Po mnenju dr. Branka Mayrja, pooblaščenega revizorja, pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij, davčnega svetovalca, profesorja na Visoki šoli za računovodstvo, večinskega lastnika revizijske hiše ABC Revizija in sodnega izvedenca, bi bilo za učinkovit pregon gospodarskega kriminala smiselno angažirati forenzične računovodje oziroma preiskovalne revizorje. V nasprotju s Slovenijo forenzični računovodje v najrazvitejših državah že dolgo sodelujejo z nosilci boja proti gospodarskemu kriminalu, v nekaterih državah pa je njihovo sodelovanje v predkazenskih postopkih in preiskavah obvezno.

V Sloveniji smo v zadnjem času priče številnim odmevnim preiskavam. Bi lahko rekli, da je boj proti gospodarskemu kriminalu v Sloveniji dovolj učinkovit?

Vprašanje je, kaj vse spada pod gospodarski kriminal. Lastniki, ki v posle ne vlagajo ničesar svojega, ampak si potrebna sredstva izposodijo, prevzemajo tveganje, da bo podjetje ob najmanjših motnjah končalo v prisilni poravnavi ali stečaju. Tudi to je oblika nečednih, neetičnih in nestrokovnih ravnanj, ki lahko oškodujejo predvsem upnike. Če je prekomerno zadolževanje posledica nestrokovnosti ali neodgovornega špekuliranja, lahko govorimo, da ima znamenja kaznivega dejanja. Na žalost so tovrstne nepravilnosti zelo slabo preganjane.

Bi morala vodstva podjetij, ki so končala v stečaju, odgovarjati?

O tem večkrat razpravljamo. Na splošno ne moremo trditi, da gre pri vsakem stečaju za kaznivo dejanje. Ko pa podjetje konča v stečaju zaradi nevestnega gospodarjenja, nestrokovnosti ali malomarnosti, ko pride do stečaja, ker uprava ni sposobna voditi podjetja, ali v primerih lastninjenj, ki so povzročila podkapitaliziranost, je vsekakor treba preveriti, ali so bila navzoča kazniva dejanja. Ta so praviloma prikrita. Potrebno je veliko napora in strokovnosti, da se jih razkrije. To velja tudi za razvpite primere na Zahodu, kot sta v Italiji Parmalat in v ZDA Enron, kjer so organi pregona zbrali zadostne dokaze, da je menedžment zaradi oškodovanja upnikov in lastnikov odgovarjal. Podobno je tudi na Hrvaškem, ki je v zadnjem času najbolj odmevna, kar zadeva pregon gospodarskega kriminala. Skoraj ne mine dan, da ne bi izvedeli, da so kakšnega direktorja zaprli zaradi povzročitve stečaja, oškodovanja upnikov in drugih nepravilnosti. Taki primeri so v Sloveniji za zdaj zelo redki. Če bi pri vsakem stečaju preverili, ali obstajajo znamenja odškodninske in kazenske odgovornosti uprave, sem prepričan, da bi se stanje spremenilo. Morda bi takšna oblika nadzora koga odvrnila od nečednega ravnanja.

So nosilci boja proti gospodarskemu kriminalu kos najzahtevnejšim oblikam tega kriminala? Veliko je ovadb, predkazenskih postopkov, obsodb pa je malo.

Beloovratniški kriminal je oblika kriminala, ki je najtežje ugotovljiva. To velja tudi za kazniva dejanja, ki so povezana s stečajem. Nekomu dokazati, da je namenoma povzročil stečaj ali da je do stečaja prišlo zaradi velike malomarnosti, je strokovno izredno zahtevno opravilo. Potrebna so specialistična znanja, ki pa so redka. Zato marsikje v tujini v take preiskave vključujejo izvedence, ki niso zaposleni pri organih pregona. V Sloveniji že obstaja sistem sodnih izvedencev, revizorjev in podobno. Ne vem, zakaj se jih ne vključi v preiskave. V končni fazi bi bil strošek teh preiskav bistveno nižji, kot če bi organi pregona izobraževali lastne strokovnjake. Izkušnje kažejo, da je potrebno veliko časa in denarja, da izobrazimo preiskovalnega revizorja.

