Pripravljen sem staviti svojemu stanu primerno skromno vsoto denarja, da bi Rusija, ZDA, Velika Britanija, Kitajska in Francija v redkem trenutku popolne složnosti vse uporabile veto in preprečile sprejem resolucije.

Na misel sem prišel, ko sem gledal fotografijo libijske vojske polkovnika Gadafija, ki iz helikopterja chinook iztovarja opremo. Chinook je strašen letalni stroj. Dva rotorja, ki sta nameščena v glavi in na repu tridesetmetrskega trupa, mu omogočata, da prepelje dvanajst ton tovora. Model je star več kot petdeset let. Prvič so ga uporabili med vietnamsko vojno, od takrat naprej pa je sodeloval v vsaki vojni, v katero so se spustile Združene države. Osnovni model stane dvajset milijonov dolarjev, z dodatno opremo pa cena hitro naraste za deset ali več milijonov. Na svetu je vsega skupaj nekaj več kot tisoč chinookov, polovica v oborožitvi Združenih držav.

Od kod se je to redko orožje znašlo v oborožitvi libijske vojske? Prodali so jim jih Italijani. Podjetje Augusta, ki izdeluje sijajne motocikle, po licenci sestavlja tudi Bellove transportne pošasti. Te sedaj po zadušitvi protestov sodelujejo pri ofenzivi Gadafijeve vojske na upornike z vzhoda države.

Vendar za uspešno bombardiranje mest ne gre kriviti Združenih držav. Gadafi je od ameriškega podjetja General Dynamics leta 2008 kupil vsega skupaj za 150 milijonov dolarjev opreme za elitno brigado Kamis, ki jo vodi njegov sin. V Rusiji je tega leta sklenil posel za uvoz letal in tankov za milijardo dolarjev. Iz Francije je od leta 2005 do danes uvozil za 210 milijonov evrov orožja. Velika Britanija je v istem času Libiji prodala za 119 milijonov evrov protidemonstracijskih vozil, ostrostrelske opreme in solzilnega plina. Italija ima ambicije postati stalna članica VS. Gre ji kar dobro. Gadafi je od Berlusconija kupil za 280 milijonov evrov letal, helikopterjev, pištol in drugega železja. Od članic EU skoraj nobena ni izključena. Celo Slovenija se vsaj na enem evropskem seznamu izvoznikov orožja v Libijo znajde s 530.000 evri. Za Kitajsko nisem našel zanesljivih podatkov.

Do letošnjega januarja so bile vse arabske države od atlantske obale do Perzijskega zaliva diktature ali srednjeveške absolutne monarhije. Vse so kupovale orožje od stalnih članic varnostnega sveta Združenih narodov, ki skrbi, da "bi se človeške sile in ekonomski viri sveta čim manj razsipavali za oboroževanje". Številke so fantastične. Okoli trga Tahrir so bili med uporom proti režimu Hosnija Mubaraka drug ob drugem parkirani ameriški tanki abrams in ruski T-72. Ameriška pomoč egiptovski vojski je od leta 1976 znašala milijardo tristo milijonov dolarjev na leto. Vendar je bilo okoli Tahrirja v spopadih med policijo videti tudi veliko železja, ki je bilo doma v evropskih prestolnicah. V Bahrajnu pri izgonu demonstrantov iz prestolnice Manama saudijska vojska uporablja ameriško in britansko opremo. Savdska Arabija je od leta 1950 kupila petino vsega orožja, ki so ga Združene države izvozile v ves svet. Lani je predsednik Barack Obama med obiskom Rijada sklenil posel za dodatnih šestdeset milijard dolarjev za lovska letala, helikopterje in tanke. V bolj skromnih razmerah je položaj podoben v Kuvajtu, Emiratih, Jordaniji in celo v Jemnu. Sirija orožje kupuje v glavnem od Rusije. Kitajska pa je prisotna povsod po malo. Kljub embargu med drugim izvaža vojaško opremo v Sudan.

Verjamem, da stalne članice varnostnega sveta orožje prodajajo predvsem za obrambne namene. Arabske države so namreč v ofenzivnih vojnah skrajno nespretne. Ko gre arabska država v vojno, jo izgubi. Ko je Gadafi pred leti napadel Čad, je v spopadu s tretjerazredno afriško vojsko izgubil štiri tisoč vojakov. Sadam Husein je leta 1980 napadel Iran, ki je bil po revoluciji v kaosu. Po osmih letih vojne se meja med Iranom in Irakom ni premaknila niti za meter. Žrtev je bilo milijon. Stalne članice varnostnega sveta so orožje prodajale obema državama. Kuvajt je Huseinu, ki je imel skoraj samo rusko orožje, odvzela nazaj Amerika. Dvakrat zapored mu je tudi brez težav scefrala državo. Diktature in monarhije so skrajno nerodne pri oblikovanju svojih vojsk v učinkovite napadalne stroje. In to dobro vedo. Ne pade jim na pamet, da bi napadle Izrael, ki je približna demokracija. Proti popolnim diktaturam približna demokracija zadošča.

Zakaj se potem oborožujejo s tehnologijo, ki bi morala zadoščati za spodobno vojno z Evropsko unijo? Tu nikoli ni bilo nobene skrivnosti. Vojske potrebujejo izključno za zatiranje lastnega prebivalstva. Praviloma vse vojske diktatorjev in kraljev in sultanov pobijejo več lastnega civilnega prebivalstva kot tujih vojakov. Večina orožja pa pride od stalnih članic varnostnega sveta.

Ob valu uporov proti diktaturam arabskega sveta se je sedaj pokazala jasna politična formula. Tam, kjer vojska ne strelja na prebivalstvo lastne države, v nekaj tednih diktatorski režim pade in ljudje ustvarijo prostor za demokratično oblast. Tam, kjer vojska obrne cevi na množice, se proces demokratizacije ustavi. Če ljudje vztrajajo, pride do pokola.

Za embargo na prodajo orožja Gadafiju je prepozno. Od dvaindvajsetih članic Arabske lige sta dve na poti v demokracijo. Vsaj za dvajset bi morala stopiti v veljavo prepoved prodaje orožja. Iz izraelsko-palestinskega konflikta pa je razvidno, da je uničujoče prodajati orožje tudi demokracijam.