Tri leta po tem, ko je objavil svoje najpomembnejše delo Povojna Evropa, je Judt zbolel za amiotrofično lateralno sklerozo. Kot je zapisal, mu bolezen, ki ga je privezala na voziček in ga dve leti kasneje pogubila, ni ustvarjala bolečin. Nasprotno, kot da so popolnoma negibni udi njegovi misli dodali jasnost, neke vrste blagoslov v prekletstvu nezadržno bližajoče se smrti. Popolnoma paraliziran, a jasnih misli je Judt - prikovan na posteljo - svoje dolge noči preživljal v miselnih potovanjih skozi lastno življenje. Njegova učenost mu je pomagala, da je med svojimi potovanji uporabil podobno mnemotehniko kot nekaj stoletij pred njim Matteo Ricci. Toda medtem ko je jezuit za organizacijo svojega spomina uporabljal sobane svoje palače v Pekingu (The Palace of Matteo Ricci, Jonathan Spence), je Judt svoje nočne miselne pohode organiziral tako, da jih je povezoval s posameznimi prizori, kraji, temami ali kar predmeti. Podnevi je nato z vedno večjo težavo vsebino svojih popotovanj narekoval sodelavcem.

Rezultat je nenavadna knjižica z naslovom The Memory Chalet, ki je izšla v manj kot pol leta po avtorjevi smrti. Chalet, na katerega je avtor ohranil živ spomin iz otroštva, se nahaja v švicarskem Chesieresu, Judt pa se je vanj zatekal med dolgimi nočnimi potovanji v mesecih njegove bolezni.

Mozaiki nenavadnih biografskih drobcev so strnjeni v poglavja, v katerih avtor govori o vonjih domače hrane, očetovi strasti za avtomobile, trajektu, ki iz Anglije vozi v Evropo, zelenem avtobusu njegovega otroštva, dolgih srednjeevropskih diskusijah na temo Marxismus, Zionismus, Socialismus in ugotovitvi, da je govor najpomembnejša stvar v obstoju odrasle osebe. "Še predno sem napolnil dvajset let, sem postal in prenehal biti cionist in marksist," je zapisal avtor, ki je dve leti svojega mladega življenja preživel v izraelskem kibucu. Toda Judt, ki ga je življenje, poleg Londona, v katerem je bil rojen, za daljša obdobja zaneslo v Pariz, nato pa še na Dunaj, je najlepše in svoje zadnje besede odmeril New Yorku. Pa ne zgolj zaradi dejstva, da se je tja preselil že leta 1987, da je tam objavil svoje najpomembnejše delo in da je na NYU dolga leta vodil prestižni Remarque Institut za evropske študije.

Čeprav je New York že v sedemdesetih prenehal biti kulturna prestolnica sveta in je na začetku osemdesetih začela toniti zvezda Woodyja Allena, medtem ko se je vsa judovska kultura začela pečati z vprašanji Izraela in ne glede na to, da so se intelektualci z Manhattna preselili v predmestja, je, pravi Judt, New York ostal svetovno mesto. "Ni veliko ameriško mesto - to bo vedno ostal Chicago. New York sedi na robu: kot Istanbul ali Mumbai, ima posebno privlačnost, ki se izraža v njegovem prepirljivem odnosu do metropolitanske notranjosti dežele. New York gleda navzven, je privlačen za ljudi, ki se ne počutijo dobro v notranjosti celine. Nikoli ni bil ameriški na način, kot je Pariz francoski: New York je bil vedno mesto o nečem drugem."

Mesto izkoreninjenih ljudi. Mesto, kjer ti pecivo prodajajo tajski lastniki in vietnamski peki, kjer je vse osebje judovskega športnega centra pravoslavne vere, moj hišnik pa ubežnik s Kosova, katerega hči obiskuje prestižno univerzo. Menedžer Chase banke, ki mi je pred dvema tednoma v desetih minutah odprl bančni račun, je Kitajec, ki odloča o višini mojih pasivnih in pozitivnih obresti, a še vedno ne more izgovoriti "three". Ker sem v mestu komaj nekaj več kot mesec dni, še nimam arabskih prijateljev, judovski pa mi vbijajo v glavo, da smo Slovenci prav zagotovo tisto izgubljeno judovsko pleme. Za vogalom, nekaj ulic pod Columbia University, živi pisatelj Andre Aciman, ki ima s svojo identiteto še več težav, kot sva jih imela Judt in jaz skupaj. Za človeka , ki je dolga leta živel v monoetničnih državah, kot sta Kitajska in Italija, je New York omedlevica kultur, vonjev in govoric. Na Kitajskem imam prijateljico, ki se ji naježi koža, kadar se sooči s kakršnim koli nacionalizmom, jaz pa po dolgih letih berlusconizma dobim izpuščaje, kadar zaslišim retoriko cenenega populizma. New York nima nič od tega. "Rad imam rob: točka, kjer se dežele, skupnosti, pripadnosti in korenine zaletavajo druga v drugo - kjer je svetovljanstvo bolj kot identiteta naraven način življenja. Pred časom je bilo takšnih krajev na pretek. Globoko v dvajseto stoletje so obstajala številna mesta z različnimi skupnostmi in jeziki. Čeprav medsebojno antagonistične in občasno v spopadu, so te skupnosti živele v sožitju. Sarajevo je bilo eno takšno mesto. Aleksandrija drugo. Tanger, Solun, Odesa, Beirut in Istanbul spadajo v isto kategorijo mest, enako kot sta bila majhna Chernovitz in Uzhorod. Po standardih ameriškega konformizma New York spominja na ta za vedno izgubljena kozmopolitska mesta. To je razlog, da živim v njem," je na smrtni postelji dejal Toni Judt.

Kontrast med New Yorkom in drugim delom Amerike v teh dneh ne bi mogel biti večji. Streljanje v Arizoni oziroma atentat na kongresnico Giffordsovo in hladni uboj šestih oseb zaradi domnevno različnih političnih stališč ni norost, temveč primitivizem, ki ga perpetuira ameriško podeželje in najslabše vrste populizma, ki je vzniknil v zadnjih dveh letih. V šestdesetih in kasneje je Amerika že izkusila podobne manifestacije revolverske kulture. Razlika s preteklostjo je v tem, da je trenutni izbruh kulture nasilja in desnega ekstremizma potenciran s socialnimi mrežami, blogi in kabelsko televizijo. Gibanje čajank ima pri tem veliko manjšo vlogo kot politični vodje, ki v sli po večji medijski prepoznavnosti uporabljajo besede sovraštva in hujskanja. Dejanja, zaradi katerih se so nekateri evropski levičarski voditelji in ideologi v sedemdesetih znašli pred sodiščem. Toda to je bila Evropa izpred tridesetih let, še preden so mesto levičarskih ideologov zavzeli populistični hujskači, ki zdaj sedijo v raznih vladah. In Amerika, kot nas je učil Toni Judt, nikoli ni bila Evropa, New York pa nikoli Amerika.