Feuersteinove odločitve je bistveno oblikovala njegova ortodoksna judovska vera. V govorih, intervjujih in spisih se Feuerstein sklicuje na svetopisemske in rabinske nauke, ko razlaga svoje ravnanje.

Vztrajanje, da človekovo poslovno dejavnost vodijo versko oblikovane etične vrednote, ni posebnost Feuersteina ali njegove judovske vere. Praktično vsako pomembnejše versko izročilo, ki izhaja iz Svetega pisma, poudarja, da je človekova poslovna dejavnost pomembna razsežnost njegove vere in osrednje področje verskega izražanja. Judovstvo, islam in krščanstvo imajo vsi dolga in razvita izročila učenja o poslovnosti in etičnem življenju.

Kljub temu pa dejstvo, da so Feuersteina hvalili kot "izjemnega" poslovneža, kaže, kako redko danes menedžerji dopuščajo, da njihove osebne in etične vrednote vplivajo na njihove odločitve na delovnem mestu.

Zgodba o podjetju Malden Mills zasluži omembo na začetku razprave o religiji in poslovni etiki iz dveh navidezno protislovnih razlogov. Prvič, ker ponazarja, kako pomembna je lahko verska etika pri oblikovanju ravnanja v poslovni dejavnosti. Drugič pa, ker tudi ponazarja, kako neobičajno je za ameriške poslovne menedžerje, da dovolijo svojemu verskemu izročilu, da vpliva na njihovo poslovno odločanje.

Najbrž ni treba posebej poudariti, kako je prav na tej točki omenjeni zgled aktualen, poučen na različnih področjih našega sobivanja. Sledeče razmišljanje ne želi biti "dogmatično in vzvišeno poučevanje", ampak predvsem spodbuda in izziv za osebni razmislek.

Svetopisemski nauk

Religije, ki so najbolj vplivale na ameriško kulturo - judovstvo, katolištvo in protestantizem, imajo vse za svoje izhodišče hebrejsko Biblijo, ki vsebuje pisano bogastvo naukov o socialni pravičnosti in poslovnem ravnanju. Značilno je, da socialne pravičnosti in poslovnega ravnanja ne obravnava kot dve ločeni stvari: večja pravila in strukture, ki vodijo razdelitev dobrin, se odražajo v določenih praksah, ki se pričakujejo od poslovnežev. Tako se svetopisemska skrb za reveže izraža v tako značilnih zadevah, kot sta zahteva, naj kmetje pustijo paberke žetve na njivi za reveže in dninarje, in zahteva, naj redno plačujejo svoje delavce (3. Mojzesova knjiga 19,9-10; 23,22; 5. Mojzesova knjiga 24,10-14;19-21). Čeprav hebrejska Biblija ostro kritizira gospodarske krivice, požrešnost in trgovske prevare, pa jasno sprejema sámo poslovno delovanje kot legitimno področje človekovega prizadevanja. Tržno gospodarstvo, trgovanje in motiv dobička so sprejeti kot naravna življenjska dejstva. Čeprav nekateri Judje in kristjani v današnjem času razlagajo svetopisemsko sočutje z reveži kot zahtevo po preoblikovanju družbe in zamenjavi kapitalizma s socializmom ali komunizmom, je v samem Svetem pismu le malo opore za to. Iz svetopisemske perspektive naloga pravičnih ni, da zamenjajo poslovno delovanje s kakšnim versko navdihnjenim utopičnim redom, ampak da v poslovnem svetu ravnajo etično znotraj meja pravične skupnosti.

