ko bodo jutri v Južnem Sudanu dovoljene sanje, bo že v nedeljo napočil nov dan. Džubo čaka poln koš izzivov in težav. Med zunanjepolitičnimi izzivi zagotovo prvo mesto zavzemajo bodoči odnosi s Kartumom. Južnosudanski predsednik Salva Kir bo moral z Omarjem Al Baširjem skleniti dogovor o demarkaciji 2000 kilometrov dolge meje, prav tako ga čakajo naporna pogajanja o delitvi sudanskega dolga in seveda naftnih prihodkov z južnosudanskih naftnih polj.
Na notranjepolitičnem področju največje težave ne bodo predstavljale volitve za novo vlado, ki jih Džuba še mora izvesti. Visoko na prednostnem spisku se bodo nahajali notranja varnost in stabilnost države, njen gospodarski razvoj in zagotavljanje boljših življenjskih pogojev prebivalstvu.
Za tuje investicije v infrastrukturo in močno politično podporo se bo Južni Sudan predvidoma močno oprl na Skupnost vzhodnoafriških držav (EAC). V njihovem interesu je, da novi državi ne spodleti. Če bi se Južni Sudan zaradi nerešenih vprašanj s Kartumom ponovno znašel v vojni, bi namreč sudanske sosede po podatkih Frontier Economics v desetih letih utrpele izgube v višini 34 odstotkov njihovih skupnih BDP.
