Stroga pravila gradnje in načrtovanja
Prva pasivna hiša na svetu je bila zgrajena šele leta 1990 v Nemčiji kot plod raziskav nemških in švedskih strokovnjakov za kulturo bivanja in arhitekturo. Nekaj let po tem so v prav tako nemškem Darmstadtu ustanovili prvi inštitut, ki se je ukvarjal le s problematiko varčnih hiš. Tam so postavili tudi še danes mednarodno veljavne standarde o tem, kaj pasivna hiša sploh je in kakšne pogoje mora izpolnjevati. Po konceptu darmstadtske ustanove mora takšna hiša za svoje funkcioniranje in udobno življenje stanovalcev porabiti le 10 odstotkov energije, kot je porabi običajna sodobno zasnovana hiša. Pogoji so torej očitno zelo strogi. Kljub temu je nekemu irskemu podjetju pred petimi leti uspelo na trgu predstaviti tudi montažno pasivno hišo.
Po predpisih, ki veljajo za srednjo Evropo, torej tudi pri nas, lahko takšna stavba potroši največ 15 kilovatnih ur na kvadratni meter uporabne površine za ogrevanje in prav toliko za ohlajanje v toplejših obdobjih leta. Celotna energija, ki je v enem letu potrebna za polno funkcionalnost, ne sme preseči 120 kilovatnih ur na kvadratni meter. Glede na lokalne razmere je ta stroga pravila mogoče malce ublažiti.
Prebudili so se izdelovalci gradbenih elementov
Na trgu je danes že pestra izbira prednarejenih sestavnih delov za gradnjo pasivnih hiš, tako da so se stroški takšne investicije v zadnjem času precej zmanjšali. Ocene pa kažejo, da je gradnja še vedno za okoli 15 odstotkov dražja kot pri običajnem objektu enake velikosti. Ogrevanje je običajno kombinacija sončnega in tistega, ki ga proizvaja toplotna črpalka. Klasični načini ogrevanja v takšno hišo seveda ne sodijo. Takšna hiša je zaradi varčevanja z energijo delno vkopana v zemljo, še bolj pogosto pa načrtovalci kot sestavni del hiše zasnujejo različno rastlinje, ki poleg lepega videza seveda skrbi za dodatno izolacijo. Debelina običajne izolacije, ki naj bi bila izdelana iz najsodobnejših materialov, je pri takšni hiši predpisanih 335 milimetrov, izolacija ostrešja pa je debela kar pol metra. Večina steklenih površin mora biti postavljena na južni strani. Seveda pa tudi okna niso povsem običajna. Zasteklitev je trojna, območje med posebnimi stekli pa je zapolnjeno s plinom argonom ali kriptonom. Takšna postavitev in izdelava oken zagotavljata, da zaradi sonca, ki se upre vanje, tudi pozimi skozi okna hiša prejme več toplote, kot pa je izgubi. Odpiranje oken in vrat zaradi prezračevanja ima v takšni hiši zelo omejen učinek in ni smiselno.
Življenje v pasivni hiši je drugačno, a prijetno
Posebnega pomena je odlično tesnjenje. V primerjavi z običajnimi hišami je pasivna skoraj nepredušna. Svež zrak vanjo v času, ko je zunanja temperatura dovolj visoka, prihaja s pomočjo naravne ventilacije, v hladnih obdobjih pa za kroženje zraka skrbijo posebni ventilacijski sistemi, ki zadržujejo toploto v stavbi. S pomočjo toplotne črpalke pasivna hiša skoraj popolnoma izkorišča toploto, ki jo oddajajo svetila, bela tehnika, elektronski aparati in človek sam. V nekaterih ekstremnih primerih posebna mikrotoplotna črpalka vrača toploto, ki kljub nekaterim drugim tehnološkim rešitvam še uhaja skozi ventilacijo. Po standardih se mora vsako uro v pasivni hiši izmenjati 30 odstotkov zraka, kar omogoča zelo prijetno ozračje v prostorih. Zaradi odlične izolacije tudi stene zunanjih zidov niso nič bolj hladne kot pri notranjih. Kjer razmere to omogočajo, lahko dodatno energijo pridobivamo z obnovljivimi viri, kot je denimo mini vodna elektrarna ali vetrni generatorji elektrike. Posebna izvedba pasivne hiše je tako imenovana ničenergijska hiša. Pogoj za ta naziv je, da takšna hiša ob bivanju v njej ne porabi nič več energije, kot je proizvede. Ponekod pa že stojijo hiše, ki proizvedejo več energije, kot je za svoje delovanje potrebujejo iz zunanjih virov.