Praviloma daje Sveto pismo vsem izročilom, ki iz njega izhajajo - vključno z islamom -, vrsto temeljnih poslovnih etičnih pravil. Kot je izrecno navedeno v zakonikih v 2., 3. in 5. Mojzesovi knjigi, ta vsebujejo naslednje:

izpolnjevanje obljub (sporazumov in pogodb, ustnih in pisnih), zahteva, ki temelji na Božjem lastnem zvestem zaveznem ravnanju (5. Mojzesova knjiga, 23,21-23)

natančne uteži in mere v vseh stvareh, povezanih s posli (3. Mojzesova knjiga 19,35-36; 5. Mojzesova knjiga 25,13-16)

resnicoljubnost, odkritosrčnost in poštenost - laž in goljufija sta obsojeni (2. Mojzesova knjiga 22,10; 23,1-3; 3. Mojzesova knjiga 19,11-12)

varno opravljanje poslov in trgovskih dejavnosti (2. Mojzesova knjiga 21,28-35)

obsodbe podkupovanja in sprejemanja podkupnine, zlasti podkupovanja vladnih ali sodnih uradnikov, za pridobitev premoženjske koristi (2. Mojzesova knjiga 23,6; 5. Mojzesova knjiga 16,18-20; 27,15)

varstvo in spoštovanje tistih, ki so brez moči in posebno ranljivi (2. Mojzesova knjiga 22,25; 23,10-12; 3. Mojzesova knjiga 19,9-10) - to vključuje stroga pravila za pošteno ravnanje z delovno silo in se razteza tudi na človeško ravnanje z delovno živino (5. Mojzesova knjiga 25,4; prim. 5. Mojzesova knjiga 22,6)

spoštovanje okolja kot Božje lastnine in trajne dediščine svete skupnosti (5. Mojzesova knjiga 11,14; 20,19-20)

Judovstvo

Judovska vera, ki se je razvila v prvih stoletjih našega štetja iz tega svetopisemskega temelja, na široko nadaljuje in razvija to stališče. Zaradi mnogih razlogov (zlasti je bilo pomembno, da so bili prisilno izključeni od lastništva zemlje) so Judje postali aktivni trgovci. Judovsko pravo in etiko so oblikovali rabinski učitelji v različnih okoljih diaspore in si pri tem prizadevali, da bi svetopisemska pravila prenesli na probleme in izzive, ki so se pojavljali. Iz tega je izšla zbirka besedil z nauki, ki je znana pod imenom Talmud in katere velik del - nekateri ocenjujejo, da skoraj ena tretjina - se ukvarja s trgovskimi in poslovnimi zadevami. Kot opaža Elliot Dorff (1997), pomen teh naukov v življenju Judov povzema rabinski komentar, ki pravi, da bo človek, ki bo prišel pred nebeški prestol ob poslednji sodbi, kot prvo zaslišal naslednje vprašanje: "Ali si svoje posle vodil pošteno?" V zadnjem času so judovski in drugi poslovni etiki začeli v angleščini objavljati študije o tem dolgem izročilu in skušali klasične norme, ki so jih tam našli, uporabiti v sodobnih poslovnih razmerah. Ta besedila se ukvarjajo z vprašanji, kot so resnicoljubnost v prodaji in oglaševanju, varnost izdelkov in odgovornost, varnost na delovnem mestu in okoljska odgovornost podjetij, službene obveznosti delavcev in pravice delavcev do zasebnosti na delovnem mestu, etika stečaja...

Katolištvo

V mnogih vidikih se zdi, da je prva krščanska skupnost nadaljevala téme, ki jih najdemo v hebrejski Bibliji. Čeprav so bili mnogi kristjani revni in nekateri sužnji, ni nobenih dokazov, da bi trgovanje prepovedovali ali obsojali. Vsaj nekateri člani prve krščanske skupnosti so bili bogati (Matej 27,57) in od vseh, ki niso imeli sredstev (vključno z apostoli), se je pričakovalo, da si bodo s koristnim delom služili kruh (2. pismo Tesaloničanom 3,7-11). Toda novozavezna posebna občutljivost za potrebe zapostavljenih, občutljivost, ki jo je še izostrilo Jezusovo žrtvovanjsko prizadevanje za uboge in tiste na robu družbe, je dodala krščanskim naukom kritičnost, ko gre za bogastvo in za prizadevanje za osebno premoženjsko korist. Jezusovo prevračanje miz menjalcem denarja v templju (Matej 21,12-13; Marko 11,15; Luka 19,45-46) in njegovo ostro zavračanje pretiranega ukvarjanja z bogastvom ali finančno varnostjo (Matej 6,19.24.20-23; Marko 10,23-25; Luka 12,16-21; 17,28-30; 18,22-25) sta zaostrila to kritičnost. Ideal, da je bilo vse premoženje skupno, ki ga opisujejo Apostolska dela (4,32), je tudi oblikoval drugačno gospodarsko vizijo, ki je vplivala na krščansko misel. In končno so takratna eshatološka pričakovanja bližnjega konca sveta in ponavljajoča se preganjanja pospeševala občutek, da so obstoječe oblike in institucije grešne in jim je usojeno, da bodo kmalu izginile.

