Do sedaj so robotska plovila na druga vesoljska telesa pristajala s pomočjo padal in zračnih blazin, a je ta strategija možna zgolj pri peščici vesoljskih teles, ki imajo dovolj atmosfere. Zato morajo za nadaljnje podvige vesoljskega odkrivanja razviti nove metode pristajanja. Pilotiranje z Zemlje seveda ni možno, saj pri tako velikih razdaljah pride do velikih časovnih zamikov med oddanim in sprejetim signalom, zaradi česar natančno pristajanje ni mogoče. Edina možnost tako ostanejo samostojni pristajalniki.
Nasa je v 60-ih letih sicer že zasnovala nekaj podobnega pri razvoju pristajalnika na Luno, a je bil lunarni pristajalnik precej večji od najnovejših modelov, na krovu pa je imel tudi dva človeka, ki sta lahko uravnavala njegovo pristajanje.
V prvem preizkusu so Nasini znanstveniki robotu naložili nalogo, da poleti dva metra v višino, kjer naj lebdi 27 sekund in nato pristane. Robot je nalogo izpeljal uspešno in samostojno, Nasa pa se že nadeja, da bo nekega dne lahko pošiljala te samostojne robote na vesoljska telesa brez atmosfere, kjer bodo lahko pristajali in vzletali ter na različnih lokacijah izpeljevali svoje znanstvene naloge.
Pri Nasi morajo sicer opraviti še veliko preizkusov preden bodo avtonomni pristajalniki sposobni za izvajanje misij, a prvi preizkusi kažejo, da so na pravi poti.