Ali sodni izvedenci v praksi sodelujejo s policijo in tožilstvom pri odkrivanju kaznivih dejanj?

Ne poznam primera, da bi policija v preiskavi angažirala sodne izvedence. Enkrat so me nekaj spraševali v zvezi z zahtevno zgodbo s področja kapitalskih transakcij. Dejali so, da mi ne morejo nič plačati, in me prosili, ali jim lahko brezplačno svetujem. Za učinkovitejši pregon gospodarskega kriminala bi bilo smiselno angažirati izvedence s specialističnimi znanji. S takimi strokovnjaki že razpolaga pravosodje v okviru izvedeništva. Nekaj jih lahko najdemo tudi znotraj revizijske stroke. Vsi revizorji niso usposobljeni za preiskovalne revizije, saj je v Sloveniji revizijska stroka usmerjena predvsem v revizijo računovodskih poročil. Revizorji, če poenostavim, ne trdimo nič drugega, kot da so računovodska poročila v vseh bistvenih sestavinah sestavljena v skladu z normativnim okvirjem, to je bodisi slovenskimi bodisi mednarodnimi računovodskimi standardi. V razvitih ekonomijah poznajo tudi tako imenovano gospodarsko revizijo. Žal za njimi zaostajamo. Posebna vrsta revizije je tako imenovana preiskovalna revizija. Njena naloga je odkrivanje prevar. V tujini, predvsem v ZDA, jo imenujejo tudi forenzično računovodstvo.

Kako bi lahko opredelili forenzično računovodstvo?

Na vprašanje sem v glavnem že odgovoril. Če bi želel prevesti pojem forenzično računovodstvo, bi ga prevajal kot preiskovalna revizija. Novo je le ime, vsebina pa je stara. Prve forenzične računovodske preiskave smo v Sloveniji kot zunanji eksperti izvajali že pred desetletji. Pomembna je metoda preiskave. Tukaj so dobrodošle dobre prakse iz ameriškega okolja. Zanimivo je, da imamo metode, ki nam omogočajo že na podlagi javno dostopnih računovodskih poročil razmeroma hitro ugotoviti, ali je v poslovanju podjetja vse logično in ali obstajajo indici nezakonitih ravnanj. Če obstajajo, je treba ukrepati.

Je zbiranje dokazov prepočasno? Bi lahko forenzični računovodje oziroma preiskovalni revizorji sodelovali pri sestavljanju obtožnic?

Seveda. Sistem izvedeništva je vzpostavljen. Ko je preiskovalni postopek sprožen in se v njega vključi preiskovalni sodnik, je vloga sodnega izvedenca v preiskavi dokaj normalna. Sodelujemo tudi s tožilstvom, vendar redkeje, primerov sodelovanja v postopku preiskave, ki ga izvajajo policija, Durs in drugi, pa ne poznam. Ko se izvedenci vključimo v preiskovalne postopke, kar se praviloma dogaja v poznejših fazah, pogosto ne potrjujemo navedb iz ovadb.

Problem predstavljajo nezadostni dokazi za storitev očitanega dejanja. Iz izkušenj lahko povem, da iz policije, Dursa ali katere druge institucije pogosto prihajajo ovadbe, podprte z dokazi, s katerimi si ne moreš pomagati. Včasih dobim občutek, da preiskovalci pod pritiskom indicev domnevnega nezakonitega ravnanja, morda tudi medijskih ali kakšnih drugih pritiskov, zberejo kupe listin, tudi takšnih, ki nimajo nobene zveze z očitanim dejanjem, in vse skupaj zapakirajo v ovadbo, ki jo odstopijo tožilstvu. To pa ni dovolj!

Zakaj je v Sloveniji tako malo obsodb s področja gospodarskega kriminala?