Ti občutki niso bili ravno prijazni do trgovine in poslovne dejavnosti. Sčasoma, ko je napore prvih kristjanov, da bi oblikovali alternativno družbo, nadomestila posvetna prilagoditev, so ti občutki pomagali pri razvoju asketskih oblik zanikanja sveta na robu rahlo pokristjanjene rimske družbe. Na koncu je to privedlo do zapletenega in raznolikega meniškega gibanja v srednjeveški Katoliški cerkvi. Samostani so vzdrževali zgodnji ideal skupne lastnine. Čeprav so pogosto uvajali izboljšave v poljedelstvo in tehnologijo in so bili celo primeri svetih kristjanov, ki so vodili velika poslovna podjetja, pa meniški ideal ni postal model za poslovno dejavnost. Prevladovanje asketskih motivov v katoliškem krščanstvu in ugled tega ideala sta prispevala k temu, da se je katolištvo sorazmerno malo ukvarjalo z normativnim urejanjem poslovnega ravnanja, ki je bilo še naprej značilno za judovstvo in islam.

Ko se je katolištvo razvijalo in se tesneje včlenjevalo v srednjeveški družbeni svet, so na posle in trgovino polagoma začeli gledati kot na sprejemljiv (čeprav manj zaslužen) življenjski slog za laike. Kritičnost prejšnjih krščanskih drž se je zdaj izražala v prizadevanju, da bi revnejše člane družbe zavarovali pred gospodarskim izkoriščanjem. To se je dogajalo z močnim ponovnim potrjevanjem svetopisemskega obsojanja oderuštva in z razvojem nauka o pravični ceni. Toda obe prizadevanji sta bili v nasprotju z močnimi tržnimi silami. Sčasoma so ju prilagodili, da sta izražali večje sprejemanje tržnih resničnosti, prepoved oderuštva pa je polagoma izginila kot anahronizem v sodobnem času.

Tako je primerno reči, da je v velikem delu zgodovine katoliško krščanstvo svojo etično energijo na gospodarskem področju bolj posvečalo vprašanjem družbene pravičnosti kakor sami poslovni etiki. Središče njihove skrbi je bila bolj pravična porazdelitev gospodarskih virov kakor etično poslovno ravnanje lastnikov, menedžerjev in delavcev. Tako je bilo še dolgo v sodobnosti. Pomembnejše papeške enciklike in škofovski dokumenti, ki se ukvarjajo z gospodarsko dejavnostjo - in skupaj tvorijo, kar imenujemo izročilo katoliškega družbenega nauka -, se osredinjajo na razsežna vprašanja družbene in gospodarske pravičnosti. Nekatera vprašanja, na primer pravice delavcev in dostojanstvo dela, so povezana z etičnimi izbirami, pred katere so postavljeni poslovni lastniki in menedžerji, toda do pred kratkim so v tej strokovni literaturi posvečali malo pozornosti vrstam menedžerskih odločitev in konfliktom deležnikov (stakeholders), ki so glavni predmet moderne poslovne etike. In v tem pomenu lahko rečemo, da določen del katoliškega gospodarskega nauka - posebna nagnjenost do večjih gospodarskih sprememb v imenu družbene pravičnosti in zgodovinska nelagodnost glede kapitalizma - nima ravno prijateljskega odnosa do "poslovne etike". Hkrati pa je treba priznati, da sta dolga zgodovina katoliške pozornosti do gospodarske pravičnosti in neprestano vztrajanje, da vere ne moremo ločevati od človekovega ravnanja na gospodarskem področju, pomembna vira za sodobno poslovno etiko.

