Ivica Kostelić: Da sem zmagovalec svetovnega pokala, sem že pozabil

Kostelić je tudi Slovencem zelo zanimiv. Bližji nam je od drugih udeležencev svetovnega pokala. Ne samo zato, ker tekoče govori slovensko. Znanje slovenščine je zgolj posledica nečesa drugega. Tega, da gre za smučarskega šampiona, ki se je uveljavil tudi po zaslugi nekdanje jugoslovanske oziroma slovenske doktrine treniranja alpskega smučanja. Zdi se, da prav tiste doktrine, ki je Slovencem nekoč prinašala uspehe, pa se je njena srž - izrazito vztrajno in trdo delo - v našem primeru potem zmehčala in razpršila. Drugače od Kostelićev, ki so jo povzeli, pa potem tudi po svoje nadgradili in jo na koncu izpeljali v ultimativen uspeh.

Na intervju ste prikolesarili s pasom z utežmi. Zakaj?

Stalno jih nosim. Ko jih snameš, si lažji, ker si prej vse počel z nekaj kilogrami več, kot jih dejansko imaš. Ko se potem spravim k teku ali kaj takega, se počutim lažjega.

Pa vendar, zakaj ste danes prišli obteženi?

Ko si zunaj sezone, si to lahko privoščiš, ker čas od tebe ne zahteva nekih rezultatov. Poleg tega pa nošenje uteži nima učinkov, če tega ne počneš vsaj tri mesece skupaj.

Ponovno ste imeli poškodbo. Kaj se je zgodilo?

Imam stalne probleme s hrustancem v kolenu in letos se je stanje izrazito poslabšalo. Poškodba se je povečala. Rob poškodbe je bilo treba zgladiti.

Pobrusiti?

Nekaj takega. Nič resnega, je pa hrustanec precej občutljiva zadeva in morali smo si vzeti pet tednov odmora.

Ste v 32. letu življenja. Kaj to pomeni v smučanju?

Cuche je na primer star smučar. Še pet let starejši od mene. Za hitre discipline so trideseta leta bolj primerna kot za slalom. V tem smislu je nekaj še pred menoj. V slalomu je drugače. Prihajajo mladi tekmovalci, ki so bolj eksplozivni, tako da bom v fizičnem smislu v slalomu počasi vedno manj konkurenčen. Imam pa seveda izkušnje. V tem smislu sem še konkurenčen, izkušnje so v športu pomembne. Zame je bil idealen slalomist vedno smučar, ki se lahko fizično še vedno kosa z mladimi, obenem pa izkorišča izkušnje, da je korak pred njimi.

Taki so redki.

Da, tako in tako ima redkokdo priložnost, da je po tridesetem letu še vedno v vrhu.

Kako je s hrbtom, tradicionalno eno najšibkejših točk pri smučarjih?

Hvalabogu s hrbtom nimam težav.

Tukaj je še vprašanje volje. Spet ste doživeli poškodbo, spet morate začeti vse od začetka. V kateri fazi ste ta hip?

Žal sem izgubil pet tednov in preskočil pomladanski del priprav, v katerem sem načrtoval predvsem smučanje. Čas po rehabilitaciji smo tako izkoristili za fizične priprave.

Kolikokrat dnevno trenirate?

Dvakrat.

Ali so fizične priprave pri vaših letih kaj lažje ali pa potrebujete celo bolj intenzivne priprave kot v mlajših letih?

Morda so pri teh letih nekoliko lažje, vendar pa drastične razlike ni.

Katera vaja na pripravah vam je psihično najbolj naporna?

Hm, bržkone je to tek v hrib na dolge proge nepretrgoma več kot pol ure. Težko je, po drugi strani pa je to zelo dobra vaja za pridobivanje moči, in ko pomislim, da je težko, se spomnim tudi, da imam od tega veliko koristi, kar olajša zadevo.

Katera nesmučarska vaja pa se vam zdi najboljši približek smučanju?

Šprintanje po skalah ob morju, vendar mora biti na čas. Podobno koncentracijo zahteva, skale so ostre in hitro kaznujejo napako. Tudi v smučanju moraš vse reševati hipoma. Prav tako pomembna je vaja ravnotežja.

