Barok je bil Neaplju pisan na kožo: blišč, čustva, bujnost oblik, lahkotnost izraza, v ozadju je žugala minljivost. Odmašil je kanale izražanja in duh baroka je vernike obrnil od težine velike noči k radosti božiča, veselemu pričakovanju rojstva otroka-svetlobe, Jezusa, ki svetu prinaša odrešenje. Svetopisemska zgodba ima predhodnico v zgodbi Mitrinega rojstva v temni votlini, kjer je svetloba, Mitra, lahko toliko bolj prepričljivo zasijala. Sicer pa so Mitro častili že v starem Neapolisu, in to v kraju, ki danes nosi povedno ime Piedigrotta.

Po številnih neapeljskih cerkvah so v božičnem času predbaročnega obdobja zgodbo o Kristusovem rojstvu predstavljale nepremične, toge statue, ki jih 17. stoletje spremeni v gibljive figure iz lesa, oblečene v posebej zanje sešita oblačila. Sprva so v človeški velikosti, z množenjem likov pa so se figure, ki jih Neapeljčani kar krovno imenujejo pastirji (pastori), manjšale. Danes jih izdelujejo tudi v višini evrskega kovanca. Baročni obrtniki postopno izdelajo "pastirce" z glavo in udi iz lesa, trup sestavljajo preostanki preje, vse skupaj pa povezuje žičevje iz železa, kar omogoča spreminjanje drž in dinamično postavitev. Za novost je poskrbel največji kipar neapeljskega 18. stoletja, Giuseppe Sanmartino, ki je obraze in ude pastircev izdelal iz žgane gline, kar se je ohranilo do danes.

Barok v klasične jaslice vnese like mestnega življa. Sveto in profano se znajdeta drug ob drugem. Pritlikavci, golšave ženske, grbavci, berači, krčmarji, čevljarji, obrobneži obkrožajo votlino rojstva, ki jo v 18. stoletju, ko Neaplju vladajo Burboni in ropajo Pompeje, pogosto nadomesti "remake" ruševin rimskih templjev. Mikrokozmos jaslic se iz cerkva preseli v bogate domove visokega sloja in nastajajočega meščanstva, kjer v intimnem krogu družine najdejo pravi dom. Jezušček velja za zaščitnika materinstva: da si zagotovijo srečen porod, so ženske v času nosečnosti trebuh otirale s tkanino, v katero je bila zavita figurica. Ugledne družine so tekmovale v izvirnosti izdelave in postavitve in jaslice so se spreminjale v pokrajine zapletenih perspektiv.

Danes si snovalci načrt za večje jaslice zamislijo že v jesenskih mesecih. Množina "igralcev" zahteva jasen scenarij in pregledno postavitev. Do izraza mora priti tudi najmanjši detajl. Na lesenem "odru" so ponavadi tri prizorišča, na njih pa pripadajoči liki: votlina rojstva, pastirci z angeli, ki jim oznanijo rojstvo, in gostilna. Ogrodje se lahko poljubno oplemeniti z novimi prizori. Hiše in denimo vodnjaki so narejeni iz plute, "na starinsko" pobarvane. Kot podlaga služijo mah, pesek, in kar si že izmislijo. Jaslice razsvetljujejo drobne lučke, premierno pa zažarijo 8. decembra, na dan Marijinega brezmadežnega spočetja, ki je v Neaplju večji praznik od Miklavža. A trgovec z živili v ulici Tribunali se datuma ni držal in je v svojo prostorno trgovino predčasno postavil velikanske jaslice. Eksplozivni neapeljski značaj pač ne more čakati na trenutek, ki mu ga določajo drugi. Neapeljske jaslice so nekakšen mimohod življenja v vseh pojavnih oblikah in simbolih. Zagoreli ribič, obvezni lik z značilno rutko okoli vratu, je ribič duš. Bogat ulov sardel je detajlno oblikovan in pobarvan. Mesar s široko izbiro mesnin, izdelanih iz voska, opozarja na minljivost obilja. Z verande nemo kriči oštirka rdečih lic in z ožganim dekoltejem. Bradavičasti obrazi, reveži s sivo mreno. Ciganka, ki zna prerokovati; njena prisotnost simbolizira Jezusovo usodo, v jerbasu nosi železo, ki bo dalo žeblje za smrt na križu. Krčma je kontrapunkt svetosti, leglo grešnosti in požrešnosti. V njeni bližini se pogosto potika lahkoživka, nasprotje Marijine deviškosti, a tako blizu človeškosti. V jaslicah tečejo rečice (voda kot simbol plodnosti), prečijo jih mostovi (prehod med svetom živih in mrtvih).

Vez med zgornjim in spodnjim delom starega mestnega jedra pa je tudi ozka, starodavna ulica San Gregorio Armeno, znana po številnih delavnicah, kjer obrtniki nememu teatru v malem vdihnejo življenje. Družinska delavnica Fortejevih na številki 26 je med najstarejšimi, najuglednejšimi. Trgovino s prefinjenimi izdelki, pravo mojstrstvo, vodi Fulvio Forte, ki se z iskreno predanostjo tradiciji zoperstavlja poplavi neosebne plastike. Mojster Forte starševsko pokaže sveže izdelanega pastirca, nepogrešljivega Benina, ki prespi angelovo obveščanje o veselju sveta. Legenda pravi, da Benino sanja tisto, kar vidimo mi, zato ga moramo prepustiti spancu, kajti če bi se zbudil, bi se jaslice razblinile. Predstavlja pa tudi človeško brezbrižnost – kot da ne bi hoteli vedeti, kaj v življenju res šteje.

Na začetku "ulice jaslic" se trume obiskovalcev, ki jih je v tem času v Neaplju še več kot ponavadi, zapičijo v upodobitve osebnosti iz javnega življenja, ki so pustili svoj odtis v času: Maradona, "bunga-bunga" Berlusconi, Zidane v znameniti ovnovski pozi, papež Wojtyla, antimafijski Saviano, enodnevne lepotice. Šli so še dlje: zaradi težav z odvažanjem smeti so sveti družini čez obraz poveznili maske, ob Jezusovih nožicah leži nekaj plastičnih vrečkic. Ulica kot odsev dogodkov, dobrih in slabih, do katerih nima dostopa ali vpliva. Nekateri postavijo vip-pastirce ob rob jaslic in tako obeležijo leto v odhajanju.

Toda Fortejevi takšnih profanosti ne držijo. "Tovrstne osebnosti so morda res vzbudile pozornost, toda zakaj bi kakšnemu Berlusconiju delali dodatno reklamo, ko pa ni kaj prida dobrega naredil," pravijo.

Izvirnost neapeljskih jaslic je v realističnem prikazu. Gre za več kot verski simbol. Gre za pomoč pri pripovedovanju zgodb o svetosti in človeškosti, kjer se lahko vsakdo prepozna. A Neapeljčane nervirajo definicije in okvirji. Svoji domišljiji morajo dati prosto pot. Novodobni artisti so tako jaslice "stlačili" v žarnico, jih postavili na bucikino glavo. Fantič z osnovne šole na Dantejevem trgu pa je na navdušenje svoje učiteljice za naravoslovje izdolbel žemljo in vanjo umestil, kar mu je poleg svete družine še dodatno padlo na pamet.