Kot opažata Naughton in Laczniak (1993), mnoge značilnosti katoliškega izročila družbene misli vplivajo na ključna vprašanja sodobne poslovne etike. Najpomembnejša med njimi je središčnost človekovega dostojanstva kot temelja in cilja gospodarske dejavnosti. Prvenstvo človekovega dostojanstva je temelj drugih osnovnih vidikov sodobnega katoliškega nauka, ki vključuje stvari, kot so pomen dela za etično oblikovanje oseb; zahteva, da delavci dobijo pravično plačilo; potreba, da se v proizvodnem procesu ohrani človeška narava; zahteva, da poslovna dejavnost ponuja storitve in izdelke, ki pospešujejo etično kakovost človekovega življenja in je ne spodkopavajo. Velja tudi opozoriti, da je izročilo katoliške družbene misli morda posredno prispevalo k nastanku sodobne poslovne etike, ker je dajalo spodbude vodilnim poslovnim etikom, ki so bili vzgojeni v katoliškem izročilu ali so začeli svojo kariero s poučevanjem etike na oddelkih za filozofijo ali poslovnost katoliških univerz.

Protestantizem

Versko izročilo, ki je najmočneje vplivalo na oblikovanje drže zahodne kulture do poslov in etike, je protestantizem. Delno je tako zaradi same velikosti protestantske skupnosti, ki je bila v zgodovini s svojimi številnimi različnimi veroizpovedmi večinska religija v Ameriki. Delno pa zato, ker je od svojega začetka protestantizem ustvaril močan sestav etičnih in verskih naukov v zvezi z gospodarsko in poslovno dejavnostjo.

Najpomembnejši od teh naukov je pojem "posvetne poklicanosti", ki sta ga razvila Luter in Kalvin. Oba reformatorja sta se morda odzivala na katoliško meništvo in odražala svojo bazo v srednjem razredu in poslovnem svetu, ko sta vztrajala, da je obveznost vsakega kristjana, da za svoje odrešenje deluje v svetu. Odtlej so bili protestantski kristjani poklicani, da služijo Bogu na kmetiji, v banki, na tržnici ali v tovarni. Kot je bleščeče pokazal Max Weber (1958), se je pri kalvinistih ta nauk zlil s predhodnimi pojmovanji nezaupanja do posvetnega razkošja in privedel do vzorca "notranjesvetnega asketizma", ki je pospeševal velikansko akumulacijo kapitala. Asketski kalvinistični protestanti so hoteli delati dobro in delali so res zelo dobro.

Iz perspektive poslovne etike so imele te protestantske ideje več različnih in včasih protislovnih izrazov. Na ravni posameznikovega ravnanja so največ etične pozornosti posvečali posameznikovi osebni integriteti, zlasti discipliniranemu delu, varčnosti in osebni treznosti - slavni "delovni etiki". Manj pozornosti so posvečali vprašanju, kako dobro so poslovne metode ali poslovni sistem v celoti služili drugim deležnikom: delavcem, strankam ali skupnostim. V najzgodnejših obdobjih protestantskega kapitalističnega razvoja se je predpostavljalo, da bodo krščanski poslovneži ravnali z drugimi v skladu z uveljavljenimi krščanskimi ideali spoštovanja in sočutja, toda ko se je zgodnji kapitalizem umikal velikim poslovnim podjetjem v obdobju, imenovanem Gilded Age (zlata doba), so se etične omejitve manjšale in naraščalo je poudarjanje gospodarskega uspeha kot edinega cilja poslovne dejavnosti. To opuščanje pravil v poslovni dejavnosti je bilo še hitrejše, ker so se na protestantskih tleh razvile klasične liberalne ekonomske ideje, ki so se zavzemale za avtonomijo ekonomije. Kot so menili Adam Smith in drugi, je bilo pomembno sprejemati gospodarske odločitve ne v prvi vrsti v skladu s krščansko etiko, ampak z zakonitostmi trga.