Ko prebiram ovadbe, sem zgrožen nad nepoznavanjem računovodstva, da o strokovnih podlagah preiskovalne revizije sploh ne govorim. Zato takšne ovadbe pogosto izzvenijo kot seznam želja. Na podlagi takšnega seznama pa človeka ne moreš obsoditi. Veliko zgodb, ki jih beremo in poslušamo v zadnjem času, bo zaradi enakih razlogov doživelo podobno usodo. V predkazenskem postopku se marsikomu očitajo hude nečednosti, ki niso zadovoljivo dokazane, potem pa obtožnice padajo. Prva stvar, ki jo naredi preiskovalni revizor, je, da ugotovi in natančno analizira dejansko stanje. Ugotovljeno dejansko stanje podkrepi z dokazi in zbere listine, ki dokazujejo dejansko stanje. Temu pravimo, da zavaruje dokaze. Ker je ugotovljeno dejansko stanje dokazano, ugotovitve preiskovalnega revizorja vzdržijo sodno presojo. Žal se pri nas premalo pozornosti posveča ugotovitvi dejanskega stanja in zavarovanju dokazov. Namesto strokovne analize dejstev se pogosto opremo le na indice, ki jih skušamo povezati s pridobljenimi listinami. To je premalo, zato takšne obtožnice padajo.

Po nekaterih ocenah se z gospodarskim kriminalom po vsem svetu odtuji okoli tisoč milijard dolarjev na leto, kar je približno dvakrat več, kot se obrne denarja v trgovini z mamili. Po zadnji študiji globalne revizijske hiše PricewaterhouseCoopers o gospodarskem kriminala Global Economic Crime Survey se je gospodarski kriminal od leta 2003 potrojil.

Prebral sem to študijo. Zanimive, vendar vprašljive ugotovitve, če ne zaradi drugega, že zaradi zelo majhnega raziskovalnega vzorca. Ocene obsega odtujenega zaradi gospodarskega kriminala ne bom komentiral. Zdi se mi podobno, kot če bi na podlagi ugotovljenih prekrškov zaradi prehitre vožnje ocenjevali število prehitrih voznikov. Na raznih konferencah in srečanjih sem slišal, da če bi država pobrala vse davke, ki bi jih lahko, bi bila državna blagajna lahko bogatejša za nekaj milijard evrov. Ko vprašam, kako so prišli do teh številk, pa odgovorijo, da ne vedo, da je to le ocena.

Se v krizi povečujejo delikti, povezanimi z gospodarskim kriminalom?

To je stara resnica, ki se je pokazala tudi v veliki gospodarski krizi v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Vsaka kriza ali stiska povzroči, da ljudje iščejo stranpoti. Te se lahko začnejo z bilančnimi ali poročevalskimi slabostmi, z drugačnim prikazovanjem stanja, kot je v resnici. Na tak način se problemi odložijo. Morda je včasih navzoč tudi neizmeren optimizem, saj danes je hudo, jutri bo pa dobro. Toda takšen scenarij se v večini primerov ne zgodi.

Ko je podjetje v stiski, menedžment in lastniki to prvi ugotovijo in si prisvojijo vse tisto, kar si lahko. Takšen vzorec je v Sloveniji pravilo. Zato so stečajne mase tako klavrne. V vsak stečajni postopek bi se moral vključiti forenzični računovodja, ki bi moral ugotoviti, ali je podjetje pred stečajem poslovalo zakonito. Postavlja se vprašanje primernosti enoletnega obdobja izpodbojnosti poslov, pri katerih so bili upniki v privilegiranem položaju.

Bi moral biti ta čas daljši?

