Ko je julija 1972 vlada tedanjega socialdemokratskega kanclerja Bruna Kreiskega odločila, da je treba postaviti dvojezične table v 205 krajih z najmanj 20-odstotnim deležem slovenskega prebivalstva, se je zgodil Ortstafelsturm, ob katerem so pripadniki nemškonacionalne večine prve postavljene table tudi takoj odstranili. Zatem pri večinskem prebivalstvu nikdar ni bilo dovolj politične volje, da bi jih znova postavili. Manjšina pa kot skupnost ni imela pravnega inštrumenta, s katerim bi lahko pred sodišči iztožila v 7. členu Avstrijske državne pogodbe zapisane pravice.

Zato Rudi Vouk ni plačal 150 šilingov, to pa je utemeljil s tem, da bi kraj moral nositi še eno ime, da bi lahko veljala omejitev hitrosti. Na tabli bi moralo pisati še Škocjan.

Izigravanje odločbe ustavnega sodišča

Ustavno sodišče mu je decembra 2001 dalo prav in razveljavilo dele zakona o narodnih skupinah iz leta 1976 ter topografsko uredbo iz leta 1977. Odločilo je, da je zahtevanih 25 odstotkov slovensko govorečega prebivalstva v kraju previsok pogoj za postavitev dvojezičnega napisa, da za to zadošča že 10 odstotkov. Ludwig Adamovich, ki je tedaj predsedoval ustavnemu sodišču, si je s to odločitvijo "prislužil" jezo tedanjega koroškega deželnega glavarja Jörga Haiderja. "Če je nekomu ime Ludvik Adamovich, je treba najprej preveriti, ali ima sploh veljavno dovoljenje za bivanje v tej državi," je Haider pod pivskim šotorom proti predsedniku ustavnega sodišča hujskal svoje strankarske kolege.

Od tedaj pa do 1. aprila letos, ko so v noči s petka na soboto v Celovcu pogajalci oznanili, da so našli kompromis, je ustavno sodišče odločilo, da morajo dvojezični napisi stati še v 23 krajih z dvojezičnim prebivalstvom. To je pomenilo tudi močan pritisk na avstrijske politike, ki so se poslej morali zagovarjati, zakaj ne uresničijo ne le obvez iz 7. člena Avstrijske državne pogodbe, temveč tudi razsodb lastnega ustavnega sodišča. Sklicevali so konsenzne konference, predstavljali predloge z različnim številom tabel, jih slavnostno postavljali in zopet odstranjevali. Na trenutke že groteskno početje koroških politikov je imelo en sam cilj: postaviti čim manj tabel in prelisičiti ustavne sodnike.

Zato ni nenavadno, da so se junija 2006 socialdemokrati, ljudska stranka in Haiderjevo Zavezništvo za prihodnost Avstrije začeli zavzemati za to, da bi rešitev problematike dvojezične topografije dvignili na raven ustavnega zakona. S tem bi se znebili zoprnih ustavnih sodnikov in njihovih razsodb. Nova ureditev bi bila na ravni ustave, zato v prihodnje 7. člen državne pogodbe za ustavno sodišče ne bi bil več merilo. Ob novih pritožbah bi ustavno sodišče moralo uporabljati nova ustavna določila in po teh novih določilih pritožbe zavrniti.

Poizkus tedanjega kanclerja Wolfganga Schüssla, da bi julija 2006 na zadnjem zasedanju pred počitnicami skozi parlament spravil ustavni zakon, ki bi postavil 141 dvojezičnih krajevnih napisov, je spodletel na razširitveni klavzuli. Ta naj bi po letu 2009 omogočila prebivalcem posameznih krajev, da s peticijo zahtevajo postavitev dvojezičnega napisa v svojem kraju. Zahteva, da o njej odloča koroški deželni glavar, je v politični realnosti tedaj pomenila, da bi koroški Slovenci na dodatne table čakali do "svetega nikoli". Predlog sta v končni inačici zavrnili obe najmočnejši manjšinski organizaciji, kar je prepričalo tudi avstrijske socialdemokrate. Brez njih Schüssel v parlamentu ni imel dvotretjinske večine.

