Devetindvajsetletni Klemen Španinger, osemindvajsetletni Rok Košir in tridesetletna Alja Videtič Paska niti po naključju ne ustrezajo klišejski predstavi uspešnega menedžerja. Še pred nekaj meseci so vsi trije odeti v bele medicinske halje na inštitutu za biokemijo ljubljanske univerze zrli v mikroskope in se ukvarjali z zadevami, ki podjetništvu skorajda ne bi mogle biti bolj diametralno nasprotne. Pa vendar je v vseh treh mladih naravoslovcih, magistru farmacije, diplomiranem biologu in diplomirani biokemičarki, vseskozi zorela tudi podjetniška plat, ki so jo uresničili konec lanskega leta in se odločili svoje bogato znanje in ideje tudi prodajati.

"DiaGenomi je edino podjetje v slovenskem prostoru, ki ponuja diagnostična testiranja za rak dojke in debelega črevesa, ki temeljijo na zapisu v DNK. Širok izbor različnih, inovativnih testiranj predstavlja korak bliže k osebnemu svetovanju tako na področju bolezni kot tudi preventive," je poslanstvo podjetja opisano na njihovi spletni strani. Klemen Španinger, direktor podjetja DiaGenomi, je že od malih nog vedel, kakšen poklic si bo izbral. Še kot osnovnošolec je sanjal o farmacevtski izobrazbi, čemur je botrovalo tudi dejstvo, da je bila že njegova mama zaposlena na fakulteti za farmacijo. Še rosno mlad se je spoprijateljil z epruvetami in podobnimi farmacevtskimi instrumenti, doma pa je imel poleg tega tudi mikroskop, ki ga je v svoji vedoželjnosti s pridom uporabljal. Svojo radovednost je tešil tako, da je kar samega sebe zbodel s šivanko, na stekleno ploščico nakapal kri in jo nato z zanimanjem preučeval pod okularjem. Tudi kasneje se ni ločil od svoje največje ljubezni, farmacije, in je kot mladi raziskovalec ostal na inštitutu za biokemijo, ki deluje pod okriljem ljubljanske medicinske fakultete. Raziskovalna pot ga je vodila tudi v Združene države Amerike, kjer se je izobraževal na sloviti harvardski univerzi, tamkajšnji mentor pa ga je vzpodbudil, da je začel razmišljati tudi o podjetništvu.

Zgodba njegovega partnerja in prijatelja Roka Koširja je nekoliko drugačna. Izhaja iz družine, ki ga je vzgajala v naravoslovnem duhu in najverjetneje je imel tudi zato že od malega rad biologijo. Vendar pa je v prvem letniku srednje šole trdno sklenil, da biologije nikoli v življenju ne bo študiral in se bo raje podal po materinih stopinjah, ki je bila pravnica. Že dve leti kasneje se je izkazalo, da je Košir pojedel veliko zarečenega kruha. Preprost preizkus, ki naj bi srednješolcem pomagal ugotoviti, kaj si želijo početi v življenju, je namreč pokazal, da mu družboslovje niti najmanj ne leži. Rezultat se je ustavil pri komajda enem odstotku, medtem ko mu je test nameril kar 96 odstotkov za področje naravoslovja. Takrat je ugotovil, da pravo ne bi bila najboljša izbira, in kot pravi danes, je bila to najboljša odločitev v njegovem življenju. Po uspešno opravljeni diplomi je imel tako kot večina njegovih kolegov z enako izobrazbo težave s pridobitvijo zaposlitve. Zato je sprejel mesto mladega raziskovalca, s prijateljem Klemenom Španingerjem pa sta sočasno začela uresničevati idejo, ki jima jo je narekovala podjetniška žilica.

