Kar se nam kaže, je nekaj neumnega, neizobraženega, neinformiranega, zaplankanega, predsodkov polnega, pogosto bebavega in rasističnega ter - kar je ob takih lastnostih morda presenetljivo - samovšečnega. Samovšečnost nas drži pokonci, ker nekomu pač moramo biti všeč.

Ko pravim "naši", ne mislim na meje naše slovenske dežele. Mislim na tisto nebulozno entiteto, ki ji pravimo Zahod in ki ji vdano pripadamo. V zahodni polovici Zahoda je Salon prejšnji teden objavil članek, v katerem pisec z nemalo bridke ironije analizira, kako si ameriški mediji prizadevajo svojim potrošnikom približati dramatično dogajanje v daljni bližnjevzhodni državi. Kako tako imenovanemu povprečnemu Američanu razložiti, zakaj je na egiptovskih trgih in ulicah milijone protestnikov? Kje bi našli boljši zgled za take razlage kot v New York Timesu? Naš ironični kritik je moral posebej opozoriti, da pisanje newyorškega časnika ni ironično. Tisto, zaradi česar se je v Egiptu kuhala jeza, je razlagal New York Times, je bilo prepletanje "denarja, politike in oblasti". Javnost je postrani gledala, ko so tisti, ki so imeli politično moč, grabili bogastvo. "Egipt Hosnija Mubaraka je dolgo deloval kot država, v kateri je bogastvo kupilo politično oblast, politična oblast pa veliko bogastvo." Egipčani so morali gledati, kako se razred bogatunov vzpenja na podlagi okoriščanja, zvez in poznanstev in korupcije. Napetost je samo še rasla, ker so egiptovski oligarhi razkazovali svoje bogastvo, si gradili razkošne domove v puščavi na obrobju Kaira in ob morju ter se v policijskem spremstvu vozili v svojih novih mercedesih po luknjastih kairskih cestah. Pritožbe nad kršitvami in nezakonitostmi niso pripeljale nikamor, egiptovski eliti ni bilo treba odgovarjati nikomur.

In naš kritik, ko to bere, vpraša: "Ali lahko verjamete, da se je 'v Egiptu Hosnija Mubaraka' zasebno bogastvo prelivalo v politično moč in obratno? Kako neki mora biti, se sprašuje radovedni Timesov bralec, če živiš v taki državi? Nič čudnega, da je prišlo do vstaje." Potem pa odrine ironijo na stran in vpraša, kolikim ameriškim politikom v zadnjih tridesetih letih ni uspelo svojih političnih položajev prekovati v veliko zasebno bogastvo. Koliko bivših kongresnikov in vladnih uslužbencev, ki so imeli kaj realne moči, je zavrnilo radodarnost korporacij in s svojim vplivom ni bilo pripravljenih mešetariti? Imenoval je enega samega. Na drugi strani, pravi, imajo veliki bogataši tako rekoč neomejeno politično moč, lastijo si vladne institucije in dobesedno napišejo večino zakonov. In ali tisti drobcen delček prebivalstva, ki postaja vse bogatejši, ne razkazuje svojega bogastva?

Poanta pisca v Salonu je jasna: vse tiste reči, zaradi katerih je Egipčanom prekipelo in so šli na ulico, imate tu doma, v Ameriki. Amerika ni nič drugačna ali boljša od Mubarakovega Egipta. Medijska umetnost pa je v tem, da se koruptivno, destruktivno in jezo zbujajoče prepletanje denarja, politike in oblasti prikaže kot nekaj, kar obstaja "tam", ne pa tu; kot nekaj, kar se nas ne tiče. Ker če bi se nas tikalo, bi verjetno šli na ulico.

Tudi v evropskih medijih smo lahko brali razlage tunizijske in egiptovske vstaje, ki bi morale vsakega bralca pripraviti do tega, da bi se vprašal, kje živi. Vsaj sam sem si tako mislil. Tunizijska in egiptovska vstaja sta nas presenetili, so razlagali komentatorji, ampak če pogledamo stvari pobliže in razmislimo, sta pravzaprav razumljivi. Ljudje tam nimajo vpliva na politično odločanje. Oblast ne odgovarja nikomur. Korupcija razsaja. Gospodarstvo je naravnano tako, da se dobički stekajo v žepe režimskih klientov ali tujih vlagateljev, ljudje pa od nacionalnega bogastva nimajo ničesar. Razlike v dohodkih in bogastvu se povečujejo, ljudstvo je vedno revnejše, javna lastnina se ali krade ali propada, infrastruktura je v razsulu, izobraževalni sistem nazaduje itn. Kaj ni to opisovanje razmer - in če že ne vedno razmer, potem pa trendov - pri nas? Kaj ni to smer, v katero rinejo zahodne države, razen tistih, ki so že prišle v tak položaj? Ampak v komentarjih so take povezave, asociacije presekane. Še to ne, sploh niso vzpostavljene. Take, smo lahko brali ali poslušali, so "arabske avtokracije". O tem govorimo, ker bi radi razumeli in razložili, zakaj so se Tunizijci in Egipčani uprli. Tisto veliko, potlačeno vprašanje je seveda: Zakaj se ne upremo tudi mi? Neizrečeni odgovor je: Ker smo boljši od Egipčanov.

Poglejmo še številke, da ne bomo operirali samo z mnenji. Kaj pravi znanost, statistika? Ko je bila egiptovska ljudska vstaja nekje na pol poti do Mubarakovega odstopa in so dogodkom zaskrbljeno sledili ne le politiki, marveč tudi tržni analitiki, finančniki in sploh ekonomisti, je bila precej razširjena razlaga, da sta vzroka za proteste stagnacija egiptovskega gospodarstva in vedno močnejši občutek, da se v družbi povečujejo neenakosti. V Foreign Policy je dobro obveščen mož pisal, da je "neenakost v dohodkih dosegla stopnjo, kakršne v moderni egiptovski zgodovini še ni bilo".

Neenakost merijo z Ginijevim koeficientom. Nižji ko je koeficient, manjša je neenakost. ZDA imajo Ginijev koeficient 45 in so na lestvici neenakosti na 42. mestu na svetu. (To so podatki Cie, torej jim lahko rečemo uradni.) Tunizijski koeficient je 40, kar uvršča državo na 62. mesto, medtem ko ima Egipt koeficient 34,4 in je na 90. mestu. V ZDA, vzorčni demokratični državi, je torej neenakost znatno večja kot v Egiptu. 25 odstotkov celotnega dohodka v ZDA gre najbogatejšemu odstotku prebivalstva, skoraj polovico te četrtine celotnega dohodka pa pobere ena desetina znotraj vrhnjega odstotka. Medtem ko ameriški komentatorji opozarjajo na drastično neenakost v dohodkih kot na enega od vzrokov za ljudsko vstajo v Egiptu, se ljudske vstaje v ZDA ni treba nikomur bati. Ginijev koeficient ni argument v političnih razpravah. Odstotek tistih, ki verjamejo, da so v višjem dohodkovnem razredu, kot v resnici so, je osupljiv. Vprašanje, ki se vrača, torej ni, zakaj so se Egipčani uprli, temveč zakaj se ne upremo mi.