Kot prva Slovenka je krojila je vrh tega športa, v katerem prednjačijo skandinavske države in to kar celo desetletje. Ena najhujših tekmic, s katero sta v zadnjem času tudi zaradi "slovanske" naveze spletli prijateljstvo, Poljakinja Justyna Kowalczyk, zmagovalka skupnega seštevka letošnje sezone, je ob dejstvu, da se Majdičeva s to sezono poslavlja, dejala: "O Petri imam zelo dobro mnenje. Je vedno nasmejana, prijazna. V smučarskem teku je naredila ogromno, je najboljša sprinterka vseh časov. Ob njenem slovesu mi bo kar malo hudo, če drugega ne, bom zdaj sama proti Skandinavkam." Na zadnji tekmi je na svojem naglavnem traku nosila napis "Goodbye Petra".

Majdičeva je na tekmi svetovnega pokala prvič nastopila davnega leta 1999, v letu ko je v klubu Jub Dol pričela sodelovati s prejšnjim trenerjem Robertom Slabanjo. Takrat je na tekmi padla, a vseeno vsa blatna končala preizkušnjo. Trdoživost, vztrajnost, pridnost, odnos do dela, sodelavcev, medijev ... so jo vsa ta leta izgrajevali in na koncu izgradili v šampionko svetovnega kova.

Tri zmage v seštevku sprinta, kar 24 zmag v svetovnem pokalu (vštevši tudi etapne), prve stopničke leta 2001, prva zmaga leta 2006, zadnja pred dnevi v Stockholmu, zmage na distanci, v sprintu, v klasiki in prosti tehniki, skupno 47 uvrstitev na zmagovalne stopničke ... Vsestranska šampionka, ki se poslavlja na vrhu. In takšni se praviloma ne vračajo. Čeprav mnogi potihoma upajo, da gre le za premor leta, dveh, da si malo odpočije, ustvari lastno družino, potem pa naprej ... A Majdičeva daje vtis neomajanosti.

Pred več kot letom dni, 17. februarja 2010, je na olimpijskih igrah v Vancouvru uresničila svoje velike sanje. Po najbolj dramatičnem scenariju sploh. S petimi zlomljenimi rebri in predrtimi pljuči po padcu v nezavarovan jarek na ogrevanju sprinterske tekme je ob kričanju zaradi bolečin prišla do bronastega odličja in postala kraljica ljudskih src. Mejnik v slovenskem smučarskem teku, ki bo težko presežen. Že štiri leta prej, v Torinu 2006, je bila sposobna priti na zmagovalni oder. A se je ustavilo. Dobesedno. Smuči so bile napačno pripravljene za južni sneg, "snežne cokle" na drsni površini so jo na spustih ustavile, potrebovala je servisno ekipo. To je tudi dobila in Gianluca Marcollini ji je s sodelavci od takrat velikokrat pripravil "prave rakete", čeprav je najti pravo mažo včasih težje, kot ugotoviti smisel življenja. Leta 2007 je v Saporu že osvojila prvo kolajno na svetovnem prvenstvu.

Skandinavske reprezentance, prednjačita Norveška in Švedska, imajo na tekmovanjih prave male logistične centre, ko govorimo o "wax" kabinah. Veliki raztegljivi tovornjaški laboratorij, z mnogimi sodelavci, ki se razkropijo po progi in preučijo strukturo snega na praktično vsakem tekočem metru proge. Takšnim tekmovalcem je težko konkurirati, Majdičevi je to uspelo. Prislužila in prigarala si je njihovo spoštovanje.

"Petra je veliko naredila za smučarski tek. Je vesela, veseli se na zmagovalnem odru. Zelo trdo je trenirala, prisotna je že dolgo med najboljšimi, skupaj sva začenjali. Žalostno je, da se tako kmalu poslavlja, da končuje kariero, a jo po drugi strani razumem. Vse smo ženske in v naših življenjih obstaja še kaj drugega kot šport in razumem njeno odločitev, čeprav jo bom zelo pogrešala," je o Majdičevi dejala Norvežanka Marit Bjoergen, letos sicer "le" druga v skupnem seštevku, a s 47. zmagami v svetovnem pokalu, štirimi zlatimi kolajnami in eno srebrno samo z letošnjega SP v Oslu že legenda tega športa.

Kaj bo Majdičeva počela zdaj, ko ji dneva ne bo več zapolnjevalo pet ur ali več treninga? Rogla bo še zmeraj njen drugi dom, kot doslej. Tam, kot pravi, se počuti odlično, skrbi za razvoj teka na smučeh, bdi nad mladimi. Zaposluje jo tudi delo v svoji trgovini petramajdicshop.com, pa sodelovanje s podjetjem One Way, to znamko zastopa, izredno rada kuha, nobena skrivnost pa ni, da se znajde tudi pri oblikovanju oblačil, saj si je večerne toalete ob podelitvah priznanj oblikovala sama. Slovenka in športnica leta bržkone ne bo sedela praznih rok, najbrž niti ne zna in kot pravi sama "Upajte si sanjati svoje sanje"; te se zanjo kljub zaključku tekmovalne poti še zdaleč niso končale.

Pa ne le najboljšim. Vsem poznavalcem teka je bilo te dni težko spremljati finale svetovnega pokala v smučarskem teku v Falunu, saj je kljub odličnemu vzdušju v zraku vseskozi lebdel tudi neprijeten občutek "konec je". Podobna tesnoba je spremljala slovenske predstavnike sedme sile, ki izgubljajo eno najmočnejših slovenskih športnic vseh časov. Izkušeni kolega je dejal: "Ti, a veš, da ko sva delala pogovor, sem kar naenkrat začel mežikati in gledati v tla. Kaj bi rekli ljudje, če bi videli moje rosne oči."