Tokrat je namen enak, a čas drug. Namesto maja je tu december in dolgi ruski novoletni prazniki, ki se vlečejo tja do 11. januarja, med katerimi naj bi mnogi spet pozabili na obsojenega nekdanjega oligarha, zdaj pa za precejšen del sveta že mučenika. Da je slednje, je vse bolj prepričana tudi večina Rusov, saj je v zadnji anketi, ki jo je pred obsodbo izvedla agencija Levada, obtožbam na račun Hodorkovskega verjelo le še 13 odstotkov njegovih sodržavljanov.
Začel je z zasebnim "kafičem"
Da ni bil opozorjen, kaj ga čaka, bi stežka zapisali. Ko je kot triindvajsetletni študent kemije izkoristil blagodati Gorbačovove perestrojke in se podal na zahodnjaško poslovno pot, najprej z zasebnim "kafičem", nato pa z ustanovitvijo Centra za znanstveno in tehnično kreativnost mladih s svojimi komsomolskimi kolegi, morda še ni vedel. Ko je ob uvažanju in prodaji računalnikov njegov Center razširjal tudi takšno "znanstveno" robo, kot sta bila francoski konjak in swiss vodka, ki Francije ali Švice nikoli nista videla, ampak so ju destilirali v vzhodnoevropskih sovjetskih satelitih, bi lahko slutil.
Do leta 1988 je junija 1963 rojeni politično in poslovno povzpetni mladenič zgradil uvozno-izvozno firmo z letnim prometom prek 10 milijonov dolarjev. Dovolj denarja, da je s pomočjo svojih mednarodnih zvez ter prijateljstvom z Aleksejem Golubovičem, čigar starši so bili na vodilnih položajih v sovjetski državni banki, dobil licenco za ustanovitev ene prvih zasebnih bank tik pred razpadom Sovjetske zveze leta 1989. Banka Menatep, ki je z depoziti državljanov uspešno širila izvozno-uvozne posle Hodorkovskega, je hitro rasla in si med drugim pri moskovski vladi pridobila pravico upravljanja sklada za žrtve černobilske jedrske nesreče.
Zaradi izjemnega položaja banke znotraj propadajočega sovjetskega sistema je bila Menatep zelo primerna inštitucija za izmikanje davčnim in carinskim obveznostim, nedokazane obtožbe pa navajajo, da se je v dveh letih obstoja do razpada Sovjetske zveze izdatno okoristila s sicer splošnim grabežem državnih skladov. In takrat so mu povedali drugi.
Sam se je namreč kot novopečeni oligarh na prelomu stoletja spominjal, da je mladeniško zagnan spraševal ljudi, zakaj tudi oni ne poskusijo stopiti po poti uspeha, ki so mu vrata tako široko odprta. "Vsak vodja inštituta ali podjetja je imel večje možnosti kot jaz, pač odvisno od tega, kako obsežni so bili," ga citira David Hoffman v leta 2002 izdani knjigi The Oligarchs: Wealth and Power in the New Russia. "Po vrsti so mi razlagali, da so šli skozi podobna obdobja, ko je sistem odpiral karierne možnosti, a v najboljšem primeru niso uspeli, v slabšem pa so se znašli v ječi. Trdili so, da tudi tokrat ne bo drugače. Nisem jih poslušal. Bil sem premlad in sem grabil priložnosti."
Takrat mu je ruska oblast z leta 1999 izvoljenim predsednikom Vladimirjem Putinom že dihala za ovratnik. Če so bile njegove vezi s politiko prek komsomolskih prijateljev sestavni del njegovega poslovnega uspeha, je postalo njegovo politično tekmovanje, v katerem je finančno podpiral cel spekter raznorodnih ruskih strank od komunistov do liberalnega Jabolka in celo vladajoče Združene Rusije, za nekoliko starejšo in skozi KGB izšolano gardo moteče. Svoje je k temu prispevala tudi njegova preobrazba iz poslovneža in filantropa, ki je ustanavljal internetne vadbene centre za učitelje, fundacije za arheološke raziskave ter letne in zimske tabore za otroške sirote, v aktivnega kritika sistema pred parlamentarnimi volitvami 2003.
Prej previden ocenjevalec izvoljenih oblasti je odkrito spregovoril o "upravljani demokraciji" znotraj Rusije. "Singapurski model bi bil termin, ki ga ljudje razumejo," je takrat razlagal londonskemu Timesu. "To pomeni, da imaš teoretično svobodni tisk, praktično pa samocenzuro. Teoretično imaš sodišča, praktično pa sodišča izvajajo diktate od zgoraj. Teoretično obstajajo državljanske pravice in so zapisane v ustavi, praktično pa se nekatere ne uresničujejo."
Putinova oblastna klika, ki se je želela s parlamentarnimi volitvami dokončno utrditi v Kremlju, se s Hodorkovskim ni spustila v politično razpravo, ampak je začela brskati po njegovih poslih in iskati kršitve privatizacijske zakonodaje ter izogibanja plačevanju obveznosti do države. Takrat najbogatejši Rus in šestnajsti najbogatejši človek na svetu je seveda imel nekaj poštnih nabiralnikov od Kajmanskih otokov do Cipra, prek katerih je širil imperij, ki je od računalnikov in žganih pijač zrasel do velenaftnega trgovca Jukosa v 90-odstotni lasti njegove finančne skupine Menatep ter spogledovanja s Sibneftom drugih dveh ruskih oligarhov, Borisa Berezovskega in Romana Abramoviča, kar bi pripeljalo do druge največje svetovne naftne družbe, takoj za ExxonMobilom.
