Upravi velja pritrditi, da manevrskega prostora za odločitve po tem, ko je upravna enota zaradi razloga procesne narave postopek razlastitve vrnila na začetek, ni imela. Med dvema slabima izbirama - skleniti s Kovačičem "separatni" dogovor ali čakati še nekaj let na sodni razplet zgodbe, v nedogled podaljševati pogodbe z izvajalci del in tvegati nove smrtne žrtve na dvopasovnem odseku - se je odločila za manj slabo. To ji velja v teh časih šteti v dobro: ni tako malo direktorjev državnih podjetij ali bank, ki v "pahorjanski" maniri raje ne sprejmejo odločitve, kot pa da bi izbrali tisto, ki bi jo kdo "zgoraj" lahko ocenil kot napačno.

Komedija protislovij

Povsem drugače je s samo izvedbo. Že iz površnega branja zavez, ki jih je od Darsa iztržil Kovačič, je jasno, da je avtoprevozniku uspel posel stoletja. Poleg odškodnine za zemljišča je dobil še povračilo za škodo (oboje v skupni višini 2,4 milijona evrov), Dars pa mu je zgradil celo zasebni nadvoz, ki je namenjen izključno povezavi med deli Kovačičevega zemljišča, ki jih je presekala avtocesta. Tu je v zgodbo vstopilo računsko sodišče, ki je odkrilo, da si je Dars privoščil še najmanj dve "napaki v korakih". Poldrugi milijon evrov odškodnine je tako nakazal Kovačiču kot fizični osebi in ne njegovemu podjetju, zaradi česar je Dars plačal še 333.000 evrov akontacije dohodnine in od Kovačiča dobil še zahtevek za njeno plačilo. Še bolj sporne so cenitve, ki so Darsu služile kot podlaga za plačilo odškodnine. Če so bila Kovačičeva zemljišča še leta 2007 vredna le 225.000 evrov, so bila leto in pol kasneje že skoraj trikrat dražja. A to skupaj z informacijami, da naj bi bil del Kovačičevega parkirišča celo črna gradnja, na Darsu očitno ni zmotilo nikogar - ne v upravi ne v nadzornem svetu. Prav tako so molčali na ministrstvu za promet.

Od tu naprej zgodba postane komedija protislovij. Računsko sodišče je tako nadzornike, ki jih vodi Milan Medved, o svojih ugotovitvah seznanilo že oktobra lani, a ti niso ukrepali, četudi je predsednica uprave Darsa Mateja Duhovnik v državnem zboru priznala "objektivno odgovornost" za nakazilo denarja fizični osebi. Za nameček je Dars pri ugotavljanju višine odškodnine, ki jo je sicer že plačal, naročil nove cenitve, a po ugotovitvah računskega sodišča ocenjevalcem ponovno ni predložil vseh podatkov, s čimer je vplival na izračun škode. Ko so Šoltesovi zato od nadzornikov zahtevali razrešitev uprave, so ji ti ponovno stopili v bran. To so storili z argumentom, da je sankcija "nesorazmerna" z očitanim in da računsko sodišče pri tem ni upoštevalo lastnega poslovnika, kasneje pa je prvi nadzornik Darsa, ki ceste gradi z državnimi (!) poroštvi, pristavil še misel o tem, da velja politiki preprečiti vmešavanje v gospodarstvo.

Roke si je umila tudi AUKN. Če je ta v minulih dneh svojo moč demonstrirala s prisilno vključitvijo treh državnih podjetij v dokapitalizacijo NKBM in z napovedanim znotrajkoalicijskim kadrovskim cunamijem, je v primeru Darsa nastopila skoraj budistično. Oklicala se je kot "zakonsko nezavezana za ukrepanje" in nadzornike pozvala k "resni obravnavi" pozivov računskega sodišča. Kot da to ne bi bilo dovolj, so se oglasili še v poslanski skupini SDS, kjer so vlado pozvali k takojšnji razrešitvi nadzornikov in celo opozorili na njihovo kazensko odgovornost, ker zahteve računskega sodišča niso upoštevali. Le kdo se danes še spomni, da je prav vlada, v kateri je imela glavno besedo SDS, zavrnila domala enak poziv k razrešitvi, ki ga je računsko sodišče pred štirimi leti zaradi Janeza Podobnika naslovilo na tedanjega predsednika vlade Janeza Janšo?

