Če ne spričo zvokov tiskarskih strojev, pa zaradi šefa redakcije, ki po telefonu nadira novinarje, kaj bi morali in česa ne bi smel pisati. Če bi si danes ogledali sodobno redakcijo velikih britanskih ali ameriških časopisov, bi bila slika kajpada drugačna. Novinarji so kot prilepljeni pred računalniške zaslone v ogromnem odprtem prostoru, v katerem tišina skoraj moti, to pa le občasno zmoti kakšen diskreten telefonski klic.

Stari model, ki je drugačen in bolj navzoč v celinski Evropi, se je uveljavil v sredini 20. stoletja, ko so nastajali časopisi. Tako tudi Dnevnik in navsezadnje Delo in Večer, gledano s slovenskega zornega kota. Toda ti so razmeroma majhni, primerjajoč jih s precej večjimi brati v soseščini. Zato je slovenska oblika malo drugačna kot prevladujoča evropska. V Franciji pa je denimo dolgo veljalo zlato "kontinentalno" pravilo, da je v pritličju časopisne hiše tiskarna, v prvem nadstropju oglaševalski oddelek in lynotype, redakcija obsega nadstropje ali dve v sredini, na vrhu, v najbolj prostornem in svetlem delu, čim bolj oddaljenem od glasnih strojev, je uprava.

V taki postavitvi, ki je zastavljena izrazito od zgoraj navzdol, je bila avtoriteta trdno v rokah direktorja, ki je določal vsebinske smernice in izbiral najbolj aktualne teme. V pomoč mu je bilo več urednikov, redakcija pa je bila razdeljena na uredništva - od mednarodnega, notranjepolitičnega do gospodarskega in tako naprej. Članke, običajno dolge in precej formalne, so pisali novinarji, na stran jih je postavljal tajnik redakcije, pri nas imenovan tehnični urednik, članek je prebral vodja deska, za njim korektor in na koncu še šef redakcije. Življenje v časopisni hiši je bilo povsem usmerjeno v trenutek, ko so izdelek tiskali.

Računalniška revolucija pa je na dobri poti, da razstreli to čudovito postavitev, je v teh dneh pisal francoski časnik Le Monde. Dnevniki so ustvarili internetna spletišča, kjer je prevladujoča logika "štancanja" informacij, vsaka objavljena v trenutku, z omejenim rokom trajanja, pri čemer so informacije v neprestanem gibanju, ves dan, vse dni v tednu.

Na začetku sta bili redakciji ločeni. Ena, ki je ustvarjala dnevni časopis, in druga, ki je skrbela za splet. Toda zaradi finančnih pomislekov in vprašanja ekonomske učinkovitosti so številni veliki angleški in ameriški dnevniki redakciji združili. New York Times je bil prvi, in sicer leta 2005.

Večina drugih ameriških časopisov mu je kmalu sledila. Le Washington Post se je lep čas upiral. Tam sta bili redakciji dolgo ločeni tako, da sta imeli sedež v različnih hišah, vsaka na drugem bregu reke Potomac. Decembra 2009 se je tudi washingtonski časopis odločil za združitev. V Veliki Britaniji je Daily Telegraph prvi nakazal to namero, ki jo je uresničil leta 2006, dve leti pozneje mu je sledil Guardian. V prispevku v časopisu Le Monde so opisali tudi stanje v Franciji, kjer so, kot se je pokazalo, ti redakciji do zdaj združili samo pri časopisu Echos, medtem ko druge velike nacionalne blagovne znamke tega še niso storile.

Pogled v anglosaški svet pušča vtis, da tam ustvarjajo neizbežno prihodnost. Tam novinarji ne ustvarjajo več zgolj za en izdelek, temveč za najrazličnejše publikacije, ki lahko imajo povsem različen tempo: za tedensko revijo, za dnevnik, za spletišče in po možnosti še za izdajo, namenjeno mobilnim telefonom. Pri čemer ponekod dnevnik niti ni več zgolj dnevnik. Wall Street Journal in Les Echos denimo, ki sta dostopna na tabličnih računalnikih, delujeta v smislu "permanentnega dnevnika", ki ga aktualizirajo štirikrat na dan. Taka redakcija se ne pomika več s hitrostjo, ki jo določa tiskanje časopisa, temveč glede na bralčevo povpraševanje po informacijah.

Cilj je, da neka "časopisna znamka" bralca spremlja ves dan: zjutraj si novice prebere ob zajtrku ali pa na poti na delovno mesto na mobilnem telefonu. Ko prispe v pisarno, se poveže z internetom. Opoldne ali pa zvečer, ko zapusti pisarno, kupi papirnati izvod. Ko se zvečer vrne domov, ima znova na voljo pametni telefon ali pa računalnik.

Spremembe v informacijski tehnologiji silijo novinarje, da postajajo vse bolj večpredstavnostni, ugotavljajo izvedenci. Čeprav je njihova glavna naloga še naprej ustvarjati besedila, spremembe od njih terjajo, da svoj izdelek ilustrirajo s slikami, zvokom, videoposnetki. Studio z vso potrebno opremo je običajno postavljen zelo blizu osrednje redakcije in omogoča ustvarjanje teh dodatkov. Zato tudi vse manj govorijo o člankih in vse bolj o vsebinah.