Hodorkovski se je oktobra 2003 v priporu znašel zaradi domnevne protizakonite privatizacije državne tovarne gnojil Apatit, Jukos pa na poti v bankrot zaradi blokade računov, ki mu je onemogočila sporno odmerjeno plačilo domnevno utajenega davka v višini 27 milijard dolarjev. Aretacija je bila hollywoodsko spektakularna z vdorom agentov FSB v njegovo zasebno letalo na letališču v Novosibirsku med postankom za gorivo in izgovorom, da se dan prej ni pojavil na informativnem pogovoru pri moskovskih preiskovalcih v zvezi z obtožbami o gospodarskem kriminalu.
Putin se "boji monstruma, ki ga je sam ustvaril"
V moskovskem zaporu je pristal po Putinovem obračunu z mladimi oligarhi, ki so se pod Jelcinovo oblastjo in ob uvajanju kapitalističnega gospodarstva v Rusiji dokopali do okoli 70 odstotkov tamkajšnjega prej državnega premoženja in so se počutili dovolj močne, da politično izzovejo predsednika, ki je v Kremelj vračal avtoritarno oblast. Nekateri med njimi so se umaknili za Putinovo "rdečo črto", ki jo je zarisal kot mejo, prek katere ne bodo več uživali edinstvenega položaja, ki jim ga je dejansko omogočil nebrzdani grabež po kolapsu Sovjetske zveze, a tudi dejstvo, da je na njih stalo celotno rusko gospodarstvo.
Za drugimi, kot je Boris Berezovski, še danes segajo tiralice, ker so bili obsojeni v odsotnosti, Hodorkovski pa se je še ne dva meseca pred parlamentarnimi volitvami in s finančnimi injekcijami političnim strankam očitno počutil dovolj močnega, da izzove nekdanjega KGB-jevca.
Predvsem Zahod so ob vendarle dokaj presenetljivi aretaciji Hodorkovskega zaskrbele njegove naložbe v Rusiji, ki je z zamrznitvijo prodaje Jukosovih delnic sporočala, da lahko to stori tudi z drugimi kapitalskimi vložki. Moskovski borzi je grozil zlom in prvič od ustanovitve so njeno poslovanje na kratko prekinili, zatresla pa se je politična struktura do samega vrha, saj je zaradi nestrinjanja z aretacijo oligarha moral oditi Putinov šef kabineta Aleksander Vološin, tako imenovani kremeljski sivi kardinal in zadnji iz "družine" Jelcinovih svetovalcev in zaupnikov, ki jih je Putin podedoval ob prevzemu predsedniškega položaja. Na Vološinovo mesto je takrat stopil še ne 40-letni Dmitrij Medvedjev, zdajšnji ruski predsednik.
Hodorkovskega je moskovsko sodišče poldrugo leto po aretaciji najprej obsodilo na devet let zapora, nato pa mu kazen za leto in pol znižalo, ameriški predsednik George Bush pa je strnil zahodne odmeve v izjavo: "Tu pri nas si nedolžen, dokler ti ne dokažejo krivde... Vse kaže, da je bil (Hodorkovski) razglašen za krivega, še preden se je sojenje začelo."
Tudi v Rusiji je navkljub zameram do domačih tajkunov takrat redko kdo dvomil, da gre za politični proces v Putinovi režiji, ker je Hodorkovski prestopil "rdečo črto" in si začel "kupovati volilne glasove". V minulih petih letih se je iz oligarha, vrednega okoli 16 milijard dolarjev, prelevil v mučenca s skromnim ostankom premoženja okoli 500 milijonov dolarjev, a povečano moralno težo kritika "upravljane demokracije", po kateri naj bi se Putin in Medvedjev dogovorila, kdo bo spet uradni prvi kremeljski velmož.
Že po odsluženi polovici kazni bi mu pripadala pravica do pogojnega odpusta, ki so mu jo odrekli s podtaknjenimi incidenti v ječi, prav v volilnem letu 2012 pa bi bil na prostosti po celotno odsluženi kazni. Da mu zdaj grozi nadaljnja dolgoletna ječa, je za večino dokaz, da se Putin "boji monstruma, ki ga je sam ustvaril". Ta pa je transformacija brezobzirnega oligarha, ki je zrasel v brezzakonju razpada Sovjetske zveze, v političnega zapornika in borca za državljanske svoboščine v eni najbolj odmevnih afer postkomunistične Rusije.
Nihče več ne razpreda o nepovratno izginulem bogastvu Mihaila Hodorkovskega, ampak o njegovih človekovih pravicah. In tudi o tem, ali se Rusija po roparskem kapitalizmu devetdesetih let prejšnjega stoletja sprevrača v stalinističnega - pravzaprav putinističnega.
