Amorfna nekajtisočglava množica, v kateri so se zbrali razočarani branitelji, nogometni navijači, skrajni desničarji, upokojenci in jezna mladina ter celo pripadniki združenja veganov, ne po številu, ne po zahtevah in ne po ideološki podstati ni tista kritična masa, ki bi lahko premikala gore. Navijači in huligani bi rušili vse, branitelji, ki so vedno bili Hadezejeva trdna volilna baza in so v Zagrebu branili policijo pred huligani, bi radi samo za njihove probleme bolj razumevajočo vlado, pa četudi Jadrankino, preostali predčasne volitve ali pa vsaj poštene politike, kar na Hrvaškem (pa ne samo tam) ni ravno enostavno najti. Razen množičnosti - lanskoletni protesti kmetov zaradi odkupne cene žit in študentov ter dijakov so zbrali več nezadovoljnežev - je manjkala socialna nota. Če se kljub podatkom, da je na Hrvaškem skoraj 350.000 nezaposlenih, da 115.000 delavcev dobi minimalnih 400 evrov bruto plače, da 70.000 delavcev plač sploh ne dobi in da je med nezaposlenimi kar 25 odstotkov starih med 25 in 34 let, na protestih ne zbere več kot nekaj tisoč ljudi, potem gre za skrb vzbujajočo apolitičnost ali pa letargijo, ki ju, vsaj za zdaj, organiziranje in mobiliziranje zgolj po socialnem omrežju ni mogoče odpraviti.
Toda ignoriranje tega novega pojava s strani opozicije (Milanovićev SDP) oziroma njegovo minimaliziranje in istovetenje zgolj s huliganstvom s strani vladajoče HDZ kažejo rigidnost klasičnih partitokracij. Levica in sindikati preračunljivo gledajo na ulične proteste, ki niso zrasli na njihovem zelniku in zaradi pisanosti udeležencev in zahtev ne ustrezajo programskim (ideološkim) platformam. Raje so tiho in "škodoželjno" od strani opazujejo, kako HDZ zdaj žanje, kar je sejal, kot da tvegajo kakršno koli povezovanje njih, ki prisegajo na načela parlamentarne demokracije, z ulično jezo. Vse skupaj je za okus SDP preveč neartikulirano, obenem pa jim hoče neformalni vodja protestov Ivan Pernar z izjavo, da je na ulici zbral edino pravo opozicijo, vzeti najljubšo vlogo edine sile, ki lahko strmoglavi HDZ, a šele takrat, ko se levica za to odloči, torej na volitvah, ne pa na ulici.
HDZ, ki je največ let neodvisne Hrvaške nadzoroval vse vzvode oblasti in gospodarstva, se odziva panično, podobno kot dolgoletni severnoafriški in bližnjevzhodni oblastniki: "Ulica in razbijanje nista kraj in način reševanja političnih in gospodarskih težav, proteste je organizirala in plačala (!?) (opozicija), z razbijači na ulici ne bomo prišli v EU, šli bomo, ko bodo to rekli volilci na volitvah."
HDZ čaka, da gibanje zaradi raznorodnosti razpade, SDP čaka, da se očisti balasta in ga šele takrat, ko bo jasna njegova specifična teža, morda podpre. Tako oba zamujata priložnost, da svojo politiko potegneta iz slonokoščenih gradov in jo vrneta tistim, zaradi katerih naj bi sploh obstajala. Volitve znajo biti razočaranje, kajti ti, ki so zdaj na ulici, ne obiskujejo volišč.
