Predsednik države in vsi drugi svetovalci v glavnem trkajo na moralno in etično vest tistih, ki odkrito in prikrito vladajo v državi. Toda, kot je zapisal pisatelj in urednik Tariq Ali v knjigi o (islamskih) fundamentalizmih, moralno ogorčenje je koristno kot terapija, kot politična strategija pa je neuporabno. Politična strategija dolgoročnega izhoda iz krize ne more sloneti zgolj na predčasnih volitvah, kajti z njimi bi se samo še enkrat zavrtel krog krize, ker bi zaradi volilnega sistema na oblast pripeljale zgolj stare obraze, od katerih ni pričakovati svežih zamisli o tem, kako državo dvigniti iz krize, v katero so jo sami pomagali poriniti.
Nestrankarska državljanska fronta
Povedano drugače, reševanja problema ne moremo prepustiti tistim, ki so sami problem. Poseči je treba v samo jedro. Počasi, a zanesljivo, zlasti pri ljudeh, ki niso nekritični verniki posameznih strank in ki jim ni vseeno, kam nas vse to pelje, zori spoznanje, da bi bila kriza precej krajša in blažja, če bi ne imeli strank, ki so za zaveso demokracije po osamosvojitvi Slovenije popolnoma zaprle vse poti, ki bi utegnile načeti njihov monopol nad upravljanjem Slovenije. V dvajsetih letih so z denacionalizacijskim, privatizacijskim, mnogimi gospodarskimi in bančnimi ter drugimi zakoni hranile interese v ozadju skritih klientelističnih skupin in posameznikov in se tako lahko neovirano kartelno posvečale zgolj boju za oblast. To so lahko počele, ker so pri upravljanju države praktično brez konkurence.
Podlaga za takšno v bistvu kartelno monopolno delovanje strank sta invalidna volilni in referendumski sistem, ki jima v Evropi ni para. Posledica pa je, da stranke z njima že skoraj dvajset let vedno bolj zapirajo politični prostor novim pobudam in novim ljudem. Slovenija je tako že nekaj časa talec zgolj ozkih strankarskih interesov v boju za oblast, kar je eden od ključnih razlogov za to, da se ne more izkopati iz krize.
Karkoli pomembnejšega spremeniti v državnem ustroju je namreč po ustavi, ki so jo decembra leta 1991 po skoraj dveletnih pogajanjih sprejele stranke, mogoče le z dvotretjinskim soglasjem teh istih strank v parlamentu. Ker te seveda niso pripravljene svojega monopolnega položaja s komerkoli deliti, v resnici tudi z volilci ne, se krog tako zaključi. Ljudstvo, na katerega se vedno sklicujejo, v resnici mimo njihove volje ne more v ustavi ničesar spremeniti. V okviru takega ustavnega sistema zato lahko ta zaprti krog strankarskega kartela preseka le nestrankarsko gibanje, tako da s programom nujnih ustavnih sprememb nastopi na parlamentarnih volitvah.
Da je veliko ljudi nezadovoljnih z jalovim delovanjem strank, ki očitno mislijo zgolj na osvojitev oblasti in delitev plena, ni dvoma. Nezadovoljstvo se nazorno kaže v merjenjih političnega javnega mnenja in tudi v kritičnih odzivih vse večjega števila razumnikov v medijih. Vprašanje pa je, ali je to nezadovoljstvo doseglo raven, ki bi lahko postala podlaga za nastanek gibanja za spremembe, nekakšne fronte za razvojni prelom, ki bi se razpustila, ko bi bile spremembe uresničene.
Če zanemarimo vzpon "neodvisnih" kandidatov na občinskih volitvah, se je ta misel na nestrankarsko organiziranje še nekaj mesecev nazaj zdela bogokletna, ali vsaj nestvarna, dokler niso prav spletna gibanja nezadovoljnih državljanov pometla z avtoritarnimi oblastniki v državah južnega Sredozemlja ali jih vsaj prisilila k demokratičnim reformam. Pri nas kaj takega, da bi se reforme izsilile na ulici, ni verjetno. Ostane torej samo pohod prek legalnih inštitucij sistema, to je nastop na volitvah. Že na prihodnjih volitvah, bodisi predčasnih letos bodisi rednih leta 2012, tak nastop nestrankarske liste nezadovoljnih državljanov proti jalovemu in razvojno škodljivemu delovanju strank najbrž ni realen.
Toda, kot pravijo profesor Miro Cerar in še nekateri kritični razumniki, je treba o reformi ustave, ki bi omejila monopol strank nad vladanjem v državi in vpeljala blagodejno konkurenco, odpreti razpravo. Ne samo na akademski ravni, ampak široko javno razpravo o volilnem programu alternative strankarski zaprtosti in omejenosti. Zato mora biti program, ki bi bil lahko podlaga za organiziranje gibanja, tudi s pomočjo socialnih spletnih omrežij, jasen in konkreten ter vsakemu razumljiv. Denimo v treh točkah.
