V kakšnem družbenem okolju nastaja poezija na Danskem danes in kako se sodobne razmere razlikujejo od tistih, v katerih sta se na Danskem pisala na primer modernizem in kasnejši postmodernizem?

Velika sprememba se je zgodila predvsem z ustanovitvijo pisateljske akademije, ki je na Danskem zelo vplivna. Daleč največ takih, ki danes pišejo prodorno literaturo ali šele vstopajo v literarno življenje, je obiskovalo to šolo. Obstaja od sredine 80. let in njena ustanovitev je pomenila veliko spremembo v celotni literarni pokrajini, ker je glavni vir socialnega povezovanja med mlajšimi literati in predstavniki srednje generacije. Prej so težili k druženju pod okriljem društev pisateljev, kakršno je tudi vaše, a s časom se je vpliv teh izgubil.

Govorite o neke vrste delavnicah po zgledu ameriške prakse?

Akademija deluje na podoben način. Pet do deset študentov na leto predavatelji izberejo na osnovi že napisanega. Starost ni pomembna, morajo pa te prepoznati za talentiranega. Lahko bi jim rekli delavnice, a v bistvu "šolanje" traja dve leti, organizirano pa je dva dneva v tednu. Del programa je namenjen intenzivnemu, pozornemu, zelo podrobnemu prebiranju pesmi vsakega študenta in seveda pogovoru. Drugi del programa je namenjen gostovanju predavateljev, filozofov, kogar koli, ki lahko študentom koristi ali pove kaj novega. Lahko pa program vsebuje tudi praktičen seminar, kjer študentje dobijo nalogo. Tudi sam sem sodeloval v programu. Mislim, da je pomembno, da že pred udeležbo pišeš redno, potem pa ob pomoči pozornih bralcev le še pregleduješ svoje delo, širiš horizonte ter izboljšuješ svoje branje in razumevanje samega sebe.

Ste s pomočjo delavnic poglobili svoj slog, ste se naužili vplivov? Gotovo tako intenzivnemu delu sledi sprememba, ki ni nujno "le" kvalitativna?

Zame vztrajanje v prav določeni poetiki ali slogu sploh ne deluje. Ko sem začel pisati - tega je že dolgo, pri 16 letih sem objavil prve pesmi v reviji - nisem zares vedel, kaj počnem. Po tem sem se odločil, da bom pesnik in sem delal, delal, delal. Večinoma na pesmih, za katere sem imel jasno idejo, kakšne bi morali biti in kaj poezija sploh je. A so se slabšale in slabšale. Po več letih bojev s slabimi pesmimi sem poezijo povsem opustil in začel pisati prozo. Delal sem mnogo drugega, se med drugim ukvarjal z vizualno umetnostjo in poezija je prišla nazaj. Iz čisto nepričakovanega kota. Ne vem, kako se je to zgodilo. Kot je dejal Bernhard, potrebuje vsak umetnik drugo umetnost. Tudi eden mojih priljubljenih pesnikov Frank O`Hara pravi nekaj podobnega. Če si pesnik, potem slikaj.

Omenili ste, da se je vpliv društev pisateljev izgubil. Obstaja bolj ali manj očiten konflikt med pesniškim nastopom starejše generacije in vašo?

Generacije se vedno bojujejo. Kritik s strani starejše generacije pesnikov je bilo že mnogo. Sodobna poezija jim ni všeč, zdi se jim ponarejena in nepristna, menijo, da ni mogoče nikogar naučiti pisanja. Obstaja predvsem velik razkorak v pristopu k poeziji. Nekoč so me kot gosta povabili v dansko akademijo. Ugledna institucija, literarni večer v hiši Karen Blixen, zelo fin kraj. Povabijo te kot mlajšega pesnika, malo jim bereš, povejo ti, da pišeš sicer zelo lepo, a da ne razumejo. A mlajše vsaj povabijo, prej je bil razkorak tako velik, da jih sploh niso, uveljavljeni pesniki so bili na Danskem zelo zaprta družba.

Seveda ima tudi slovenski pesniški prostor svoje posebnosti, a moram priznati, da tako očitnih nasprotij vendarle ni.

Nekoč je tam neka kolegica brala svoje zelo fragmentirane, hitre in agresivne pesmi, publika pa je ugotavljala, da so take pesmi jasen simptom našega hitrega, nepovezanega, razdrobljenega časa. In to povezavo med časom in pesmijo kot simptomom so označevali skoraj kot nekakšno bolezensko stanje. Rekel bi, da starejše generacije doživljajo določen pritisk, saj gre za vprašanje, kdo bo razlagal, kaj poezija sploh je.