Kako dobri ste v tem?

Ravnotežje vadim od malih nog in je ena mojih boljših lastnosti ali sposobnosti. Na vsakem treningu še vedno opravim tudi vaje ravnotežja. Obvezno. Ni treninga brez tega.

Gre prav za hojo po žici ali kaj drugega?

Za hojo izbiram bolj ali manj naključne objekte. Na primer rob ograje, kot je ta okoli kafiča.

Vrniva se k volji. Ste kdaj pomislili, da bi nehali smučati?

Nikoli.

Stvari, ki se jim morate odrekati, vas torej niso premamile?

Besede odrekanje ne maram preveč. Če se mora človek čemu odrekati, to ni dobro. Če človek misli, da se čemu odreka, je to slaba pot. Pogosto mi pravijo, da sem preskočil dobršen del šolanja, druženja s prijatelji in podobno. Na to odgovarjam, da je to sicer res, vendar pa sem bil po drugi strani deležen tudi privilegijev, na primer tega, da sem bil redno v hribih, kar moji prijatelji niso bili. Delal sem to, kar sem hotel in si od vedno želel. Že kot otrok sem se na svojih nogah spuščal po strmini s 100 km/h, česar moji sošolci niso počeli. Imel sem svoja zadovoljstva, sošolci pa svoja. Če bi lahko ponovno izbiral, bi bil raje ves čas na snegu kot v šoli, ampak ljudje to težko razumejo, zato se toliko omenja beseda odrekanje.

Sedaj ste odrasli, imate svoje življenje in verjetno več nujnih opravkov z nesmučarskim svetom. Se vam zdi nesmučarski svet morda prepovršen?

Vsak človek ima pravico živeti, kakor pač živi. Če nekdo redno 15 minut zamuja, je to njegova stvar. Poglejte njega (pokaže na prisotnega piarovca hrvaške smučarske reprezentance). On nikoli ne živi v višji prestavi od tretje, in to se mi zdi prav simpatično. Tak je. Ne moremo biti vsi enaki. Ne pravim, da je to slabo, mislim, da je to, da nismo vsi enaki, dobro. Seveda pa je vse odvisno od ciljev. Če se zdajle dogovorimo, da od leta 2012 do 2014 ne bomo več zamujali po 15 minut, potem moramo vsi, ki smo se za to dogovorili, ta dogovor spoštovati.

Na to sem mislil v prejšnjem vprašanju.

Če smo se dogovorili, seveda. Kajti dogovor mi veliko pomeni. Pri večini stvari v življenju je zanimivo, da ti za uspeh sploh ni treba biti pameten. Niti ti ni treba biti posebej nadarjen. Lahko si pod povprečjem nadarjenosti. Samo eno je pomembno - da si resen. Za resnost ti ni treba biti pameten. Moraš pa biti koncentriran in imeti voljo. In to velja tudi za dogovarjanje.

Bi za vas lahko rekli, da ste do sebe nepopustljivi?

Vsi smo ljudje in ne stroji.

Torej tudi kdaj popustite?

Seveda.

Hočete reči, da ste se pri teku v hrib že ustavili tik pred vrhom in ne odgrizli do konca?

Ne, tega pa res še nisem storil. Sem pa že popustil, če me je bolelo. Ko sem uvidel, da nima smisla.

Niste šli v bolečino?

Obstaja pregovor: če misliš, da je cilj uresničljiv, potem vloži v uresničitev cilja vse, če pa misliš, da cilj ni uresničljiv, ne vlagaj ničesar.

Spominjam se vas, ko vam še ni uspevalo in nismo preveč računali na vas. Kako ste se tedaj dojemali sami?

Mislil sem si zgolj, da moram zdržati. Ni šlo za nadarjenost, vanjo niti ne verjamem. Verjamem pa v delo. In kdor verjame v delo, verjame tudi v vzdržljivost. Moj moto je, da tisti, ki zdrži, na koncu tudi zmaga. Vedel sem, da moram počakati nekaj dlje.

Po svoje bi vas lahko dojemali celo kot slovenskega smučarja, v vašem smučanju se da prepoznati neke slovenske stilske poteze. Kdo je bil vaš vzor?

Rok Petrovič.

