S 23. zmago ste na večni lestvici zmagovalk svetovnega pokala ujeli Italijanko Stefanio Belmondo. Tega se je verjetno Gianluca Marcolini, tudi njen serviser v delu kariere, spomnil prvi, potem ko ste se v Dobbiacu pošalili, da se bojite, da vas ne bo zamazal, ker lovite njegovo rojakinjo?

Res se je takoj spomnil. Bil je navdušen. Pripomnil je, da je to, kar delamo, zares noro. Fantje, Gianluca, Miha Plahutnik in Stefan Lichon so mi na obeh tekmah izvrstno pripravljali smuči, zato sem bila še bolj samozavestna. Skupaj smo naredili nekaj velikega. Škoda, ker FIS ne dovoli, da bi po tekmi stopili v ciljni prostor in se z mano poveselili, da bi bilo tudi njih videti po televiziji. Zaslužili bi si. Kar 22 zmag je Gianluca naredil z mano. In vsi ostali seveda tudi. Ivan Hudač pa sploh, ker je glavni. Toliko zmag je res nekaj neverjetnega. No, katere tekmovalke so še pred mano? Kuitunen, Skari, Vaelbe, Bjoergen. So daleč spredaj? No, če sem peta v zgodovini, je to težko dojemljivo.

V velikem finalu sta tekli s Katjo Višnar. Z živo rumenim dresom je bil pravi slovenski veliki finale. Sta se že po kvalifikacijah nadejali, da se vidita v velikem obračunu?

Super je bilo za obe. Pričakovala sem, da bo Katja končala celo na stopničkah. Zdela se mi je zelo močna, kar sem videla v četrtfinalu in polfinalu. Sem se je kar malce bala. No, ne bala, pričakovala pa sem, da bo ena od najbolj konkurenčnih.

S smučmi brez oprijema ni bilo možno zmagati. Moški finale je bil povsem odvisen od moči v rokah.

Dalo bi se. Ključna je bila 300 metrov dolga ciljna ravnina. Vendar je bilo treba tam imeti še vedno dovolj moči. Če bi tekla čez klance soročno, bi me na koncu zmanjkovalo. Hattestad je po mojem prav zaradi tega izgubil zmago. Taktika je bila drugačna. Pomembno je bilo teči v ospredju, dalo pa se je skupino tudi malce zavirati in prihraniti nekaj moči za ciljno ravnino. Tam sem vedela, da sem močna.

Na stopničkah ste bili s Švedinjo Hanno Brodin, lansko svetovno mladinsko prvakinjo v sprintu, in njeno norveško vrstnico Maiken Caspersen Falla.

Ena izmed mojih prijateljic mi zadnje čase govori, da je okrog mene samo še otroški vrtec, in da je čas, da počasi "spokam". (Smeh.) Švedinje so izredno močne v prvini soročnega odriva. Vedela sem, da so nevarne. Lani me je tu premagala Hanna Falk. Vendar sem bila na to pripravljena. Tudi zaradi odličnih smuči, ki so jih pripravili fantje, sem se upala postaviti na čelo, saj sem vedela, da me na spustu ne bodo prehitele, potem še težje.

Očitno vam je počitek zaradi prehlada med tednom tudi malce koristil?

Malce morda res. V četrtek sem naredila edini hitrejši trening, v petek nisem smela preveč, v soboto pa sem se dobro razpihala.

Razpihala, saj ste vendarle osvojili deveto mesto?

No, tako bi lahko rekla. To ni bil kakšen poseben dosežek. Tek v strme klance v škarjicah je bil katastrofalen. Zaradi tega sem proti Bjoergnovi tudi izgubljala po pol minute vsak krog na pet kilometrov. Vse drugo je bilo po moje odlično.

Otepaeae je za vas zelo uspešno in priljubljeno prizorišče. Zmagali ste februarja 2008, januarja 2009, lani pa bili drugi. Estonci vas imajo že za svojo, ko nimajo več svoje Kristine Šmigun.

Zares je izvrstno vzdušje. Skandirajo moje ime na vsaki tekmi, prinesejo transparente z mojim imenom, zares pozitivno. Kot bi bila doma na Rogli.