O tem bi bilo vredno razmisliti. V nekaterih državah je to obdobje daljše in tudi vsebinsko drugače rešeno. V primerih preiskovanj poslov pred uvedbo stečaja ugotavljam, da se v zadnjem letu pred uvedbo stečaja pogosto odtuji vse, kar je vrednega, da se prikrito poplačujejo lastniki. Gre za očitna oškodovanja upnikov. Pogosti so posli, ki so navidezno povsem zakoniti, njihova resnična vsebina pa je vprašljiva. Tako ugotavljam, da podjetja izvajajo storitve brez stroškov, da kupujejo storitve, ki sploh niso povezane s poslovnim procesom. Vse takšne posle je treba preveriti. Pri roku o izpodbojnosti poslov je treba razmisliti tudi o vsebini teh poslov. V nekaterih državah je mogoče izpodbijati le posle, ki niso povezani s poslovanjem. Podobno je predpisano tudi pri nas, vendar se izpodbojnost veže na načine plačila, roke, v katerih je kaj plačano, in podobno. Tako zasledimo, da stečajni upravitelji terjajo tudi vračila plačil obveznosti, ki so tesno povezana z izvajanjem dejavnosti dolžnika, na primer vračilo plačila za blago, ki ga je trgovec prodal in dobil plačanega. To ni logično in povzroča veliko slabe volje. Pri tem pa ni bistveno, ali gre za nejasno zakonsko normo ali pa za nestrokovnost stečajnih upraviteljev.

Zakaj bi morali forenzični računovodje delovati v stečajih? Ali stečajni upravitelji niso sposobni odkriti vseh nepravilnosti?

Preiskovalna revizija zahteva specifična znanja. Stečajni upravitelji praviloma nimajo teh znanj. To je podobno kot v primeru cenitev v postopku stečaja. Tudi teh ne opravljajo stečajni upravitelji, ampak za to usposobljeni cenilci. Enako velja za preiskovalne revizorje. Če želijo stečajni upravitelji zagotoviti korekten postopek, morajo angažirati tudi preiskovalne revizorje, ki so sposobni izvesti preiskovalno revizijo. Iz izkušenj vem, da so koristi takšne revizije za stečajno maso višje od stroška njene izvedbe.

Katera znanja vse bi moral imeti forenzični računovodja oziroma preiskovalni revizor?

Teh znanj je veliko. Mogoče bi izpostavil odlično poznavanje računovodstva. Pri tem pojmujem računovodstvo v najširšem pomenu besede. Kot veste, je računovodja v razvitih gospodarstvih eden najbolj cenjenih poklicev. Pri tem ni bistveno, kako se imenuje delovno mesto, ki ga zaseda. Pri nas računovodske vsebine pogosto izvajajo finančni direktorji. Ponekod se ti izvajalci imenujejo kontrolerji. Potrebna pa so tudi znanja s področja prava, preiskovalne tehnike, revizije, poslovnih financ, psihologije. Zelo pomembna so vsebinska znanja s področja obvladovanja poslovnega procesa. Forenzični računovodja mora vedeti, kako podjetje ustvarja. Če razume proizvodnjo, je sposoben ugotoviti nelogičnosti v poslovanju. Ko jih ugotovi, potrebuje specialistična strokovna znanja, ki mu omogočajo, da nepravilnosti tudi odkrije in dokaže. Skupek vseh teh znanj v posamezniku je redkost. Praviloma jih najdemo v vrhunsko usposobljenih računovodjih, revizorjih in finančnikih. Pomembne so izkušnje. Ne smemo zanemariti starega pravila forenzikov, ki pravi, da so pri preganjanju kriminalnih dejanj potrebne tudi izkušnje kriminalcev.

Po študiji PricewaterhouseCoopers je največ gospodarskega kriminala na področju napačnega poročanja podjetij oziroma računovodskih prevar. So nosilci boja gospodarskega kriminala kos tem najzahtevnejšim oblikam kriminala? Bi se morali bolj opreti na forenzične računovodje, ki na primer v ZDA med drugim stalno sodelujejo s FBI?

Ustreznih strokovnjakov je malo. To velja tako za Slovenijo kot za tujino. Ocenjujem, da je danes v Sloveniji okoli sto strokovnjakov, ki so sposobni izvajati preiskovalno revizijo. Za nobenega od njih ne vem, da bi delal za policijo. Možno je, da je policija začela izobraževati lastni kader, vendar bo moralo miniti nekaj časa, da bodo ti strokovnjaki ustrezno usposobljeni. Specialistična znanja s področja forenzičnega računovodstva so takšne narave, da si težko predstavljam, da bi jih policiji uspelo pri sebi v celoti razviti in pozneje tudi ohranjati potrebno strokovno raven. Zato bi bilo smiselno, da bi v preiskavo vključili neodvisne izvedence. Podoben sistem imajo v ZDA. Tam imajo ekspertne skupine, ki jih za najzahtevnejše primere angažirajo organi pregona.