Povejte kaj o njem.

Najprej bi rekel, da je bilo tisto slovensko oziroma jugoslovansko smučanje drugačno od smučanja danes. Nedavno sem našel knjižico o jugoslovanskem smučanju iz sredine osemdesetih...

... ste imeli morda v rokah knjigo avtorjev Šmitek-Žvan-Petrovič, širšo knjigo, v kateri so tudi Rokove slike?

Da, to je ta knjiga. Ko sem jo listal in bral, sem pomislil, da smo marsikaj od tega delali tudi mi, obenem pa me je prešinilo, da nikoli nisem videl, da bi te vaje počel še kdo drug. Morda so mislili, da gre za zastarele metode, kar je v športu precej značilen pojav, ko vsi začnejo govoriti isto, kar je velika napaka. Človeško telo se namreč ni kaj dosti spremenilo. Telesno nismo evoluirali, odkar je bil šport kot tak v dvajsetem stoletju izumljen. V tej knjigi sem torej videl, da smo mi počeli podobne stvari, kot jih je počel Petrovič. Dejstvo pa je tudi, da je moj oče poznal starega Petroviča.

Tudi vaš oče je, tako kot pokojni dr. Krešimir, neke vrste konceptualist.

V vsakem primeru ga je poznal. No, če se vrnem k slovenskemu smučanju, bi dejal, da je bil v začetku devetdesetih let, ko smo se smučanju priključili mi, stari koncept v fazi zatona. In ko je moj stari na ledeniku Mölltal videl novi slovenski koncept, je dejal: "Lahko, da sem jaz tako nor in so oni tako pametni, vendar pa to trening zagotovo ni."

O čem je govoril?

O slovenskem treningu, ki ga je videl.

Lahko navržete nekaj konkretnih čudes iz tistega časa?

Pride slovenska ženska reprezentanca na ledenik, naredijo vožnjo na prosto, trenerji vmes postavijo progo, potem pa ena od deklet reče, da danes ne bo vozila. Na ušesa si da walkman in se vozi na prosto. Druga odvozi eno vožnjo in se potem za uro ustavi pri serviserju na koncu proge. Tretja naredi dve ali tri vožnje, morala bi jih odvoziti šest, a se ji ta dan ne da, in gre.

Za nas je bilo drugače. Če smo se dogovorili, da bomo odpeljali šest voženj, smo jih odpeljali šest. Čeprav so jih praviloma več, to govorim zgolj kot primer. Tudi meni se je zdelo nenavadno. To, da je trening tako razpadal. To pravzaprav ni bil trening. Da ne bo nesporazumov, tako so trenirale tudi mnoge druge reprezentance in na koncu so bili njihovi treningi kot niz nepovezanih dni, z odmori, ki so se zdeli povsem nekontrolirani. Stvar je v tem, da lahko o treningu govorimo šele, ko smo aktivni nad določenim pragom, ki je praviloma merljiv s srčnim utripom. Po tem, kar smo lahko videli, so bili oni stalno pod tem pragom.

Spomnim se tudi, da se je v začetku devetdesetih veliko govorilo o pretreniranosti. Morda so na tak način trenirali ravno zato, ker je bila teza o pretreniranosti tako v modi. Za nas Kosteliće se je na primer govorilo, da smo pretrenirani. V tistem času so bili nekateri slovenski vrstniki občutno boljši od mene, vendar pa se je po 18. letu to razmerje začelo spreminjati. Sedaj je očitno, da mi je akumulacija treninga v pubertetnem obdobju prišla še kako prav.

Kostelići ste pravzaprav postavili hrvaško smučanje, ki se širi tudi organizacijsko, s tem pa se po zakonih razpršitve izgublja tudi osnovna ideja. Obstaja bojazen, da bi se vam zgodilo to, kar se je zgodilo Slovencem, in da pozabite osnove - da brez trdega dela v smučanju pač ne gre?

Tako slovenski kot hrvaški sistem sta majhna sistema. Švicarski, avstrijski, francoski sistemi hranijo sami sebe. Ko prideš na cicibansko prvenstvo avstrijske Koroške, imaš na startu tristo otrok. Avstrijci imajo sedem takih regij. Po zakonu številk dobiš izmed teh tisoč dvesto otrok skorajda nujno dva ali tri dobre tekmovalce. Na drugi strani je tu majhen sistem, kot je slovenski, ki predvsem ni več tako finančno močan, kot je bil v času Jugoslavije, ko je bil pool zares močan. Finančna podpora je osnova.