Že tedaj je bila Zveza slovenskih organizacij z Marjanom Sturmom na čelu tista, ki je bila precej bolj pripravljena popuščati in sklepati kompromise, kot je bil to voljan Narodni svet koroških Slovencev. "Können es auch ein paar Tafeln weniger sein?" - je lahko tudi kaj tabel manj, naj bi Schüssel spraševal Sturma, ko je ugotovil, da jih je 158, ki jih je kot kompromis predlagal zgodovinar Stefan Karner, kar zajetno število. Pa mu je Sturm odgovoril, da težko, ker ne ve, kako se bo obnašal Narodni svet.

O nekaj tablah manj "se je Slovenija dogovarjala za našim hrbtom", je tedaj v intervjuju za Dnevnik dejal podpredsednik Narodnega sveta Karel Smolle in trdil, da ima v rokah depeše, ki dokazujejo, da je v pogovorih med kanclerjem, Sturmom in Karnerjem sodeloval tudi tedanji veleposlanik na Dunaju Ernest Petrič. V zapisniku teh pogovorov naj bi tedaj že tekla tudi beseda o nagrajevanju tistega, ki je za kompromis. Ta bi moral dobiti več denarja iz Slovenije, naj bi dejal veleposlanik. Tedanji slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel je sporni osnutek ustavnega zakona pozdravil kot korak v pravo smer, še preden se je o tem posvetoval z manjšinskimi organizacijami.

Mrki Inzkov pogled

Pred dobrim tednom dni so novinarji in snemalci čakali pred dvorano koroške deželne vlade, v kateri so se že od 14. ure dalje pogajali državni tajnik Josef Ostermayer, koroški deželni glavar Gerhar Dörfler in predstavniki manjšinskih organizacij - Valentin Inzko kot predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev, Marjan Sturm kot predsednik Zveze slovenskih organizacij in Bernard Sadovnik kot predsednik Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk. Po dobrih osmih urah napornega čakanja, ko so začeli prihajati iz dvorane, je snemalec avstrijske televizije, ki je v objektiv lovil deželnega glavarja Dörflerja, omedlel.

To ni zmotilo dobre volje državnega tajnika Ostermayerja in deželnega glavarja, oba sta z navdušenjem zatrjevala, kakšen preboj je bil dosežen s kompromisom, ki so ga izpogajali, in kako je zgodovinski problem blizu rešitvi. Tudi Marjan Sturm je dejal, da osebno podpira doseženi kompromis, po katerem naj bi postavili dvojezične krajevne napise v krajih z več kot 17,5 odstotka slovensko govorečega prebivalstva. To pomeni, da bi postavili od 150 do 160 dvojezičnih tabel, zakon spravili skozi parlament še pred poletnimi počitnicami in v veljavo pred 30. septembrom.

Edini, ki je v petek iz pogajalske sobe prišel povsem zgrožen, je bil Valentin Inzko. Pogajalcem je obljubil le to, da bo kompromisni predlog predstavil organom Narodnega sveta koroških Slovencev. Dan kasneje je v intervjuju za avstrijsko televizijo ORF, ki ga je poklicala v Bruselj, v ekran pokazal članek iz koroške izdaje časopisa Kleine Zeitung, ki ga je napisala novinarka Antonia Gössinger in v katerem je bil "na pogajanjih doseženi kompromis" v številkah kot dogovor med socialdemokrati in koroškimi svobodnjaki zapisan že novembra in s tem nekaj mesecev prej, kot so se začela pogajanja z manjšinskimi organizacijami.

Državni tajnik in deželni glavar sta se z nami pogajala le navidezno, je trdil Inzko, odločitev, kakšna bo rešitev, je bila sprejeta že novembra. Pričakovali smo, je še dejal Inzko, da bodo pri iskanju kompromisa sledili metodologiji ustavnega sodišča, ki je razsodilo, da je za postavitev dvojezičnega krajevnega napisa dovolj 10 odstotkov slovensko govorečega prebivalstva v kraju.