Zanimiva je izkušnja Hrvaške, kjer imajo poseben neodvisni inštitut za izvedeništva za različne oblike kriminala. Glede na rezultate pri odkrivanju gospodarskega kriminala so Hrvati dobri. Skoraj vsak dan se srečamo z novo zgodbo. V Sloveniji si vsi želimo, da bi na tem področju začeli slediti Hrvaški. Če na Hrvaškem pošljete podjetje k vragu, boste obvezno imeli preiskavo. Sicer pa na Hrvaškem tega področja ne imenujejo forenzično računovodstvo, ampak preiskovalna revizija.

Koliko forenzičnih računovodij bi potrebovali v Sloveniji?

Več kot 50 dobrih forenzičnih revizorjev ne potrebujemo. Toliko jih pa imamo, treba jih je le angažirati. Prepričan sem, da je taka pot boljša in cenejša od ustvarjanja novih služb, oddelkov ipd.

V tujini se forenzično računovodstvo ukvarja tudi z notranjimi revizijami v podjetjih. To pomeni, da povpraševanje po tovrstnem kadru ne zajema le sodelovanja pri pregonu gospodarskega kriminala.

Res je, bolje je preprečiti kot zdraviti. Tega se dobro zavedajo poslovodstva dobrih podjetij. Vprašanje pa je, ali si jih želijo in za kakšne vsebine si jih želijo. Imamo najrazličnejše oblike nezakonitih ravnanj. Nekatera izvajajo uprave, druga pa zaposleni. Nesporno je zanimanje za odkrivanje teh drugih nezakonitosti veliko. Uprava je zainteresirana, da do njih ne prihaja, če pa že pride do tega, naj se jih pravočasno odkrije. Pomagajo si s strokovnjaki s področja revizije, notranjimi revizorji. Najučinkovitejši je dober sistem notranjih kontrol.

So računovodje in finančniki preveč pasivni pri naznanjanju kaznivih dejanj?

To ni njihova prvenstvena naloga. To je naloga organov pregona. Računovodja mora koristiti predvsem podjetju in lastnikom. Izpostavlja se njegova vloga varovanja premoženja, ki so ga lastniki vložili v podjetje. Vemo, da je to premoženje ogroženo, če se posluje z izgubo, tudi prikrito. Naloga računovodje je, da o tem obvešča lastnike. Slabo poslovanje pa je pogosto posledica slabega vodenja. Zato je računovodja, ki na slabosti opozarja, zelo hitro lahko bivši računovodja. Morda je prav to pripeljalo do tega, da je računovodja oziroma kontroler v ZDA postal na neki način neodvisen od uprave. To se pojavlja predvsem v njegovi nalogi varovanja premoženja, ki so ga v podjetje vložili lastniki. Računovodja mora vedeti, da za svoje ravnanje ne bo kaznovan. Potem je pričakovati, da ne bo sodeloval pri različnih nečednih ravnanjih in bo o njih obveščal lastnike. O vprašljivih dejanjih zaposlenih pa obvešča upravo, ki je dolžna ukrepati.

Lahko redni revizor v podjetju odkrije prevarantsko poročanje?

Vprašanje je, kaj mislimo s prevarantskim poročanjem. Revizorjev pogled je omejen. Svojo nalogo opravlja na podlagi vzorca, v katerega zajame pomembne postavke. V primeru, da inkriminirana postavka pade v vzorec, je zelo verjetno, da jo bo redni revizor odkril.

Kako velik je vzorec?

Odvisno od ocene tveganja. Brez dvoma visoka zadolženost povečuje tveganje. Zaradi ravnanja uprav in lastnikov, kakršno naj bi na podlagi poročanja medijev bilo tudi v Merkurju, je verjetno prišlo do prezadolženosti, ki lahko ogrozi nadaljnje poslovanje podjetja - ogrozi predpostavko going concern (delujočega podjetja). V takih primerih bi morali biti vzorci obsežni. Kaj imajo skupnega Merkur, Vegrad, Gradis Celje, SCT, Skupina Pivovarna Laško…?

