Voljč ocenjuje, da razmere v Sloveniji še niso dovolj resne, da bi bili ljudje pripravljeni na resne spremembe. Te pa so potrebne, če želi Slovenija vzpostaviti ustrezno poslovno okolje, da bo postala lokacija za gospodarske dejavnosti z visoko dodano vrednostjo, kar si želi in kar bi moralo biti po njegovi oceni tudi njen edini cilj. Nekdanji predsednik uprave Nove Ljubljanske banke (NLB) in dolgoletni uslužbenec Svetovne banke je izpostavil tudi močno prisotnost države v slovenskem gospodarstvu, ki se je v zadnjih letih izkazalo kot cokla pri razvoju dobrega korporacijskega upravljanja.
Predsednik investicijskega odbora podjetja Sigma Bleyzer, eden večjih strokovnjakov za razvijajoče se trge in dolgoletni vidni uslužbenec Svetovne banke Edilberto L. Segura je medtem glede nadaljnjega razvoja Slovenije povedal, da obstajajo razlogi za zaskrbljenost. Gospodarska rast v letih pred krizo je po njegovih besedah temeljila na zunanjem zadolževanju, tega vzvoda pa v prihodnje ne bo več, saj je Slovenija kot celota v tujini močno zadolžena in se mora razdolžiti. Prav tako banke zaradi pritiskov regulatorjev po strožjem upravljanju s tveganji in višjih kapitalskih in likvidnostnih rezervah ter težav s slabimi posojili ne bodo zagotavljale tako hitre rasti posojil kot pred krizo.
Kot edini vir novih sredstev za slovensko gospodarstvo tako Segura vidi tuje neposredne naložbe. Da bi jih privabila, pa mora država izboljšati investicijsko okolje, kjer Slovenija doslej po njegovih ocenah ni bila zelo uspešna in jo zato čaka še veliko dela. Če Slovenija ne bo znala privabiti novih sredstev skozi tuje naložbe, s tem pa tudi novih znanj, tehnologij in procesov, Segura Sloveniji napoveduje stopicanje na ravni okoli dvoodstotne gospodarske rasti. Slovenija po njegovih priporočilih potrebuje zelo jasno strategijo za iskanje novih virov gospodarske rasti.
Posledice svetovne finančne in gospodarske krize
Segura je zatrdil, da so jo razvijajoče se države v krizi odnesle precej bolje od razvitih in občutno bolje kot v krizah v 90. letih prejšnjega stoletja, čeprav so bile razlike med regijami in posameznimi državami velike. Uspeh velikega števila razvijajočih se držav pri soočanju s krizo pripisal predvsem občutno bolj zdravim makroekonomskim temeljem in pa hitremu ter obsežnemu odzivu mednarodnih finančnih ustanov na krizo z zagotavljanjem likvidnosti in finančne pomoči.
Bolje so jo tako odnesle države z zdravimi temelji na področju javnih financ in v plačilni bilanci, saj so lahko sprejele ustrezne fiskalne spodbude in izvajale razvojne politike, medtem ko so se morale tiste s slabšimi temelji in visoko zunanjo zadolženostjo ukvarjati z razdolževanjem in stabilizacijo finančnega sistema. V tem vidi tudi nauk za Slovenijo. Voljč je medtem poudaril, da je najhujši del krize za nami in da je okrevanje globalnega gospodarstva sorazmerno močno. Glede držav srednje in vzhodne Evrope ugotavlja, da nove članice EU še vedno konvergirajo s starimi, čeprav se je dinamika upočasnila. Prav tako v srednji in vzhodni Evropi ni prišlo do zloma finančnega sistema in bega tujega kapitala, v večini držav, z izjemo Slovenije, pa se je že obnovilo tudi kreditiranje gospodarstva.
Na srednji rok Voljč vidi kar nekaj tveganj v globalnem gospodarstvu. Omenil je veliko zadolženost razvitih držav, kar pogojuje zelo konservativno fiskalno politiko, pritisk regulatorjev na banke in zmanjševanje obsega bančnega sektorja, kar omejuje rasti financiranja, ter situacijo, ko bo gospodarska rast počasna v kontekstu naraščajočih obrestnih mer.
