Do takrat bo osebno poskrbel za zahtevane reforme, ki jih morajo izpeljati vse državne institucije. Tudi ustavne. Obtožil je politične nasprotnike, da si ne želijo dialoga in kompromisa, zato je sklenil osebno preprečiti da država ne zdrsne v še večji kaos. Mubarak očitno ni želel slišati sporočila milijonske množice, da ni pripravljena sprejeti kompromisnih predlogov. če bi se sprehodil po trgu Tahriri bi mu bilo jasno, da to ni bilo tisto, kar je milijonska množica želela slišati iz predsedniške palače. Že današnji dan bo pokazal, ali in koga so sploh prepričale Mubarakove besede, polne patetike in samohvale

V tankovskem obroču

V torek zjutraj je Kairo kazal dve podobi. Prva je bila na severu mesta pred palačo predsednika Mubaraka, ki je obkrožena s tanki popolnoma izolirana od mesta. Druga, na trgu Tahrir, kjer je bilo že ob osmih zjutraj na tisoče ljudi z zastavami in transparenti v rokah. Popoldne jih ni bilo več mogoče prešteti. Sto tisoč, pol milijona, milijon, kdo bi vedel. Pri Kasr er Rais, kjer živi Mubarak, se je zdelo, da bo predsednik osebno napadel Irak. Ob visokem zidu, ki obdaja središče egiptovske oblasti, je bila razporejena divizija bleščečih novih tankov ameriške proizvodnje s cevmi, obrnjenimi proti mestu. Egiptovska vojska je izdala poročilo, da zahteve demonstrantov razume kot legitimne in da ne bo streljala na ljudi. Tega se je držala, hkrati pa z vsem svojim železjem branila režim.

"Ta vojska je vse, kar vidimo od naše oblasti," je rekel Rafik Kami, s katerim sem hodil mimo paradno oblečenih vojakov. "Mi nimamo dela, nimamo hrane, nimamo nobenega dostojanstva, oni pa živijo za zidovi in tanki. Kot da mi ne obstajamo. Od države pa obstajajo samo še tanki in državna televizija." Izjava ni bila metaforična. V okoliških četrtih ni bilo nobenega znamenja delovanja egiptovske države. Samo na nekaterih križiščih so stali tanki. Vsi državni uradi, ministrstva, banke in večina prodajaln so bili zaprti. V redkih odprtih trgovinah so že sredi dneva trgovci razlagali, da kruha ni več. Peki so rekli, da imajo še za dan ali dva moke.

Muski je četrt, kjer Kairčani kupujejo vse od gumbov do hladilnikov in avtomobilov. Vse dni se po ozkih ulicah ni mogoče gibati zaradi neskončne množice ljudi. V torek je bila opoldne popolnoma prazna. Na ulicah so bili samo pripadniki uličnih straž, ki so ob improviziranih barikadah ustavljali avtomobile. Na vogalih so se nabirali kupi smeti, železniški promet je bil ustavljen v vsej državi. Organizirano življenje se je ustavilo.

Režim mora pasti

Zato pa je na trgu Tahrir zaživela politika. središče mesta je v osmih dneh demonstracij postalo neodvisna republika, ki deluje po svojih pravilih. "El medineja miš askarejam! (Hočemo civiliste, nočemo vojakov)," so vzklikali demonstranti. "Proč z Mubarakom, proč z generali, proč z lopovi!" Študenti kairskih univerz stojijo skupaj z brezposelnimi iz Šubre. Postarani advokati v formalnih oblekah s kravatami skandirajo skupaj z muslimanskimi brati v dolgih haljah z belimi čepicami. Popolnoma pokrite ženske ploskajo skupaj z dekleti v majicah s kratkimi rokavi. Nerazberljiva množica poklicev ogromnega mesta je zavzela trg brez pravega voditelja in centralizirane organizacije. Enoglasno zahteva padec režima.

"Jaz pripadam generaciji, ki jo je bilo vsega strah," je rekel petdesetletni učitelj arabskega jezika Mahmud. "Nikoli si nisem nič upal. Za nas je bil režim večen. Naši sinovi in hčere so nam pokazali, kako lahko se je upreti."

Ta občutek lahkotnosti upora je trg Tahrir preveval ves dan in ga obvladuje še pozno zvečer. Kažejo se tudi prva znamenja smeri, v katero se utegnejo dogodki razviti. V prostoru med demonstranti in vrhom države mrzlično iščejo figure, ki bi lahko kredibilno vodile prehod iz propadle diktature v civilno oblast. Nekdanji zunanji minister in predsednik arabske lige Amr Musa naj bi rekel, da je pripravljen "služiti narodu na kateri koli funkciji", nobelovec Mohamed El Baradej se ponuja kot eden od ljudi prehoda. A do nove oblasti je očitno še dolga, morda celo še bolj krvava pot.