Redakcije prihodnosti temeljijo na tako imenovanem modelu "hub-and-spoke", kot mu pravijo v angleščini, kar je v osnovi odprt prostor, ki prej spominja na kakšno ogromno skladišče kot na kaj drugega. Londonski Daily Telegraph se razprostira na 6200 kvadratnih metrih. Primerljivo s kakšnim nakupovalnim središčem. Zamisel temelji na podmeni, da so vsi servisi v istem prostoru zaradi lažjega pretoka informacij in poenostavljenega odločanja.

"Moramo podreti fizične in kulturne ovire, slediti ideji odprte organizacije," je v nekem pogovoru pojasnil Raju Narisetti, urednik Washington Posta. Na sredini takega prostora je miza, kjer se sprejemajo odločitve: katere vsebine bodo namenjene za to in katere za ono publikacijo oziroma splet.

Organizacija je, kot pravijo, "story-centric", kar pomeni, da je v središču vedno zgodba. Ali je ekskluzivna ali pa zanjo vedo vsi? Če je zgodba senzacionalna, koliko časa jo še velja zadrževati? Je izvirna in čustvena? To so samo nekatera vprašanja, na podlagi katerih odločajo, kje bo prispevek objavljen in kdaj. Ekskluzivne zgodbe so rezervirane za plačljive publikacije.

Novinarji delajo od šestih zjutraj do polnoči. Poudarek na tiskanem mediju je manjši kot nekoč. Tako denimo pri Daily Telegraphu nimajo več tajnika redakcije, temveč govorijo o novinarjih produkcije. Ti ustvarjajo tako imenovani desk in nadzorujejo informacije, ki jih s pomočjo računalnikov po potrebi osvežujejo. Na voljo imajo informacije tiskovnih agencij, prav tako poročila reporterjev na terenu. Uporabljajo sistem, ki z istega zaslona omogoča pošiljanje vsebin v časopis, na splet ali na mobilne telefone. Tako sta nastali dve novi vrsti novinarjev: multimedijski reporterji in novinarji produkcije.

V številnih redakcijah postajajo bolj pomembni bralci, če bi se tako izrazili. "Odmakniti moramo novinarja in privabiti bralca," je za Le Monde dejal Marc Waldner, direktor Ringier Suisse, švicarskega podjetja, ki ima v lasti več časopisnih naslovov. Po tej logiki dnevniki spodbujajo odgovore novinarjev na komentarje spletnih obiskovalcev. Od novinarjev pričakujejo, da svoje članke promovirajo na družbenih spletiščih, kot sta Facebook in Twitter. Vsak novinar tako postane nekakšen "community manager", spodbujevalec skupnosti bralcev, s katerimi je v stiku.

Bertrand Pacquerie, direktor svetovnega foruma urednikov (WEF), za leto 2015 napoveduje nastanek virtualne redakcije: "Mobilne tehnologije novinarjem omogočajo, da so skoraj stoodstotno na terenu, hkrati pa lahko ustvarjajo in pošiljajo vsebine, bodisi prek računalnikov bodisi prek mobilnih telefonov." Redki bodo prihajali v redakcijo, ki bo postala nekakšen informacijski tempelj. "Čas virtualne redakcije pomeni, da bo novinarjev telefon tudi njegova pisarna," pravi Pecquerie.

Takšni trendi niso značilni samo za časnike. Podobno se namreč že odvija na nekaterih radijskih postajah ali v televizijskih hišah, kjer po svoje primarne produkte - zvok in sliko - dopolnjujejo z besedili. Tako je pravzaprav že mogoče govoriti o prihodnjih sinergijah, ko bo predvsem zavoljo razvoja na področju tehnologije med tremi mediji, časopisom, televizijo in radiem, z novinarskega vidika teže potegniti povsem jasno ločnico.

Novinarji francoskega časnika Le Monde so si ogledali tudi redakcijo švicarskega časopisa Blick, kamor prihajajo z vseh koncev Evrope, da bi videli novo redakcijo, kot so si jo tam zamislili. Na dveh ogromnih površinah vsak dan ustvarja 250 novinarjev, na sredini je prostor, ki ga imenujejo most, ker je to središče navigacije, ki vse povezuje. Tam je namreč okrogla miza, kjer se večkrat na dan sestajajo uredniki. Velik zaslon, dolg kakšnih šest metrov in visok dva metra, pa neprestano prikazuje slike spletišča časopisa, prav tako tudi konkurente, kot sta 20minutes in Bild. Prav tako so dosegljive statistike obiskov spletišča, ki se osvežujejo v realnem času, vidi se, kateri članki so najbolj brani v vsakem trenutku. Blick je tabloid, ki so ga ustvarili po vzoru nemškega Bilda. Izdaja štiri publikacije: dnevnik, ki je na ulicah zjutraj, brezplačnik, ki je na voljo zvečer, Blick Am Abend, tednik Sonntags Blick in še spletišče, kamor spada aplikacija za mobilne telefone.

Novinarje delijo na reporterje in novinarje v produkciji. Medtem ko so prvi neprestano na terenu, imajo drugi precej zahteven tempo, ki traja devet ur na dan z uro premora za kosilo. "Naša redakcija ni zgolj nekakšna arhitektura, temveč je stanje duha. Med seboj lahko komuniciramo brez vrat in brez ovir," je pojasnil Christian Maurer, ki je odgovoren za tednik Sonntags Blick.

(Povzeto po Le Mondu, 31. december 2010)