Kot je pokazala poizvedba, je gospodu ime Zdenko Jelčić, za pričujoči zapis pa je pomembno, da je odigral tudi vlogo v nekem drugem filmu, v katerem so odigrali partijo pokra. Bržkone edino ali pač eno redkih partij pokra v jugoslovanskem filmu. Partijo, v kateri je igralec na mizo vrgel ključe mercedesa in izgubil.

Da bi se izognili nejasnostim, smo gospoda poklicali v bližnjo Švico, kjer živi že 25 let. "Joj, ne zamerite mi, vendar se prizora spomnim le bežno. Veste, pri svojih letih se niti ne spomnim več točno, v katerem filmu sem se stepel, ljubil, igral poker, v katerem so me ubili... No, najverjetneje je šlo za film Živorada Tomića Diploma za smrt, v katerem igram propadlega lastnika kavarne. In če se prav spomnim, me po tej partiji pokra mlajši kriminalci zbijejo z avtom na poti domov. Poker je bil v času socializma v vsakem primeru politično sporen. Vem, da so ga igrali samo pomembni ljudje na tajnih lokacijah. Na nevtralnem terenu. V kakšni gostilni v Hercegovini so se po dogovoru dobili igralci iz vseh delov Jugoslavije in igrali po več dni skupaj. Šlo je za bogate obrtnike, nogometaše pa tudi ugledne politike. Bernard Vukas, legenda Hajduka, je bil na primer znan pokeraš. Če je policija te združbe odkrila, jih praviloma niti ni aretirala, temveč je igralce pridobila zase kot tajne sodelavce," je povedal gospod Jelčić.

Prizor iz omenjenega filma je značilen prikaz tega, za kakšne vrste igro je poker veljal nekoč oziroma v čem se je odnos do nje razlikoval v primerjavi z dandanašnji, ko je tudi pri nas postal izjemno razširjena igra. Kajti poker je pridobil nov status. Ne drži se ga več stigma nevarne, predvsem pa ilegalne igre, čeravno za vtis legalnosti ni nobenih novih razlogov. A o tem nekoliko kasneje.

Poker se je v času socializma igral v redkih zakajenih kuhinjah ali dnevnih sobah, v katerih so se dobivali pred oblastmi skrivajoči se kvartopirci in še najraje obirali solventneže, kakršni so bili odvetniki in zdravniki. Dobrodošel plen so bile tudi plače delavcev, kar je na primer počel profesionalni kvartopirec Gabrić, ki ga je avtor teh vrstic spoznal v JLA. Za Gabrićem se je sicer že dolgo tega izgubila sled, vendar ne gre dvomiti, da je preživel balkanske vojne vihre. Poznavanje človeške nepredvidljivosti, ki ga je pridobil, ko je v času žetve sezonskim delavcem po Vojvodini in Slavoniji pobiral plače v partijah v skladiščih žita, ga je slejkoprej ščitilo pred nevarnostjo.

Kot je ob neki priložnosti omenil tudi Doyle Brunson, 78-letni ameriški šampion pokra, ki še vedno sodeluje na turnirjih, je igranje pokra nekoč pomenilo tudi, da se igra ni končala, ko si v nočni partiji morda zaslužil denar, ampak te je potem čakala včasih še pomembnejša runda: izvleči se iz prostora, kjer se je igralo, ter s prisluženim denarjem priti domov. S podobnim prizorom se nenazadnje začne tudi bržkone najbolj razvpiti pokeraški film prejšnjega stoletja - Cincinnati Kid s Stevom McQueenom v glavni vlogi, čeravno poznavalci pokra predvsem zadnji upodobljeni partiji očitajo, da ni posebej realna.

Kakorkoli že, poker je bil dolgo časa, podobno kot druge kvartopirske igre za denar, ki so igralcem obetale hiter zaslužek in tako predstavljale nasprotje protestantske delovne etike, stigmatiziran kot tvegano početje, ki bi se mu poštenjak moral izogibati.

Kot prvo javno mehčanje te stigme zgodovinopisje navaja serijo Zvezdne steze, v kateri je posadka vesoljske ladje redno igrala "družinsko" igro pokra za male vložke. Od takrat pa do danes, ko se poker v skrajnih primerih enači celo s šahom in se mu odvzema faktor sreče oziroma hazarderskosti, se je torej zgodil velik miselni preskok. Najbolj zagreti zagovorniki pokra kot igre, v kateri sreča ne igra velike vloge, navajajo, da je v igri profesionalnih igralcev faktor sreče prisoten kvečjemu v 30 odstotkih. "In samo začetniki mislijo, da se v pokru veliko blefira," je med drugim v sredo popoldne na razpravi o pokru v Narodnem muzeju dejal Damir Alidžanovič, slovenski profesionalni igralec pokra.

Kaj vse se je zgodilo, da je poker doživel redefinicijo? Dani Bavec, sicer tudi televizijski komentator partij pokra, je izpostavil, da gre velik pospešek širjenju igre pripisati internetu oziroma internetnemu igranju pokra izza domačega ekrana: "S tem pa so se zgodile tudi velike zgodbe, kot na primer Chris Moneymaker, ki je kot rekreativni igralec zaslužil milijon dolarjev. To so zgodbe, ki so pritegnile množice. Vsi so lahko videli priložnost. Mali človek je uvidel možnost zaslužiti velik denar," pravi Bavec, ki obenem meni, da je poker za gledalce tudi privlačna televizijska vsebina: "Na plano pridejo vse človeške komponente, ki gledalce privlačijo."