To pojmovno okolje ni bilo prijazno niti do gosto zrasle urejenosti poslovne dejavnosti, ki je značilna za judovsko izročilo, niti do širše skrbi za družbeno pravičnost, ki označuje katolištvo. Prav tako ni bilo naklonjeno zapletenim ocenam in obravnavanju zahtev deležnikov, s katerimi se ukvarjajo današnji poslovni etiki. Če na "poslovno etiko" v naši kulturi na splošno gledajo kot na "bistroumni nesmisel" in če mnogi drugače globoko verni ljudje mislijo, da mora biti poslovna dejavnost ločena od njihovih osebnih etičnih in verskih prepričanj, je to vsaj deloma posledica verske zgodovine, ki je oblikovala in dajala te ideje.

V zadnjem času se je liberalno protestantsko prizadevanje obrnilo k samim poslovnim metodam in poslovni etiki.

Toda liberalne veroizpovedi niso več vodilne v ameriškem protestantizmu. Po številnosti in kulturnem vplivu so njihovo mesto zasedle evangeličanske skupine. S poudarjanjem svetopisemske nezmotljivosti v verskih in moralnih zadevah ter osebne pobožnosti v etiki se te skupine vračajo k bolj individualističnemu pričevanju tradicionalnega protestantizma. V nekaterih primerih je posledica tega poudarjanje posameznikove pobožnosti in integritete (delavnost, samodisciplina, obiskovanje cerkve in tradicionalne družinske vrednote) in sorazmerno majhno zanimanje za vprašanje družbene pravičnosti ali za moralno kakovost samih podjetniških poslovnih metod. Včasih evangeličanstvo podpira grobo "teologijo blaginje", v kateri materialni uspeh vidijo kot znamenje božjega blagoslova. Dokaz te težnje so najhujši izgredi osramočenih televizijskih evangeličanov, kot sta bila Jim in Tammy Bakker ali Jimmy Swaggart, katerih poslovne metode so bile pogosto enako pokvarjene kot njihova pobožnost.

V zadnjem času so nekateri evangeličani ponovno posvetili pozornost odnosu med svojimi verskimi načeli in poslovno dejavnostjo. Navdihnjeni z uporabljanjem evangeljskih idealov pri podjetništvu, kot ga najdemo na primer v knjigi Roberta Greenleafa (1977) Servant Leadership, so se pojavili odkriti "krščanski" poslovneži, ki skušajo dati krščanskim naukom, kot jih razumejo, vpliv v vsakdanjem življenju. V nekaterih primerih lahko ta prizadevanja kažejo pot k novim slogom podjetništva, v katerih je pozornost do človeških vrednot povezana s starejšimi ideali učinkovitosti in pridnosti. Laura Nash (1994), ki je raziskala več kot 85 evangeličanskih direktorjev in srednjih vodilnih kadrov, pravi, da mnogi od teh evangeličanov prinašajo v podjetništvo nov, bolj oseben slog, ki se dobro ujema s sodobnim, v odnose usmerjenim poslovnim okoljem in se loteva nekaterih najpomembnejših vprašanj poslovne etike.

Sedanja vprašanja in izzivi

Religija je bila torej vedno tesno povezana z etičnim vodenjem poslovne dejavnosti, celo kadar so gledali na to ravnanje le v najbolj omejenem pomenu osebne kreposti in trdega dela. Na številne poslovneže v njihovem etičnem ravnanju in držah njihovo versko ozadje vpliva dosti bolj, kot je morda videti na prvi pogled. Napačno je razlagati odpor številnih poslovnežev do etičnega pregleda poslovnih metod kot ravnodušnost do verskih in etičnih pravil. V mnogih primerih ta odpor izhaja iz versko obveščenega razumevanja pravičnega ravnanja, ki se osredinja bolj na osebno moralo in na doseganje gospodarskega uspeha kot pa na ves obseg etične odgovornosti za poslovneže.