Visoko zadolženost.

Zato bi bilo treba v vseh teh primeri preveriti uresničitev predpostavke delujočega podjetja. V letnih poročilih omenjenih podjetij bi v revizorskem mnenju moralo biti navedeno, ali je poslovanje podjetja zaradi visoke zadolženosti ogroženo. Če takšne navedbe ni, lahko sklepamo, da poslovanje zaradi visoke zadolženosti ni ogroženo. Zato ne vem, kako gre to skupaj s stanjem, ki ga prikazujejo mediji. Če so časopisne vesti utemeljene, bi mogoče lahko govorili o neodkritih vprašljivih ravnanjih s področja prevarantskega poročanja.

Ali revizorji v primerih, ki ste jih omenili, niso opravili svoje naloge?

Pri teh primerih nisem delal, zato o tem ne sodim. Če bi revidiral poslovanje zelo zadolženih podjetij, bi se zelo poglobil v oceno, ali je ogrožena predpostavka delujočega podjetja.

Do številnih poneverb v bilancah prihaja, ko podjetja najemajo nova posojila ali reprogramirajo obstoječa. Zakaj bankirji v takšnih primerih ne naznanijo suma storitve kaznivega dejanja?

To se ne dela, upam, da se tudi ne bo, saj bi v tem primeru postali policijska država. V takšnih situacijah bi moral biti odgovor bankirja, da ni mogoče dobiti posojila. Bonitetne službe v slovenskih bankah niso slabe. Problem je, če se mnenje bonitetne službe ne spoštuje in če zavarovanja kreditov niso ustrezna.

V obdobju pred krizo, ko je bilo na voljo veliko denarja, so ga bankirji veliko plasirali v prevzemne zgodbe. V tem ni nič slabega, saj če podjetij ne bi prevzemali naši tajkuni, bi to storili tujci, verjetno na enak ali podoben način. Problem so jamstva in ocena sposobnosti vračila kreditov. Tukaj bi lahko izpostavili odgovornost kreditojemalcev, ki temelji na nezadostni strokovnosti pri oceni sposobnosti vračila posojila. Mislim, da pa je glavni greh na strani kreditodajalcev. Vemo, da so v svojih kreditnih vlogah kreditojemalci izredno optimistični in želijo prepričati kreditodajalca, da jim da kredit pod čim ugodnejšimi pogoji. Če kreditojemalcu to uspe, je presrečen, saj je na neki način dobil posojilo brez ustreznih zavarovanj. To pomeni, da za slaba posojila niso odgovorni kreditojemalci, ampak bankirji, ki so jih odobravali. S tem problemom bi se morala ukvarjati Banka Slovenije. Prepričan sem, da imajo ustrezna strokovna znanja, drugače pa naj angažirajo kakšnega preiskovalnega revizorja.

Kako ocenjujete dejstvo, da nadzorniki z opuščanjem ustreznega nadzora pogosto ustvarjajo teren za delikte s področja gospodarskega kriminala?

Pogosto so nadzorniki kadrovani po nestrokovnih merilih. V nadzornih svetih nekaterih pomembnih podjetij sedijo posamezniki zaradi minulih zaslug. Nimajo niti znanja, niti interesa, niti volje za ustrezen nadzor poslovanja. Včasih si uprave same postavijo nadzornike, kar je skregano z zdravo pametjo. To je mogoče v podjetjih, ki imajo razpršeno ali državno lastništvo. V teh primerih ni pričakovati, da bodo sposobni svojo nalogo tudi izvajati. Preseneča me, kako lahkotno nadzorniki prevzemajo tveganja, ki se jim izpostavljajo. Kot veste, so v skladu s predpisi za svoja ravnanja med drugim tudi odškodninsko odgovorni.

