Na sedežu vrhovnega državnega tožilstva na Trgu OF 13 v Ljubljani ga čaka veliko, nič kaj prijetnega dela. Duhovna zapuščina Barbare Brezigar, ki se je obkrožila s sebi zvestimi tožilkami in tožilci, bo tam strašila še nekaj časa. Zato lahko Zvonko Fišer pričakuje oster odpor. In verjetno bodo potrebne korenite spremembe. V tamkajšnjih tožilskih vrstah pa bo ostala tudi Barbara Brezigar, ki bo v varnem tožilskem zavetju počakala na zanjo boljše čase. Do Zvonka Fišerja, čeprav jo po strokovnosti in tudi moralni drži daleč prekaša, ni bila prav nič spoštljiva. Bivšemu ustavnemu sodniku je namreč dodeljevala bagatelne zadeve, take, ki bi jih zmogel skorajda vsak tožilski začetnik.

Že takoj prvi dan, ko je nastopil službo, so mu vsi vodje oddelkov vrhovnega državnega tožilstva, podložni Barbari Brezigar, ponudili odstop, a je vse ponujene mu odstope zavrnil.

Stari tožilski mački vedo povedati, da je Zvonko Fišer eden redkih tožilcev, ki so dorasli položaju generalnega državnega tožilca. In če bi se o novem "generalu" odločali tožilke in tožilci, bi Fišer zanesljivo dobil večinsko podporo. Lahko bi rekli, da so si po zamenjavi na vrhu tožilstva mnogi oddahnili. Zvonka Fišerja tožilci poznajo kot nekoliko samovšečnega, umirjenega človeka, ki ne govori veliko, a tisto, kar reče, pretehta. Govori jasno in razločno, morda uporablja preveč tujk in je zato neukim včasih nerazumljiv. Res pa je, da glede na svoje strokovno znanje nima prav veliko enakovrednih sogovornikov. Gre namreč za zelo razgledanega, strpnega in tolerantnega človeka, ki si ne pusti blizu. Po Antonu Drobniču, Zdenki Cerar in Barbari Brezigar pa je prvi na tem mestu neobremenjen s politiko; je predvsem tožilec in profesor.

Z obtožnim predlogom nad križ

Sicer pa je bil glavni očitek opozicije Zvonku Fišerju, zakaj ni primeren za generalnega državnega tožilca, da je konec sedemdesetih let kot novogoriški javni tožilec kazensko preganjal tri ljudi zaradi postavitve križa v spomin pobitim med drugo svetovno vojno. Na podlagi njegove obtožbe sta bila dva duhovnika tudi obsojena.

Če ponovimo zgodbo, ki jo je Fišer obžaloval z besedami: "Žal mi je, da se je ta napaka zgodila. Po drugi strani mi je žal tudi za vsako drugo napako, ki se mi je v karieri zgodila. Nezmotljivih pa ni."

Štirinajstega novembra 1977 je takrat 28-letni novogoriški javni tožilec Zvonko Fišer na občinsko sodišče v Idriji vložil obtožni predlog zoper duhovnika Janeza Lapanjo, Stanislava Medveščka in gospodinjo Amalijo Jereb. Duhovnika Medveščka je kazensko preganjal zaradi kaznivega dejanja zlorabe vere in cerkve v politične namene po 311. členu kazenskega zakonika SFRJ, gospodinjo Amalijo Jereb zaradi kaznivega dejanja širjenja lažnivih vesti po 292. členu kazenskega zakonika SFRJ, duhovnika Janeza Lapanjo pa zaradi kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju širjenja lažnivih vesti. Jerebovi je Fišer očital, da je konec oktobra ali na začetku novembra 1975 v kraju Na Vršeh pod hribom Lajše nad Cerknim dala postaviti 2,5 metra visok križ kot spominsko obeležje februarja 1944 ubitim domnevnim izdajalcem. V obtožnem predlogu je bilo zapisano, da je to storila z namenom, "da povzroči vznemirjenost državljanov in zmanjša njihovo zaupanje v ukrepe državnih organov".

Duhovnik Lapanja se je znašel v obtožnem predlogu, ker je narisal skico spomenika, duhovnik Medvešček pa, ker je spomenik in brezno, nad katerim so ga postavili, blagoslovil.

Končalo se je tako, da je senat, ki mu je predsedoval takratni sodnik Silvij Šinkovec, desna roka dosedanje generalne državne tožilke Barbare Brezigar, oba duhovnika obsodil na pogojno zaporno kazen (Medveščka na tri mesece, Lapanjo pa na mesec dni zapora), Jerebovo so zaradi bistveno zmanjšane prištevnosti oprostili.