Poleg tega se majhen sistem ne more zanašati na številke, temveč zgolj na kvaliteto treninga. Namesto tisoč otrok jih imaš deset in z njimi moraš delati od malih nog. Kvantiteto lahko premagaš samo s kvaliteto. V Avstriji trenerji za najmlajše sploh ne obstajajo. Tam trenerji zgolj opazujejo, kaj se jim dogaja, kakšni talenti se jim ponujajo. Na Hrvaškem je povsem drugače. Odkar smo izgubili Ano Jelušić, nimamo več tekmovalke v svetovnem pokalu.

Kaj pravite na pripombo, da Avstrijci smučajo precej različno, Slovenci pa podobno?

Ne vem. Mogoče Slovenci smučajo podobno, ker slovensko smučanje, vsaj po mojem mnenju, preveč poudarja tehniko. V sistemu mojega očeta je tehnika kvečjemu produkt treninga in ne toliko trenerskih sugestij. Ne gre za to, da ti rečem, da moraš malce pomakniti koleno navznoter in bo vse v redu. Izkušnja je srž, verbalizem je prazna abstrakcija, pravi neka misel. Če bi bil verbalizem močnejši od izkušenj, bi lahko iz nekoga naredil smučarja z besedami, kar pa se ne dogaja. Do tehnike prideš z izkušnjami. Lastnimi izkušnjami. Šele ko z izkušnjami prideš na določen nivo, lahko sploh govoriš o tehniki. S treningom in tekmami.

Če prav razumem, je tehnika dosegljiva šele, ko svoje telo dojemaš kot sposobno za to igro?

Da. Ko se čutiš sposobnega. Zavest nima prav veliko s tem.

Katere doktrinarno tehnične napake se vam na primer še vedno dogajajo?

Zagotovo preveč analiziram in to je po mojem osnovna napaka oziroma pomanjkljivost. Dlje ko sem v smučanju, bolj mi je jasno, da so tekmovanja, če je trening dober, zelo instinktivno opravilo.

Še vedno lahko opazimo, da občasno dvignete notranjo nogo, kar je očitno ostanek stare tehnike, v kateri ste odrasli.

Da, občasno se mi zgodi, čeprav tega ne želim.

Po drugi strani ste se dokazali tudi v smuku, ki je bil za staro jugoslovansko tehničarsko usmerjeno doktrino malodane tabu. Povejte, kako vam je to uspelo?

Ko smo začenjali, je oče vztrajal, da s sestro trenirava tudi hitre discipline. Od malih nog smo na primer veliko vadili skoke. Da pridobiva tehniko skakanja in izgubiva strah pred skoki.

Kako hraber človek ste, po nekih univerzalno človeških kriterijih?

Nisem pretirano hraber človek. Ko sem prvič prišel v Kitzbühel, me je bilo zelo strah. Pri smuku je tako: ko stojiš na startu, ti ne preostane drugega, kot da se vržeš dol.

Od kdaj resno vozite smuk?

Od leta 1995. Do leta 1999 sta bila smuk in super G moji najboljši disciplini. Potem so se mi zgodile poškodbe in preusmerili smo se na slalom. Tako da je bila vrnitev k smuku leta 2006 dejansko obujanje starih občutkov. Hitre discipline mi ležijo že zaradi telesne zgradbe, saj sem relativno težek. Imam preko 90 kilogramov in že v mladinskih časih je bil super G moja najboljša disciplina. Eno sezono sem bil po FIS-točkah v super G, vsaj mislim, celo najboljši mladinec na svetu.

Leta 2006 smo si za cilj zadali kombinacijo v Torinu in zato sem se vrnil v smuk. Vedel sem, da moram biti potrpežljiv, kajti smuk je v bistvu vprašanje izkušenj. Stalno se vozi po istih progah, skoki in vrata so prav tako na istih mestih, tako da si si s progami iz leta v leto bolj domač. No, poudarjam, da sem šel v smuk zaradi kombinacije, kajti kombinacija je v naši familiji imperativ.

