Prav način, ki ga je »lady drama«, kot se je sama poimenovala po Vancouvru, najbolj potrebovala. »Doma me vedno sprašujejo, zakaj se vedno tako prešerno veselim zmage. Zato ker ne vem, katera bo zadnja,« se je po zmagovitih vriskih znova pošalila na račun izjemnega veselja. »Tokrat si moram dati duška. Zmaga po skoraj letu dni, po tako težkem letu, po napornem poletju. Sem že komaj verjela, a sem upala znova in znova. In ne verjamem, da bom lahko nadaljevala tako tradicijo,« je zavzdihnila v tekaški areni, v kateri je pred štirimi leti, točneje 3. januarja 2007, dosegla prvo zmago na razdalji.

Po osmem mestu na drsalnem prologu, kjer ji je štiri mesta odpihnilo neenakomerno sneženje, ter po padcu, spotikanju in izjemnem finišu zasledovalne tekme na novega leta dan v Oberhofu, ko je napredovala na peto mesto, je bilo že jasno, da se vrača v zmagovite smučine. Na novoletni dan je praktično le zaradi slabšega »izkoristka« v taktiki in tehniki zamudila skok na zmagovalni oder. Čeprav bi ob 99 uvrstitvah med deseterico in 43 zmagovalnih stopničkah to statistično težko utemeljili. Dobila pa je tako želeno dozo samozavesti in levje nepopustljivosti. »Samozavest veliko pripomore k uspehu, ne da pa se je strenirati. To dobiš pač le na način, da druge 'nabiješ', da zase ne vejo,« je brez olepševanja iz spoštovanja do tekmic (in kritične javnosti) razmišljala pred Tour de Ski.

V svoji paradni disciplini, v kateri ima sedaj 12 zmag, je naredila prav to. »Nabila« jih je za dva razreda. To je ena od najbolj prepričljivih od 21 zmag oziroma dvanajstih v sprintu v klasiki. Tekmice, še najbližje je bila vodilna Tour de Ski v rdeči majici Justyna Kowalczyk, ji tokrat niso segle niti do kolen. »Zame je bil to perfekten finale. Tudi tekmice Saarinenova, Kowalczykova in Jacobsenova so bile prave, da naredijo pravi veliki finale. Tu sta končno prišli do izraza moja moč in moja vzdržljivost,« je kar vrelo iz junakinje dneva, ki je glavno pozornost delila s Švedom Emilom Jonssonom. Le žilava Poljakinja se je najbolj upirala in je sedaj edina, ki ji v skupnem seštevku novoletne turneje uhaja, za 44 sekund. »Drugo mesto v sprintu je zame dobro. V drugi klanec sem bila preveč utrujena,« je priznala Justyna Kowalczyk. Petra Majdič, sicer zma govalka petih od skupno 32 etap Tour de Ski, je bila najhitrejša v vseh krogih sprinta, od kvalifikacij, kjer si je priborila peti »pol pozicione« doslej. Čez četrtfinale in polfinale do velikega finala.

»Ni bilo tako suvereno, kot je bilo videti,« je žogo umirjal prav nič evforični trener Ivan Hudač, ki je vedno korak ali dva pred dogodki. Proga z dvema dolgima potegnjenima klancema in nenevarnim spustom je bila Petri pisana na kožo. Dve tekmi v Oberhofu sta tudi že malo razredčili dinamit v mišicah tekmic, regeneracija pa Petri deluje nadpovprečno, čeprav šušljajo o simptomih blažjega virusa. V ospredju je že manj eksplozivnih, kot je Vesna Fabjan (32. mesto). Ter več vzdržljivih, v čigar sklop gre tudi druga uvrstitev v točke trideseterice Barbare Jezeršek (24. mesto). Izjemno za maratonko.

Luca Marcolini, ki je ob Luchonu in Plahutniku velemojster priprave klasičnih smuči, je denimo tako vrhunsko pripravil smuči, da se Kowalczykova v velikem finalu Petri ni mogla približati niti izza zavetrja v spustu s prvega klanca, kar je velikanska prednost. »Čez celo tekmo smo bili pozorni na vsako malenkost. Tudi odločitve, s katerimi smo malce tvegali, so se v neenakomernem sneženju izkazale za prave. Tveganje nam je šlo na roko,« je med kopico rutiniranih obveznosti, pomešanih z dodatnimi ceremonijami, kot je uradna razglasitev na trgu v Oberstdorfu, priznal Hudač. Kot cela ekipa je tudi sam zelo vesel uspeha, le proslaviti ga nimajo časa. Ritem turneje je neusmiljen. Danes bo že nova preizkušnja v dvojnem zasledovanju, ki je zaradi nujne hitre menjave tehnike teka manj uspešna disciplina Majdičeve.