Ker religija lahko tako močno vpliva na ravnanje poslovnežev, je izziv za tiste, ki se ukvarjajo z izboljšanjem etičnosti podjetij, da vključijo verske perspektive v svoje razčlembe poslovnih vprašanj ter v izobraževanje in oblikovanje poslovnežev - ne da bi zanemarili "verski dejavnik" v poslovni etiki, ampak da bi ga izbrusili in uporabili pri poslovnih problemih. V odzivanju na ta izziv pa se je treba spoprijeti z več praktičnimi in pojmovnimi problemi.

Na praktični ravni se lahko vprašamo, ali pluralistična narava naše družbe in verska raznolikost, ki je značilna za večino velikih poslovnih organizacij, dovoljujeta, da prinesemo religijo v podjetniško odločanje. Kako lahko direktorji velikih javnih podjetij uporabljajo verske razmisleke pri svojem odločanju, če mnogi deležniki nimajo enakih verskih pogledov?

Odgovor na to vprašanje je precej zapleten. Naprej je pomembno poudariti, da ima pravna doktrina ločenosti cerkve in države svoj nasprotek v pravici državljanov, da svobodno izražajo svoja verska prepričanja. Dokler se spoštujejo druge pravne zahteve, to gotovo vključuje ravnanje v skladu z osebnimi, versko oblikovanimi etičnimi prepričanji v katerem koli okolju. Uradno versko delovanje ni dovoljeno v vladnih organizacijah, toda nobene ustavne prepreke ni za to, kar se lahko dela v nevladnih okoljih. Čeprav bi bilo etično neprimerno za poslovneže, da bi svoje verske poglede vsiljevali drugim, to ne preprečuje aktivne vloge verskih prepričanj pri poslovnem odločanju. Tako lahko na primer menedžerji v kamrici svoje vesti uporabljajo vire svojega verskega izročila, da pridejo do odločitev, ki so jih pripravljeni upravičiti z neodvisnimi poslovnimi razlogi.

Za posameznike in organizacije, ki skušajo aktivno vključiti verske vrednote v svojo poslovno dejavnost, si lahko predstavljamo razvoj posebnih podpodročij poslovne etike - muslimanske, judovske, katoliške ali protestantske poslovne etike -, ki bi skušal dati izobrazbo in voditi tiste, ki skušajo živeti svoje poslovno življenje v skladu s svojimi verskimi ideali. Ta možnost ima vzporednico v medicinski etiki, ker obstaja obširna literatura in doktrina o judovski, katoliški ali protestantski medicinski etiki, ki naj bi jo uporabljali versko motivirani zdravniki ali posebne verske zdravstvene organizacije.

Nadaljnje vprašanje je, ali mora zunaj tega specializiranega okolja obstoječa panoga poslovne etike upoštevati verske ali teološke etike pri raziskovanju in poučevanju. Richard De George je zelo ostro nastopil proti kakršni koli teološki poslovni etiki. De George meni, da zaradi svojega končnega sklicevanja na takšno ali drugačno razodeto resnico teološko utemeljena poslovna etika nima take splošnoveljavne osnove in sklicevanja na razum, kakršna sta potrebna v raznolikem sodobnem poslovnem ozračju. De George priznava, da religije lahko prinesejo v poslovno etiko močne vire motivacije, vendar trdi, da normativno moralno razmišljanje, v katerem vidi središče raziskovalne panoge poslovne etike, ne bi smelo izhajati iz verskih izhodišč.

De George ima verjetno prav, ko vztraja, da mora znanstvena panoga, ki skuša razumeti in dajati odgovore na etične probleme, s katerimi se srečuje večina poslovnih organizacij, uporabljati merila razmišljanja in dokazovanja, ki se lahko upoštevajo neodvisno od posameznikovih osebnih verskih prepričanj. Tu je vzporednica potreba, da uporabljamo "versko nevtralni javni um" pri reševanju spornih javnopolitičnih zadev v pluralistični demokraciji (Rawls 1993; Fort 1997). Kljub temu De George pretirano poenostavlja, ko označuje teološko izpeljana stališča le kot "razodeta". Njegovi kritiki poudarjajo, da mnoga verska izročila pri razvoju svojih etičnih pogledov vključujejo sklicevanje na razum. Tako za večino verskih izročil ni mogoče reči, da določena skupina naukov nima splošne veljavnosti samo zato, ker se sklicujejo na kakšen razodet vir kot na svojo najvišjo avtoriteto.