Kaj sploh početi z nadzornimi institucijami?

Ob zadnjih dogajanjih okoli Darsa so se izrisale jasne politično-interesne silnice. Te sicer vodijo k enemu centru moči, natančneje v poslansko skupino SD, ki jo vodi Dušan Kumer, znan kot največji podpornik Duhovnikove. Njeni prvi obrambni liniji poveljuje predsednik nadzornega sveta Milan Medved, sicer prvi mož Premogovnika Velenje, ki ga s poslansko skupino SD povezuje naklonjenost gradnji šestega bloka TE Šoštanj. Ob tem ni odveč spomniti, da bo Dars v prihodnjih mesecih pomagal trasirati pot odseku tretje razvojne osi do Velenja, ki ga želijo "znanci" iz zgodbe o TEŠ 6 (Medved, nekdanji velenjski župan Srečko Meh in njegov naslednik Bojan Kontič, sicer donedavni vodja poslanske skupine SD) kljub bolj ali manj upravičenim dvomom glede pretiranega uničevanja kmetijskih zemljišč in smotrnosti cene, ki se bliža polovici milijarde, speljati od Šentruperta in ne ob obstoječi trasi ceste med Velenjem in Arjo vasjo. Četudi bo imela zadnjo besedo o trasi vlada, ne gre pozabiti, da ključne dokumente, ki so podlaga za odločanje resornih ministrstev, naročajo ali pripravljajo na Darsu. Tudi razlogi za medel odziv AUKN so povezani s poslansko skupino SD. Vodstvo agencije namreč imenuje in razrešuje državni zbor, v katerem ima stranka Boruta Pahorja največ poslancev. Za AUKN tako in tako velja, da ima nanjo največji vpliv krog ministra za finance Franca Križaniča (nekoč pisca študij za TEŠ), ki je bil pred njeno ustanovitvijo pristojen za predlaganje polovice predstavnikov države v nadzornem svetu Darsa. Malo za šalo, malo zares: Duhovnikovo lahko s položaja na Darsu očitno odnese le javno kritiziranje slabe donosnosti projekta TEŠ 6.

Kljub temu je temeljni problem zgodbe o Darsu in računskem sodišču mnogo širši. Ne gre namreč le za to, da recimo nihče v vladi v zadnjih tednih ni napovedal ponovne preučitve ustreznosti zakonske ureditve postopkov razlastitve - padec možnosti razlastitve Kovačiča je bil sploh razlog za dogovor - ali (ne)spoštovanje zahtev vrhovnih državnih revizorjev kot tako. Te v vladah in državnih podjetjih očitno padejo na plodna tla le ob ustreznem, vnaprej pripravljenem političnem humusu. Vehemenca, s katero so Darsovi nadzorniki zavrnili zahtevo - ki je vidna v tem, da svoje odločitve kljub vabilu niso prišli pojasnit v državni zbor in so domala vnaprej zavrnili vse očitke računskega sodišča -, nas je znova spomnila, da živimo v državi, ki po dveh desetletjih obstoja še vedno ne ve, kaj natančno bi s svojimi nadzornimi institucijami sploh počela.