V tujih časopisih pogosto zasledimo razpise za nadzornike. Postavljeni so pogoji njihovega imenovanja. Škoda, da tako ne ravnamo tudi v Sloveniji. Med pogoji bi bilo treba vsaj pri enem nadzorniku zahtevati znanje s področja računovodstva.

Kako bi bilo mogoče zajeziti kreativno računovodstvo, ki vpliva na prenizko izkazovanje vrednosti sredstev, obveznosti do virov sredstev, stroškov, odhodkov itd. in s tem na neresnično poročanje?

Pogosto razlagam, da je bilanca velika laž, nekateri pravijo tudi, da je pravljica. S tem ne mislim na nezakonito bilanco. V teoriji in praksi poznamo vrsto arbitrarno določljivih računovodskih kategorij. Te se merijo po načelu najboljše ocene, ki jo opravi poslovodstvo. Potrebno je veliko znanja in etike, da se takšne kategorije pošteno ovrednotijo. Povejte mi, koliko je vreden moj računalnik, star je tri leta (pokaže na računalnik).

Njegova knjigovodska vrednost je nič, vendar pa ima tržno vrednost.

Če je v knjigah moj računalnik, ki ima tržno vrednost, ovrednoten na ničelno vrednost, predstavlja bilanca laž. Tisti hip, ko ne odraža poštene vrednosti, ki jo lahko trenutno dosežemo na trgu, je bilanca napačna. Ko gre za računalnike, to niti ni tako pomembno. Toda ko gre za zgradbe in druga pomembna sredstva, ki jih imajo številna podjetja ovrednotena na podlagi najboljše ocene poslovodstva ali pa po nabavni vrednosti izpred nekaj let ali celo desetletij, je lahko bilanca pomembno napačna, saj je lahko poštena vrednost izkazovane kategorije bistveno različna od njene knjigovodske vrednosti. Tendenca računovodske stroke je, da bi se to polje čim bolj zožilo. Zahteva se spoštovanje poštene vrednosti. S tem se zmanjšuje manevrski prostor kreativnega računovodstva.

Kateri ukrepi so torej najbolj smiselni pri preprečevanju, odkrivanju in sankcioniranju gospodarskega kriminala?

Zelo se je treba osredotočiti na strokovnost in etiko poslovodstev, nadzornikov, računovodij, kontrolerjev, revizorjev in podobno. Uvesti je treba poklic preiskovalnega revizorja in ga po zgledu ZDA licencirati. Prav tako je treba izobraževati vrhunske poslovodne računovodje, ki bodo svoje znanje dokazovali z ustreznimi licencami. V tujini so najbolj znane CMA in CIMA. Brez njih ni mogoče biti računovodja, finančni direktor, ponekod pa niti ne direktor. Tudi v Sloveniji si prizadevamo za uvedbo ustreznega licenciranja. Tako je mogoče pridobiti mednarodno veljavno licenco poslovodnega računovodje (CIMA) in slovensko licenco certificiranega poslovodnega računovodje (CPR). Večje znanje in visoke etične vrednote, s katerimi ti strokovnjaki razpolagajo, so jamstvo njihovega strokovnega ravnanja, kjer pa ni prostora za različna nečedna ravnanja.

Za odkrivanje že storjenih kaznivih dejanj bi morali angažirati obstoječe preiskovalne revizorje. Najdemo jih predvsem med sodnimi izvedenci in revizorji.

Nasloniti bi se morali na lastno pamet, ne pa da mislimo, da je vse, kar uvozimo iz tujine, dobro. Imamo primere, ko drago plačamo tuje izvajalce, ki izvajajo svoje storitve z našimi strokovnjaki ali pa s cenejšimi kadri iz držav vzhodne Evrope. Ti praviloma ne poznajo ne sistema ne jezika. Temu primerni so potem tudi rezultati njihovega dela. Veliko sodelujem s tujimi revizorji. Taka ravnanja obravnavajo s posmehom in jih povezujejo z nezadovoljivo samozavestjo ter našo majhnostjo. Računovodska stroka je v Sloveniji dovolj kakovostna, da se lahko spopade z vsemi izzivi, med katerimi je tudi učinkovit boj proti gospodarskemu kriminalu.