Revni lastniki nepremičnin
V slabem stanju niso le hiše, temveč tudi večstanovanjske stavbe, pojasnjuje profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti Ivo Lavrač. Pravi, da si ob nizkih dohodkih večina lastnikov nepremičnin ne more privoščiti vlaganj v obnovo, vzdrževanje večstanovanjskih stavb pa je oteženo še zaradi množice različnih lastnikov ene stavbe. V drugih evropskih državah je lastnik večstanovanjskega objekta praviloma en sam, prav tako pa so lastniki nepremičnin v Uniji večinoma premožni, paralele z Evropo niza Lavrač.
Ob tem pojasnjuje, da smo s privatizacijo stanovanj ob osamosvojitvi v Sloveniji dobili sloj revnih lastnikov. Richard Sendi z urbanističnega inštituta dodaja, da stanovanjska politika že ves čas spodbuja pridobitev lastniškega bivališča, zato je odstotek ljudi, ki živijo v lastnem stanovanju, velik in se je od osamosvojitve le malo povečal - glede na popis iz leta 2002 je lastniških bivališč 92 odstotkov. Ta odstotek je prevelik, saj so ljudje postali ekonomsko šibkejši in imajo težave z vzdrževanjem svojih nepremičnin, meni Sendi.
Večji vložki v obnovo potrebni vsakih 20 let
Predsednik uprave gradbenega inštituta ZRMK Igor Janežič pravi, da se redko kdo zaveda, da je lastno bivališče tudi breme, v katero je treba vlagati. Pojasnjuje, da so večja vlaganja v popravila, kot je zamenjava strehe in obnovitev fasade, pri klasično grajenem objektu običajno potrebna vsakih 20 let, pri montažni gradnji pa na 10 let. Vmes je seveda treba opraviti tudi nekaj manjših popravil. V končnem seštevku je treba računati na to, da bo za vzdrževanje klasično grajenega objekta v sto letih potrebnega vsaj še toliko denarja, kot je stala njegova gradnja, medtem ko montažna gradnja zahteva še več zaščitnih in obnovitvenih del, povzema Janežič. Pravi še, da to, ali se je hiša gradila v lastni režiji ali pa jo je zgradilo gradbeno podjetje, ne vpliva dosti na potrebe po obnavljanju.
Do svojih hiš so Slovenci večinoma prišli v času bivše Jugoslavije. Matjaž Uršič s Centra za prostorsko sociologijo pojasnjuje, da so se v tistem obdobju začeli graditi veliki blokovski sistemi, za katere pa je kmalu zmanjkalo denarja. Da bi ohranili kvaliteto življenja in zadostili potrebam prebivalstva po bivanjskem prostoru, so oblasti ljudem dopustile gradnjo lastnih hiš. To je bil socialni blažilec, ki je omogočal poceni gradnjo ogromnih hiš, pravi Uršič.
Najraje bi imeli hišo z vrtom
Visok odstotek hiš na Slovenskem Uršič pripisuje tudi bivanjskim vrednotam pri nas. "Najraje bi živeli v hiši z vrtom, po možnosti sredi mesta," povzema izsledke raziskav centra in poudarja, da Slovenci ne želijo živeti v naseljih z gosto poselitvijo. Razlog za to je po Uršičevem mnenju mogoče najti v zgodovinskem dejstvu, da na Slovenskem nikoli ni bilo velikih mest, v obstoječih urbanih naseljih pa so večinoma živele tuje meščanske elite. Slovenska kultura se je ohranjala na podeželju, kjer je bil mir in veliko prostora za razpršeno gradnjo, pravi.
Le počasi se ta odnos spreminja, življenju v mestu pa so bolj naklonjene zlasti mlajše generacije prebivalstva, razlaga Uršič. Otroci po njegovih besedah danes ne ostajajo pri starših, ampak se selijo bliže mestom in zapuščajo velike "trdnjave", ki so jih njihovi roditelji zgradili tudi zato, da bi v njih živelo več generacij skupaj. Vzdrževanje tako velikih hiš je finančno precej zahteven zalogaj, še zlasti ker samevajo ali pa v njih ostajajo starejše in socialno ogrožene populacije. Gre namreč predvsem za bivališča na demografsko ogroženih območjih, ki ne ležijo v bližini mest ali prometnih vozlišč, pojasnjuje Uršič.
Slovenci so znani po tem, da se malo selijo, vztrajanje ljudi v lastnih bivališčih utemeljuje Sendi. Tudi če bi se lahko preselili in bi bilo drugo bivališče boljše, se večina starejše populacije ne bi želela seliti, ker želijo živeti v znanem okolju, sogovornik navaja ugotovitve raziskave izpred nekaj let, ki so jo med starejšimi izvedli na urbanističnem inštitutu. Ob tem Sendi izpostavlja, da selitve zavira tudi lastništvo nepremičnine, ki obenem onemogoča delovanje v Sloveniji že tako slabo razvitega najemniškega trga. Namesto da bi se družina z rojstvom otroka preselila v večje najemniško stanovanje, vztraja v premajhnem lastniškem bivališču, ponazarja Sendi.
Obeti za prihodnost...
V prihodnje bi lahko obstoječo stanovanjsko sliko na Slovenskem zamajala predvsem obdavčitev nepremičnin, pravi Uršič. Zagotovo se bo sicer zelo počasi, a vendarle, poselitev razvijala tudi v smeri socialnega razslojevanja, pojasnjuje in dodaja, da bi se stvari lahko spremenile tudi, če bi ljudje pri nakupu nepremičnine poleg starosti objekta začeli upoštevati druge kvalitete, kot sta na primer razgled ali socialna slika soseske.
"Način bivanja, ki se je razvil v tako dolgem časovnem obdobju, se lahko spremeni samo ob veliki spremembi prostorskih, družbenih in gospodarskih dejavnikov," trdi Petra Ostanek. Po njenem mnenju trenutna gospodarska situacija ne bo drastično vplivala na gradnjo enostanovanjskih objektov, pri gradnji večstanovanjskih, ki je glede na število izdanih gradbenih dovoljenj v letu 2009 upadla za 20 odstotkov, pa bo potrebna sprememba v kakovosti načrtovanja in gradnje. Ta se je v času gospodarske konjunkture zaradi prevelikih apetitov investitorjev po zaslužku razvila v nefunkcionalne ureditve in objekte s preveliko gostoto, neprimerno lokacijo in neprivlačno zunanjostjo, kjer nihče ne želi prebivati, meni Ostankova. Dnevno, začasno in trajno preseljevanje bo kot odgovor na pospešene gospodarske spremembe čedalje bolj potrebno, pa predvideva Lavrač.