Pustimo za hip ob strani konkreten primer (Dars) in vsebino same zahteve računskega sodišča. Tako je na primer komisijo za preprečevanje korupcije prejšnja vlada želela ukiniti, aktualna pa njena mnenja upošteva selektivno. Če lahko državni sekretar v kabinetu predsednika vlade še izgubi pooblastila, se to ne more zgoditi finančnemu ministru, ki zaradi doktorata svoje uslužbenke pokliče dekana. Urad za varstvo konkurence (UVK), ki je v tržnem gospodarstvu zadolžen za preganjanje monopolov in kartelov, se bo šele letos rešil permanentnega institucionalnega konflikta interesov, v katerem je bil kot organ v sestavi resornega ministrstva za gospodarstvo. Skoraj neverjetno se sliši, da se je Banko Slovenije zadnja leta - merjeno v neto količini javnih izjav - več spraševalo po odgovornosti zaradi domnevno preveč pesimističnih napovedi o gibanju slovenskih javnih financ kot o (ne)ukrepanju pri napihovanju posojilnih in tajkunskih balonov. Četudi odnos države do nadzornih institucij simbolizira nespoštovanje sodbe ustavnega sodišča v primeru izbrisanih, to predsedniku države ni preprečilo, da je za enega od ustavnih sodnikov predlagal kar nekdanjega notranjega ministra, ki je pri "izvirnem grehu" slovenske države aktivno sodeloval s svojo pasivnostjo pri (ne)izdajanju odločb izbrisanim.

Pozabite na reforme, pomembni so naši

Če je še vedno prevladujoče razmišljanje, da nadzorne institucije niso škodljive, dokler vedo, do kam lahko gredo, posledica popolne dominacije političnega podsistema v odnosu do drugih podsistemov, se škoda, ki jo je ta dominacija povzročila, meri v milijardah evrov. Še bržčas večja je tista neizmerljiva, na polju etičnega. Četudi se je državno pogojena tajkunizacija, ki jo je med drugim omogočila prav pasivnost regulatorjev, klavrno končala s propadom podjetij, izgubljenimi delovnimi mesti in "smetmi" v bilancah bank, je dogajanje okoli Darsa dokaz, da so njeni temeljni vrednotni nastavki, povezani s popolnoma zgrešenim dojemanjem javnih funkcij kot takih, v slovenski družbi ostali. Miselnost v stilu "ni pomembno, kaj počne, samo da je naš" namreč pomeni smrt kakršne koli pozitivne selekcije. To posledično onemogoča "reforme", katerih bistvo je zmanjšanje ali odprava neupravičenih rent. Logika branilcev Mateje Duhovnik je tako pri nezmožnosti ločevanja tega, kaj je pravica (javna funkcija vsekakor ne) in kaj privilegij, ponekod celo enaka argumentaciji nekaterih, ne pa vseh, nasprotnikov pokojninske reforme.

Tovrstne prakse v družbi vzbujajo občutek o neenakih možnostih in zmanjšujejo zaupanje v javno. In prav to je največji paradoks načela "našosti". Na dolgi rok namreč spodjeda "bazo", s katero ideološko hrani vse okoli sebe, in (samo)razgrajuje javno. Zakaj bi država imela v lasti deleže v podjetjih, če je njihov edini namen zadovoljevanje interesov trenutnih oblastnikov, se bodo vprašali prvi. Spet drugi bodo rekli, da so zasebni zdravstveni zavodi učinkovitejši od javnih, ki svojim direktorjem izplačujejo velike plače. A vse to nikogar v vrhu Darsa in nad njim ne bo zanimalo. Četudi bi odstopili, bi se verjetno takoj našla vrsta naslednikov. Kruhoborcev, ki bi za šestmestno letno plačo in zavarovano odškodninsko odgovornost za vodenje javnega(!) podjetja obljubili kar koli komur koli in pri tem gladko prezrli morebitno sporočilo, ki bi jim ga na mizi pustili predhodniki. "Vojakov", ki bodo dvigovali telefone "zaslužnim" za njihovih pet minut slave, sistemu še lep čas ne bo zmanjkalo.

Vsem nam tako ostane le upanje, da bo naše parkirišče v kratkem prečkala kakšna avtocesta in da bomo to znali unovčiti.