Vzorci moralnega upravičevanja so zapleteni in raznoliki. Pri razvijanju načina upravljanja, s katerim bi kar najbolj zmanjšali škodo zaradi zniževanja stroškov z odpuščanjem (downsizing), lahko protestantski menedžer izhaja iz razumevanja zlatega pravila ali svetopisemskih načel služečega vodenja, katoličan se lahko sklicuje na nauke kakšne papeževe enciklike o delu, Jud lahko izhaja iz starodavnega talmudskega vira, ki zahteva pošteno obravnavanje delavcev, sekularni menedžer pa se lahko sklicuje na neko obliko filozofsko razvitega pogodbenega razmišljanja. Vsako od teh stališč ima lastno bogato logiko, pa tudi mnogo stičišč z drugimi. Kot pravi David Schmidt (1986): "Natančno branje dejanskih argumentov poslovne etike ne bi zaznalo jasnih meja med filozofskimi in teološkimi razmisleki, ampak bi namesto tega odkrilo zapleteno mrežo podobnosti in nasprotij."

Sklep

Svetopisemska vera je od vsega začetka odklanjala ločevanje odločanja v poslovnem okolju od drugih verskih prepričanj.

Ena od posledic te trajne povezanosti med religijo in poslovnostjo je dejstvo, da imajo vsa verska izročila, ki izhajajo iz Svetega pisma, pomembne količine razmišljanja o pravilih, ki veljajo za vodenje poslovne in gospodarske dejavnosti. Drži pa tudi, da krščanstvo v svojem zgodovinskem razvoju ni vedno pozitivno sprejemalo poslov, tržnega gospodarstva in motiva dobička. V drugih primerih pa je bilo preveč navdušeno in je dovoljevalo, da se je trgovska dejavnost razvijala brez primernega normativnega nadzora. Te težnje so na različne načine vodile do ločevanja poslov od etike in poslovneže do tega, da so razlikovali med svojimi verskimi prepričanji in vsakdanjo prakso na delovnem mestu.

Religije so vedno vztrajale pri svoji družbeni naravi in se že stoletja bojujejo s posebnimi etičnimi zahtevami gospodarske dejavnosti. Njihovi sklepi glede določenih vprašanj, načini razmišljanja in etične spodbude, ki jih ponujajo, so viri, ki jih morajo kritično oceniti in razumeti vsi, ki se ukvarjajo z etičnim vodenjem poslov.

Seveda pa je ob tem razmišljanju o odnosu med poslovno etiko in religijo zelo ključnega pomena osnovna Kantova teza, da je v človeku kot takem, v njegovi racionalni sposobnosti, utemeljeno njegovo etično ravnanje, ki poudarja pomen človekovega dostojanstva, zlatega pravila (kar hočeš, da bi ljudje tebi storili, stori tudi ti njim) in prizadevanja, da je treba delati prav in dobro, ker je to prav (kategorični imperativ). "Zvezdnato nebo in moralni zakon v meni me vedno znova navdušujeta," je zapisal Kant. Prav to izhodišče spoštovanja "naravnega zakona" pa je več kot primerno izhodišče, da v pluralni družbi spoštujemo zelo različne utemeljitve etičnega ravnanja na različnih področjih, tudi poslovnem. In usodno napako bi naredili, če bi pri tem pozabili, da se v medsebojnem spoštovanju in poslušanju drug drugega lahko marsičesa naučimo, še posebej takrat, ko v različnosti pogledov vidimo predvsem bogastvo bivanja, ne pa grožnje moji tako zapeljivi želji po obvladovanju drugega. In zopet je tukaj zelo poučen Kant: Lepota in žar bivajočega se razkriva v njegovi raznolikosti!

Prof. dr. Anton Jamnik, škof

Redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti s sedežem v Salzburgu