Tretjo članico uspešnega trojčka, Aljo Videtič Pasko, je naravoslovje prav tako veselilo že od malega. Odločala se je med študijem medicine in biokemije, ker pa je slednja v obdobju njenega študija doživljala pravi razcvet, je bila izbira na koncu enostavna. Po študiju in zaključenem doktoratu je razmišljala, da bi se zaposlila v enem od dveh slovenskih generičnih gigantov, Leku ali Krki, potem pa je na inštitutu za biokemijo spoznala Španingerja in Koširja. V druženju s kolegoma je beseda dala besedo, Španinger ji je predstavil svojo idejo o ustanovitvi lastnega podjetja in ji ponudil sodelovanje, ki ga je z veseljem sprejela. Čeprav tudi Alja ni bila prav domača v podjetništvu in ekonomiji, pa je vezi med raziskovalno dejavnostjo in trženjem spoznala v Italiji, kjer je kot študentka delala v podjetju, ki je bilo povezano tako z raziskovalno dejavnostjo kot komercialo.

Trojica kljub svojim naravoslovnim koreninam razmišlja povsem na menedžerski način. Kot poudarjajo, se sami še nimajo za uspešne podjetnike, a hkrati menijo, da bi to lahko postali v prihodnjih letih. Španinger in Košir sta sicer v podjetniške vode zaplula že nekoliko prej, ko sta ustanovila podjetje, ki se ukvarja s športno opremo, in tako ugotovila, da se v njiju skriva tudi menedžerski duh. Gospodarske razmere in dejstvo, da so vsi trije visokokvalificiran kader, ki najtežje najde redno zaposlitev, so botrovali odločitvi, da bodo sami krojili svojo usodo. Pri tem jim je pomagala tudi sreča, saj so kljub težkim gospodarskim razmeram razmeroma hitro našli investitorja za svoj projekt, pravzaprav še preden je podjetje sploh nastalo. Španinger se je namreč odpravljal na farmacevtski kongres in iskal donatorje, saj denarja za mlade raziskovalce vselej primanjkuje. Neko podjetje se je odzvalo njegovi prošnji, direktor pa mu je pojasnil, da denarja sicer ne bo veliko, da pa bo na račun donacije lahko spil kakšno pivo ali pojedel večerjo. Španinger je bil tudi majhnega zneska vesel in se je direktorju za donacijo lepo zahvalil, tega pa je zanimalo, kdo je človek, ki je zadovoljen že s takšnim zneskom. Na prijateljski pogovor sta se odpravila skupaj s Koširjem in bolj ko ne po naključju direktorju razložila načrte za prihodnost. Projekt se je zdel vodilnim v podjetju zelo zanimiv, po ogledu poslovnega načrta pa so si z naravoslovno-menedžerskim triom segli v roke in sklenili posel. Na podoben način so pridobili še enega investitorja. Španinger se zaveda, da so imeli izjemno srečo, vendar pa dodaja, da obenem niso bili preveč požrešni in so bili pripravljeni sprejeti ponujeno ter se določenim stvarem tudi odpovedati. "Danes vidimo, da nam prav to odpira vrata, ki jih drugače niti od daleč ne bi videli," ugotavlja Španinger.

Vodstvo najboljšega novoustanovljenega podjetja se dobro zaveda, kaj odlikuje uspešnega podjetnika, čeprav poudarjajo, da se sami mednje še ne štejejo. "Ideja sama ni vredna nič, podjetje ni vredno nič, dokler ni prihodkov, človek pa ni vreden nič, dokler česa ne naredi. Lahko imaš najboljšo idejo, pa ni vredna niti bureka, če je nisi sposoben speljati na tržišču. Šteje le, če znaš preko dobrega poslovnega modela stvari tudi prodati," je prepričan direktor najboljšega novoustanovljenega podjetja, ki sebe in sodelavca vidi kot nekakšen vezni člen med akademsko sfero oziroma raziskovanjem in trženjem. S svojimi produkti si želijo najprej prodreti na evropski trg, kar naj bi jim uspelo tudi zaradi dobre usklajenosti. "Našli smo se trije pravi - ob strokovni podkovanosti Alja še lepo izgleda, Rok je glav'ca, jaz pa sem zgovoren," nekoliko v šali uspešno formulo pojasnjuje Španinger.