Cappelli živi življenje dvoživke. Na Italijo ga veže predvsem kariera koncertnega klasičnega kitarista, ki zvečine izvaja sodoben repertoar, na novi dom New York pa izzivi, pred katerimi je glasbenik, ki ga zanima nova improvizirana glasba, eksperimentalne razsežnosti muziciranja in socialno nujna prožnost, ki ni zgolj zapovedani estetski eklekticizem. Le-ta je prej posledica iskanja možnosti za kolikor toliko normalno življenje glasbenika, ki ni docela podvržen prevladujočim normam.

V kakšni meri je lahko to navdihujoče, je Cappelli prvič predstavil pred dvema letoma s svojstveno solistično koncertno interpretacijo sodobnih kitarskih kosov drugih avtorjev iz "neklasičnega" sveta. Z njo se je povzpel med vidnejša imena na newyorški avantsceni in širše. Kako je lahko nepredvidljivo težko sestavljanje trajne skupine, smo videli lani ob njegovem kvartetu Italian Doc Remix, saj na njen obstoj ne glede na kakovost in potencial vplivajo druge silnice. Novi akustični trio, ki sicer v New Yorku deluje že tri leta, je v Ljubljani začel prvo krajšo evropsko turnejo (z devetimi koncerti v Sloveniji, Srbiji in Italiji). Tudi ta triu vnaprej ne zagotavlja ničesar. Je pa skupina bolj neposreden spoj kitaristove primarne vokacije in negotovega gibanja v razburkanih newyorških vodah. Njegova močna soigralca sta someščana iz Brooklyna, kontrabasist Ken Filiano in tolkalec Satoshi Takeishi, vsak z impresivnim pedigrejem, raziskovalno žilico in takoj razpoznavno glasbeniško držo.

Trio je predstavil album Les Nuages en France, kjer niza glasbene portrete likov in situacij iz kriminalnih romanov francoske pisateljice Fred Vargas. Zunajglasbeni vir navdiha je uglasbljen v nizu miniaturnih kosov dramatičnih zapletov ali v enostavni glasbeni zamisli, ki bolj poudarja nelagodje, labirint in mnoštvo čustvenih stanj. Poustvarja jih medigra glasbenikov z raznovrstnimi prijemi, s pahljačo drobnih potez in zmožnostjo razkošne variacije tona. Sklicevanje na francoske "oblake" ni le odkrito literarno, marveč vzbuja tudi skrite glasbene asociacije. "Nuages" je kakopak skladba, ki je postala podpis enega ključnih povojnih jazzovskih kitaristov, Djanga Reinhardta. Cappelli se bolj samozavestno uvršča v dolgo genealogijo glasbenikov kitaristov, ki so pustili pečat v moderni glasbi. Združevanje klasične kitarske tradicije in nujne toge izvajalske konvencije z drugimi godbami je bilo vedno negotovo, uspešnost podjetja je prej opredeljeval razmik od konvencij, prijemov, naučenega klišeja. Eno različico mehkega prenosa glasbila v jazz je vsekakor predstavljal Ralph Towner. Cappelli je drugačen tip kitarista in skladatelja. Ne uide teži utrjene kitarske literature, všečnim občim mestom, vendar jih s pomočjo soigralcev ves čas najeda, ne pusti se zapeljati všečni "pocukranosti", ki velja za znamenje virtuoznosti.

Tu v igro vstopajo njegova improvizacijska izkušnja, svet moderne glasbe in igranje v skupini. Filiano je basist, ki rad poganja trio, Takeishi je impulziven tolkalec neštetih udarcev in izjemne dinamike. Z njima lahko Cappelli sprevrača lagodnost v bučno igro ali pa v ironične drobne citate, s katerimi prekine, preden se usedejo v tekoči spomin. Že uvodna kolektivna improvizacija je proti vsem pričakovanjem dala glasno godbo, ki se je prilegala prostoru Gromke. O zmožnosti prilagajanja tria in spreminjanju živosti igre medtem poročajo z drugače intoniranih koncertov v Mariboru in Cerknem. Zastavitev tria je odprta tako kot njegovi komadi in repertoar, ki je "neklasično" podvržen stalnim spremembam in koncertnim okoliščinam. Zna biti všečen in virtuozen, a tudi zafrknjeno subtilen, na široko harmonsko razprt in ritmično zajedljiv. Tak, nalezljiv moderen kitarski trio.