Predstavniki manjšine so se pogajali pod strašanskim pritiskom in ob izsiljevanju, so povedali naslednji dan pri Narodnem svetu: sprejmite ponujeno ali pa ne bo denarja za glasbeno šolo, vrtce in kulturne ustanove. Da so se pogajali pod pritiskom in pogovarjali o denarju, je povedal tudi Marjan Sturm, ki pa vsega skupaj ni razumel kot izsiljevanje. Koroški deželni glavar Dörfler je ob pomislekih Narodnega sveta zagrozil, da lahko rešitev sprejmejo tudi brez njihovega soglasja.

Zvezni kancler Werner Faymann je kompromis slavil kot zgodovinski preboj, zunanji minister Michael Spindelegger je manjšincem svetoval, naj sprejmejo dogovorjeno, in celo predsednik države Heinz Fischer, ki so ga koroški Slovenci vedno pojmovali kot zaveznika v svojih prizadevanjih, je tokrat v intervjuju za RTV Slovenija na njihovo presenečenje dejal, da "mu je ta rešitev še vseeno ljubša kot pa še leta prepira".

Zbor pred tvegano izbiro

V prvem odzivu je kompromis pozdravilo tudi slovensko zunanje ministrstvo in Ostermayer je v četrtkovem intervjuju za RTV Slovenija dejal, da sta se s kompromisom strinjala tudi slovenski zunanji minister Samuel Žbogar in državni sekretar Boris Jesih. Z njim pa se niso strinjali nekateri avstrijski ustavni pravniki. Ugledni profesor ustavnega prava in dekan pravne fakultete na dunajski univerzi Heinz Mayer je ocenil, da dogovor v takšni obliki negira razsodbe ustavnega sodišča.

Kot gnil kompromis je dogovor označil tudi evropski poslanec in nekdanji zunanji minister ter slovenski veleposlanik na Dunaju Ivo Vajgl, ki je skupaj z evropsko poslanko avstrijskih zelenih Ulrike Lunacek na tiskovni konferenci v Strasbourgu po pogovorih z manjšinci pogajanja označil za nočno moro, doseženi dogovor pa za nesprejemljiv. Vajgl ni izključil možnosti, da bi se Slovenija kot zaščitnica manjšine obrnila na evropsko sodišče za človekove pravice, neizpolnjevanje razsodb ustavnega sodišča je namreč po njegovem tudi vprašanje, ki se dotika listine o človekovih pravicah.

Zunanji minister Samuel Žbogar je na seji komisije za odnose s Slovenci po svetu in v zamejstvu v četrtek dejal, da bo za Slovenijo sprejemljiva tista rešitev, ki bo sprejemljiva tudi za vse manjšinske organizacije, in da je treba nadaljevati pogajanja, komisija pa je sprejela sklep, da meja 17,5 odstotka preveč odstopa od že sprejetih odločitev avstrijskega ustavnega sodišča. Predsednik slovenske države Danilo Türk je prav tako v četrtek pozval k nadaljevanju pogajanj, vendar tudi meni, da je problem dvojezičnih napisov na avstrijskem Koroškem stvar uresničevanja Avstrijske državne pogodbe in odločb avstrijskega ustavnega sodišča .

Danes se bo o tem, ali bodo sprejeli predlagani kompromis, odločal Zbor narodnih poslancev, najvišje telo Narodnega sveta koroških Slovencev. Stojijo pred tvegano izbiro. Ali naj se odločijo za oskubljenega vrabca v roki ali stezajo roko za golobom na strehi. Če bo namreč avstrijski parlament poleti z dvotretjinsko večino sprejel ustavni zakon, se lahko Rudi Vouk do onemoglosti vozi prehitro po koroških cestah, pa ga to ne bo pripeljalo do ustavnega sodišča, še manj do tega, da bi le-to zahtevalo še kakšno dvojezično tablo. Če bo takrat manjšina gledala ta manever z vrabcem v roki in ugotavljala, da je z njim iztržila premalo in bi bil morda golob tudi dosegljiv, bo za tveganje, samozavest in pogum prepozno.