Kako uspešni ste v tempiranju forme?

Tempiranje forme je največji trenerski izziv in moj stari je v tem mojster. Sam se v to ne vmešavam, ker kolikor vidim iz svoje in Janičine kariere, je to težaven posel. No, v glavnem smo svoje cilje dosegli ravno zaradi dobrega tempiranja forme.

Pri tempiranju forme naj bi načeloma šlo za doziranje. Za obremenjevanje in popuščanje, mar ne?

Da, toda kolikor mi je uspelo ugotoviti, tu ne gre za vprašanje tednov, ampak mesecev. Seveda obstajajo mikro ciklusi. Zelo zanimiv je primer olimpijskih iger, za katere smo imeli vsega deset dni za priprave. Če ne bi vozil svetovnega pokala in bi se lahko zgolj pripravljal, bi bilo lahko tempirati formo, vendar pa moraš biti v smučanju na nivoju od oktobra do marca, o teh zadevah moraš razmišljati nekaj mesecev prej. Naš utečen koncept je, da imamo zgodaj spomladi etapo zelo ekstenzivnega treninga, potem krajšo poletno pavzo, jeseni spet najprej malce manj ekstenziven in potem nekoliko bolj intenziven trening. Ta koncept nam je prinašal prednost v ključnih mesecih, torej v januarju in februarju.

Da, nekateri smučarji se prebudijo šele spomladi.

Kar je v redu, če si mlad in samo loviš FIS-točke, za kar je pomlad idealna, saj tisti, ki so bili v sezoni hitri, niso več tako motivirani in jih lahko presenetiš. V svetovnem pokalu sta glavna meseca januar in februar. Takrat so glavne tekme.

Kako dolga je bila najdaljša etapa, ko vam je uspelo biti v formi?

Minulo sezono sem bil v formi od začetka januarja do sredine februarja. Kakih 40 dni, kar je izjemno dolgo. Ko ljudje govorijo o špicah forme, ponavadi mislijo na obdobje tedna dni. Mi menimo, da je špica daljša, če so priprave daljše. In obratno. Da je špica krajša, kolikor so priprave krajše.

Kako razporejate trening za vse discipline, za smuk, slalom, super G, veleslalom?

Hm, najbolj problematično je trenirati smuk, kajti na tekmah so vedno drugačni pogoji kot na treningih. Vendar pa se nam zdi trening slaloma vendarle primaren. Edino, pri čemer smo izrazito hendikepirani v primerjavi s smukači specialisti, je čas za testiranje opreme, ki ga mi niti nimamo.

Imate kak del opreme, ki je standarden že dalj časa?

Večina moje opreme je standardna. Ne menjam je preveč. Skozi testiranja ne dojameš preveč. Stvari dojameš skozi leta. Poleg tega je najboljši test tekma.

Kako star model pancerjev vozite?

Novejšega. Ne bojim se novih zadev. In kadarkoli se ponudi kaj novega, preizkusimo.

Ste kdaj zamenjali pancerje sredi sezone?

Da, v sezoni 2009/10, zaradi poškodbe. Po poškodbi sem dobil občutek, da imam pretrde pancerje in da ne morem dovolj naprej, medtem ko prav sedaj spet razmišljam, da bi se vrnil na trše pancerje. Ravno to sem hotel testirati to pomlad, potem pa se je vse skupaj prestavilo na jesen.

Kakšni so še vaši motivi? Ste zmagovalec svetovnega pokala, častni in zaslužni član smučarske kolonije. Ko pridete med avstrijske legende in modrece, bržkone ni več dvomov. Kaj boste? Še malce použili sadove prisluženega?

Navajen sem delati. To, da sem postal zmagovalec svetovnega pokala, sem že pozabil.

Verjetno pa na neki način že načrtujete konec kariere? Študirate še?

Da, čeprav je to za zdaj bolj hobi. Vem samo, da bom prvo sezono, ko bom nehal tekmovati, odšel na morje, na Mljet, in zimo preživel tam. Hočem videti otok pozimi in loviti ribe.

Kako lovite?

Podvodni ribolov.