Vrniti oblast ljudstvu
Odpreti možnosti dotoka novih, svežih idej pri upravljanju države in novih ljudi, ki bi jih izpeljali. To pomeni po več kot desetletju končno uveljaviti ustavno načelo, ki zagotavlja, da imajo volilci odločilen vpliv na to, kdo od kandidatov bo sedel v parlamentu. Kljub omenjeni ustavni spremembi iz leta 2000 je namreč še vedno v veljavi sistem volilnih okrajev, s katerim vrhovi strank s postavljanjem svojih ljudi v okraje, kjer imajo največ volilcev, vnaprej določijo sestavo vsaj polovice parlamenta. Past za volilce je nastavljena tako, da v svojem volilnem okraju nimajo druge izbire kot obkrožiti kandidata, ki ga je tja postavil strankarski volilni štab. Zares demokratična in ustavna alternativa tem kadrovskim interesom vrhov strank je odpraviti volilne okraje in tako volilcem v osmih volilnih enotah omogočiti, da s prednostnim glasom oni določijo, kdo od 11 kandidatov njihove stranke bo šel v parlament.
Volilcem je treba vrniti tudi referendum. Na podoben način kot volitve so si stranke uzurpirale tudi referendum, ko so v ustavo pripeljale določilo, da lahko referendum zahteva že ena tretjina, se pravi 30 poslancev. V določenih političnih razmerjih to pomeni, da lahko zakon, ki ga je v parlamentu potrdila večina poslancev, zruši že nekaj odstotkov volilcev. Pravica 30 poslancev, da razpišejo referendum, tako ni nič drugega kot v sistem vgrajena blokada upravljanja države. V osnutkih ustave tega ni bilo. Predvideno je bilo, da referendum lahko zahteva samo 30.000 oziroma 50.000 volilcev. Znova se je treba vrniti na to izvirno izhodišče, da je referendum orodje ljudstva, s katerim lahko zavrne zakone, za katere vsaj ena četrtina volilcev meni, da so škodljivi zanje in za državo. In ne orodje za politične igre strank v boju za oblast.
Vrniti zaupanje v pravno državo
Odločanja o upravljanju države ne gre prepuščati zgolj strankam v parlamentu. Ni treba ravno dragih analiz za ugotovitev, da so stranke pomembno prispevale k prepričanju ljudi, da imamo pri nas dva obraza pravne države. Še najmanj s svojimi pogostimi neutemeljenimi posplošenimi kritikami in obsodbami na račun pravosodja, pač pa toliko bolj zato, ker so v parlamentu sprejemale zakone, ki so slabili učinkovitost pravne države, in zato, ker so samo one v parlamentu izbirale za delovanje pravne države ključne funkcionarje. Od pravosodnega in notranjega ministra do sodnikov ustavnega sodišča, predsednika vrhovnega sodišča, generalne državne tožilke in tako naprej.
Da bi torej preprečili nadaljevanje enostranskega strankarskega kadrovanja, je treba uvesti politično konkurenco v obliki več ustavnih pristojnosti neposredno izvoljenega predsednika republike in tako omejiti apetite strank. Konkretno, pravico do predlaganja zakonov in do veta na zakone, sprejete v državnem zboru (ob ukinitvi državnega sveta, ki je očitno postal izpostava nekaterih agresivnih parlamentarnih strank). Pristojnost neposrednega imenovanja štirih (od devetih) ustavnih sodnikov. Pristojnost obveznega soglasja (morebitno negativno mnenje predsednika države lahko državni zbor zavrne samo z dvotretjinsko večino) pri imenovanjih pravosodnega, notranjega in obrambnega ministra ter pri imenovanju generalnega državnega tožilca.
Vrniti državno birokracijo v razumne okvire
Od osamosvojitve do danes se je število uslužbencev v javni upravi povečalo za več kot štirikrat (na približno 46.000 od skupno 160.000 državnih uslužbencev), kar je ob razbohoteni administraciji v drugih javnih sektorjih - šolstvo, kultura, sociala in nenazadnje tudi v državnih bankah in podjetjih - (pre)težko breme za slovensko gospodarstvo, ki mora vse to plačati. Po nekaterih analizah državni uradnik državo stane 70.000 evrov na leto, zato ni težko izračunati, koliko bi letno privarčevali, če bi administracijo zmanjšali za nekaj tisoč uradnikov. Tudi brez številnih analiz in študij je jasno, da je treba z združevanjem zmanjšati število ministrstev, uradov, agencij in služb. In določiti zgornjo mejo števila uslužbencev v državnih in občinskih institucijah ter tako preprečiti, da bi stranke še naprej v varne in relativno dobro plačane državne in občinske službe odlagale svoje "zaslužne" kadre.