Vladimir Jovovič, operativni vodja Casinoja Opera v Brnu na Češkem in vodja pokra v Casinoju Bled, je ponudil primerjavo s tenisom, v katerem slabši igralec nima možnosti premagati boljšega, medtem ko se v pokru to lahko zgodi. Kako, če poker po novem - oziroma po mnenju njegovih vse številnejših, tako ali drugače kompetentnih zagovornikov - niti ni (več) igra sreče, temveč igra znanja in strategije, se vendarle lahko vpraša človek. "Na dolgi rok bo tak igralec zagotovo izgubil," je na to vprašanje odgovoril Jovovič, obenem pa vseeno dal vedeti, da stara (socialistična) pokeraška stigma še vedno živi.

Prisotna je v glavah državnih uradnikov oziroma v zakonodaji: "Država na ljudi v casinojih še vedno gleda kot na prevarante in s konservativnostjo zavira razvoj. Ne mislim samo na davek, ki je, kakršen je. Tu je še kup drugih stvari, zaradi katerih smo nedavni turnir namesto na Bledu organizirali v Brnu. In devetsto igralcev, ki vsi spijo v hotelu ter zapravljajo denar nekaj dni zapored, odpeljali drugam. Kaj to pomeni, verjetno ni treba razlagati. Konkreten problem je na primer vprašanje napitnin za delilce, ki so pri nas strogo kontrolirane oziroma regulirane neživljenjsko, medtem ko gredo v ZDA naravnost v delilčev žep. Zaradi tega in še nekaterih drugih razlogov igra pri nas poteka počasneje. Namesto da bi se v eni uri zgodilo 36 delitev kart, kar je nekakšen standard v ZDA, jih pri nas lahko izpeljemo 30 ali celo samo 25, vsaka delitev manj pa pomeni tudi manj provizije za hišo, ki igro prireja. Da ne govorim o nestimulaciji delilcev, ki si niti ne prizadevajo, da bi igra potekala hitreje, saj od tega nimajo nobene večje koristi. Tako stroge pogoje država postavlja zaradi nevednosti oziroma strahu za nekakšno lastno varnost, čeprav je jasno, da bi bolj sproščeni pogoji pomenili, da bi bili na koncu bolj zadovoljni vsi, torej igralci in prireditelji, pa tudi država. Tako pa se dogaja, da potencialni organizator poker turnirja v Sloveniji odide v trenutku, ko izve za deset osnovnih problemov. Ovire so prevelike," je pojasnil Jovovič.

Kako pomembne so male razlike, ki pa se na koncu seštejejo v pogoje, za igralca bistveno bolj ali manj ugodne, je nazorno pojasnil Alidžanovič. "Ko v ZDA igraš 'cash game', torej ne turnirskega pokra, ampak poker za denar, je provizija, ki jo prireditelj pobere od vsake igre, v primerjavi s slovenskimi provizijami toliko nižja, da lahko v enem mesecu igranja samo s tem pokriješ stroške potovanja in nastanitve. Če v Perli od 300 evrov poberejo 15 evrov provizije, ti v ekvivalentni igri v ZDA vzamejo največ 8 dolarjev. V ZDA je poker za igralca cenejši."

Poker je torej izpodrinil v Sloveniji tradicionalni tarok. Kot meni Bavec, tudi zato, ker je tarok predvidljiva igra. "Takoj ko dobiš karte, ti je jasno, kako bo igra potekala, medtem ko je pri pokru drugače. Na vsakem koraku se pojavljajo neznanke, ta nepredvidljivost pa te ves čas postavlja na preizkus." Gre torej za bistven, tudi sociološki premik, zaradi katerega je reklama za velik nakupovalni center, v katerem fantje igrajo tarok, malodane anahronizem. Kajti danes se ekipe prijateljev prej dobijo na pokru kot pa na taroku.

Kot že rečeno, je poker med igralci izgubil stigmo nevarnosti, umazanosti, kriminaliziranosti. Seveda tudi zavoljo prodora v osrednje medije. Je pa Alidžanovičeva opomba, da vendarle ne gre pozabiti, da ekonomija pokra temelji na tem, da boljši igralci obirajo slabše, pomenljiva. Dojamemo jo namreč lahko tudi tako, da je srž vsesplošnega porasta priljubljenosti pokra po vsem svetu, vključno z vzhodno Evropo, predvsem v potrebi po širjenju trga pokra. To se je zgodilo in nekdanji underground je prerastel v mainstream. Vsaj glede na številčnost igralcev.

Vsemu povedanemu navkljub pa je spomin na 21. november 2007 med ljubljanskimi igralci še vedno živ in opozorilen. Tedaj se je v prostorih kvartopirskega društva na Parmovi v Ljubljani zgodil nočni vdor policijskih specialcev. Kot so takrat razložili na PU Ljubljana, "zaradi suma storitve kaznivega dejanja organiziranja denarnih verig in nedovoljenih iger na srečo po členu 234b kazenskega zakonika." In od takrat se glede zakonodaje ni spremenilo nič. Zato sleherna malce bolj razvpita "špelunka", v kateri se igra odvija redno, še vedno tvega policijsko racijo. Rezime slišanega v Narodnem muzeju bi torej bil, da je na eni strani poker v vzponu, da je država skopa pri izdajanju koncesij za prirejanje igre, hkrati pa s predpisi ovira organizacijo in potek igre tudi tam, kjer je poker dovoljeno igrati, "ker se boji, hoče pa zaslužiti na hitro in ne z dolgoročno strategijo", ta fenomen razlaga Jovovič.