Pogledi na ta delček tožilčeve zgodovine so seveda zelo različni. A zapišimo dva, ki sta vsekakor zanimiva. Še posebej presenetljivo je mnenje nekdanjega generalnega državnega tožilca in zapriseženega domobranca Antona Drobniča. Zvonku Fišerju so namreč ta isti obtožni predlog očitali tudi leta 1998, ko je kandidiral za ustavnega sodnika. In takrat v državnem zboru ni dobil zadostne podpore.

Takratni generalni državni tožilec Drobnič, razočaran zaradi Fišerjeve neizvolitve, je ob tej priložnosti dejal: "Zvonko Fišer je nedvoumno eden najboljših strokovnjakov na tožilstvu, če ne najboljši. Imam ga za skrajno poštenega in odgovornega človeka. Ob izidu v parlamentu mi je zelo žal, ne samo zaradi Fišerja samega, ampak tudi zaradi slovenske države, ki najboljše strokovnjake tako odklanja. Če je Fišer česa kriv, zakaj mu tega niso povedali že prej.

Fišerjevo vlogo v procesu proti duhovnikoma in gospodinji natančno poznam, ker je vrhovno sodišče to sodbo razveljavilo na mojo prošnjo. Reči moram, da sta obtožba, ki jo je zastopal Fišer, in sodba, ki jo je izrekel tedanji sodnik, zdaj tudi eden vrhovnih tožilcev, za tiste čase in razmere za tedanjo sodno prakso skupaj s tedanjo pravno znanostjo naravnost nedolžni, zato se čudim, da so poslanci vzeli to kot argument za neizvolitev."

Zanimivo razmišlja dr. Dragan Petrovec, penolog in profesor na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, ki je v nedavnem intervjuju za Dnevnikov Objektiv na vprašanje, ali je to za Zvonka Fišerja moralni madež, dejal: "Vprašanje je, ali lahko sploh najdemo koga, ki je v prejšnjem režimu opravljal neko oblastno vlogo - tožilsko, sodniško ali policijsko -, ki mu ne bi bilo mogoče očitati ničesar podobnega, in kako naj to presojamo danes. Po eni strani je res, da Fišer sam ni zadovoljen s tem delčkom svoje zgodovine. Drugo vprašanje je, ali bi v njegovi zgodovini našli še kaj podobnega ali pa je bil to edini madež. Najbrž je bil, sicer bi že kaj izkopali. In tretje vprašanje je, koliko tistih, ki mu ga očitajo, je v tistem času imelo priložnost njegovi odločitvi ugovarjati ali nanjo opozoriti, pa tega niso storili."

Od vodje tožilstva do ustavnega sodnika

O Zvonku Fišerju njegovi kolegi pravijo, da je vedno razmišljal na nekem višjem teoretičnem nivoju, oziroma širše kot drugi. Ko so debatirali o rešitvi kakšnega pravnega problema, je vedno našel več možnih rešitev, ki se jih drugi niso domislili. Že kot vodja novogoriškega državnega tožilstva je izstopal po strokovnosti. In tudi od svojih podrejenih bo zagotovo zahteval kakovostno in strokovno delo.

Zvonko Fišer je bil vodja novogoriškega tožilstva sedem let. Leta 1995 je postal vrhovni državni tožilec. Decembra 1998 ga je državni zbor v drugem poskusu izvolil za ustavnega sodnika. Ko mu je funkcija ustavnega sodnika prenehala, marca leta 2008, se je vrnil na vrhovno državno tožilstvo, kjer je delal kot svetnik na kazenskem oddelku.

Izpopolnjeval se je na Inštitutu za kazensko in kazensko procesno pravo Cesare Beccaria Pravne fakultete v Pavii (Italija). Doktoriral je iz kazenskega prava z disertacijo Objektivni pogoj kaznivosti.

Na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani predava kazensko procesno pravo na dodiplomskem študiju. Vrsto let je tudi predavatelj na seminarjih za sodnike, državne tožilce, odvetnike in državne pravobranilce, ki jih organizira Center za izobraževanje v pravosodju.

Zvonko Fišer je znan po številnih člankih in razpravah s področja kazenskega procesnega prava, kazenskega materialnega prava, mladoletniškega prava, prava prekrškov in ustavne pritožbe. Skupaj s sodelavcema je v italijanščino prevedel slovenski kazenski zakonik, ki je leta 1998 izšel v dvojezični izdaji. Gre za prvi objavljeni prevod slovenskega kazenskega zakonika v katerega od tujih jezikov.