Najemnino neupravičeno plačevali občini
V grad se je vselila januarja 1971, ko sta z možem šele začela ustvarjati družino in sta iskala streho nad glavo. Na krajevni skupnosti so jima ponudili dve sobi za zapuščenimi debelimi zidovi, kar sta rade volje sprejela. Pozneje sta najemno pogodbo sklenila z občino Brežice, ki je medtem postala lastnica gradu. Ker je bilo zaradi neusmiljenega zoba časa na objektu treba sproti opravljati vrsto vzdrževalnih del, se je Šarlota Klakočar, ko je zaradi prezgodnje smrti moža postala samohranilka, uprla plačevanju najemnine občini, saj jim ta ni hotela priznati lastnega vložka.
"Prišlo je tako daleč, da smo se srečali na sodišču. Tedaj sem šele izvedela, da grad od leta 2002 sploh ni več v lasti občine, temveč v državni lasti. Mi smo občini torej plačevali najemnino za nekaj, kar sploh ni bilo njeno. Lahko si mislite, kako so me zaskelele besede predstavnika občine, ko je dejal, da nam tega niso povedali, ker smo bili pač redni plačniki. Mar ni to skrajno nepošteno in celo kaznivo?" je še vedno ogorčena Klakočarjeva, ki želi, da ji občina vrne za 2000 evrov preplačil. Sodišče je razsodilo v njeno korist, kdaj bo omenjeno vsoto prejela, pa še ne ve.
Sin Bojan Wisell Klakočar, ki ob materi v gradu živi s svojo družino, nam našteje, kaj vse so v štiridesetih letih postorili, da grad sploh še stoji in funkcionira. Tako smo poslušali o utrjevanju temeljev, kopanju odvodnih kanalov, zastekljevanju oken, pokrivanjih strehe po neurjih, odmetavanju kubičnih metrov snega s podstrešja, ki slabo tesni, in hodnikov, o urah in urah brezplačne pomoči delavcem, ki so po nalogu države pred časom obnavljali streho, pri čemer so gostitelji "kurili" lastno elektriko ter nafto za pogon družinskega traktorja, s katerim so krovcem vozili material po strmi poti ter jim pogosto zastonj nudili hrano in pijačo.
V grad veliko vlagali sami
"Če bi natančno sešteli ves naš materialni vložek ter ure dela, bi prišli do zelo visokih številk. Že zaradi tega bi morali prvi izvedeti o nameri države. Dokler teh zadev ne bomo razčistili, se iz gradu, če bo do takšne zahteve prišlo, ne nameravamo izseliti. Borili se bomo do konca," sta odločena mati in sin Klakočar, ki po drugi strani močno dvomita, da se bo pojavil kakšen kupec pred dobrimi 600 leti prvič omenjenega objekta, ki tudi zaradi kakovostnih vin in domačih jedi ter slikovite kapele sv. Hieronima predstavlja turistično znamenitost Bizeljskega.
Bojan Wisell Klakočar pravi, da je pod določenimi pogoji sam pripravljen prevzeti grad in skrbeti za njegovo vzdrževanje. "Če ga država prodaja zato, ker nima denarja za njegovo vzdrževanje, je gotovo najbolje, da ga odda v dolgoročni najem, najemniku pa naloži skrb za zidove in vsebino. Če pa se ji gre zgolj za denar, naj raje proda Ljubljanski grad in Brdo. Zanju bo gotovo veliko več zanimanja," zaključi naš sogovornik.
