"Pravzaprav so edini, ki so zadovoljni s svojo sposobnostjo razmišljanja, slabi misleci, ki mislijo, da je namen razmišljanja potrditi njihov prav," pravi de Bono, ki nenehno spodbuja k nerutinskemu, zavestno ustvarjalnemu, lateralnemu in učinkovitemu razmišljanju. V šolah, kjer so med šolske predmete uvedli tudi razmišljanje, so uspeh pri vseh predmetih izboljšali za od 30 do 100 odstotkov. Zaposljivost pri brezposelnih, ki so jih urili v razmišljanju, se je dvignila za 500 odstotkov.

Njegov urnik je skrbno načrtovan. Vsak dan vstaja ob šestih. Na nedavni obisk v Slovenijo, kjer je nekaj dni najprej preživel v Mariboru, je prišel iz Avstralije. "Neko leto sem računal, koliko milj sem tisto leto prepotoval, in sem ugotovil, da bi bil lahko desetkrat okoli sveta."

Napisali ste 82 knjig, pri založniku je od poletja vaša 83. knjiga.

O, moj bog, prav imate. Res jih je toliko in zadnja je tik pred izidom. Gre za prvi novi slovar v zadnjih tri tisoč letih. Vsebuje prvo drugačno slovnico (= grammar), pet novih ločil, razmišljanje o vrednotah (vrednostih, koristih = value), ima pa tudi poglavje na temo Women as Object.

Za način razmišljanja, ki ga imamo Evropejci, je kriva tako imenovana grška tolpa treh: Sokrat, Platon in Aristotel. Zakaj?

Tako je. Sokrata so zanimala samo vprašanja in argumenti, Platon je iskal resnico. Dejansko sploh ni verjel v demokracijo, v raznolikost. Aristotel pa je ves čas izključeval in izključeval. In ta temeljna znanja so se prenesla v Evropo, kot dogmo pa jih je uporabila Cerkev, da je dokazovala, da heretiki nimajo prav. Razvili smo razmišljanje, da bi našli resnico, ne pa kreativnega razmišljanja, ki vodi do pravih vredno(s)t(i).

Kakovost življenja je torej odvisna od kakovosti našega razmišljanja. Kako sta, če sploh sta, povezani inteligenca in kreativnost?

Inteligentni ljudje se pogosto ujamejo v past svoje inteligentnosti. Svojo inteligentnost uporabljajo, da zagovarjajo svoje stališče, namesto da bi razvijali nove ideje. Naj pojasnim razliko - inteligentnost so konjske moči pri avtomobilu, razmišljanje pa kot naša spretnost za vožnjo avtomobila. Razmišljanje je torej veščina, ki uporablja potencial naše inteligence. Manj inteligentni ljudje lahko bolje razmišljajo, medtem ko mnogi inteligentni ljudje ne znajo razmišljati. Potencialno se inteligentni ljudje lahko razvijejo v odlične mislece, ni pa inteligenca sama po sebi dovolj. Tudi neposredne povezave med inteligentnostjo in kreativnostjo ni. Lahko si zelo inteligenten, če si kreativen. Ni pa nujno, da boš kreativen, če si inteligenten. Einstein, na primer, je bil bolj kot v pomen znanja prepričan v pomembnost domišljije.

Trdite, da je svetovni problem neustrezno razmišljanje.

Dejansko potrebujemo več kreativnega razmišljanja. Primerov uspeha ob že omenjenih uspehih v šolah in pri brezposelnih je še veliko več. V Novi Zelandiji so učitelji, ki so poučevali mlade prestopnike, dosegli, da se je število prestopnikov povratnikov znižalo na četrtino.

Razvoj informacijske tehnologije je prispeval k temu, da smo vse več za računalniki, z mobiteli v rokah - informacije nas bombardirajo z vseh koncev. Ali ta razvoj pomeni tudi neke vrste grožnjo kreativnemu razmišljanju?

To je nesporno nevarno. Ker dobivamo toliko informacij od vsepovsod, si verjetno mnogi mislijo, da jim ni treba razmišljati, saj bodo vse potrebne informacije same prišle do njih. Torej to je nevarnost, ne le, da manj razmišljamo, pač pa seveda brez ustreznega razmišljanja ne vemo, kako te informacije uporabiti na najbolj primeren način.

Ali menite, da je kreativno razmišljanje povezano tudi z osebno odgovornostjo?

Eden zelo preprostih problemov je, da v večini jezikov ljudje, ko jim omeniš kreativno razmišljanje, pomislijo na umetnost. Mislijo torej, da gre za učenje petja, plesa in podobnega. Seveda ni tako in zato je področje kreativnega razmišljanja ves čas zanemarjeno. Dejstvo je, da je na primer lateralno razmišljanje, stran od ustaljenih poti, veščina, ki se jo da uporabljati kot matematiko - ko se je enkrat naučiš, se usedeš in dobiš nove ideje o kateri koli zadevi v 20 minutah.

Je morebiti potem res, da si pri iskanju rešitev zastavljamo vprašanje, kako, ne pa zakaj - ki pomeni prelaganje odgovornosti na druge, kako pa pomeni oziroma zahteva posameznikovo proaktivnost?

Pomembno je predvsem to, da ne dajemo sodb, pač pa iščemo rešitve, ki imajo pravo korist, pravo vrednost. Poglejmo samo na primer terorizem. Govorimo, da je slab. Recimo raje, da je na vrednostni lestvici povsem na dnu. Svetovnih problemov ne bomo rešili samo s tem, da bomo našli krivca zanje in problem odstranili, pač pa moramo najti nove poti naprej.

Kako kriza po vašem mnenju vpliva na posameznike in procese kreativnega razmišljanja?

Prepričan sem, da se je mogoče kreativnega razmišljanja naučiti. Tehnik izzivanja, motenja, provokacije, ki vodijo do novih idej, se je mogoče naučiti. V nekem jeklarskem podjetju v Južni Afriki, na primer, so v enem popoldnevu udeleženci oblikovali 21.000 novih idej. Ne trdim, da je nujno, da je glava osvobojena motenj, je pa ključno, da so ljudje k razmišljanju spodbujeni in spodbujani.

Med obiskom v Sloveniji ste bili gost mnogih voditeljev, srečali ste veliko menedžerjev. Imate občutek, da so zaradi krize zelo zaskrbljeni?

Ne, dobil sem občutek, da so optimistični in prepričani, da je razmere mogoče rešiti, predvsem imajo veliko volje in prepričanosti, da bodo našli poti iz te krize.

Je pa udejanjanje idej od naroda do naroda različno, saj smo si med seboj drugačni.

To je res. Naj navedem skrajna primera: Italijo in Japonsko. Italijani imajo problem s kreativnostjo. Zelo so družabni in svoje ideje med kosilom ali večerjo najprej premeljejo s prijatelji, in če njim niso všeč, jih opustijo. Tudi Marconi (Guglielmo, italijanski inženir, dobitnik Nobelove nagrade za fiziko, op. p.) ne bi razvil svojih idej, če ne bi odšel v Anglijo. Po drugi strani pa so na Japonskem inovativnost vpeli v dnevno življenje.

Z mag. Nastjo Mulej ste oblikovali skupino ljudi, ki bo poučevala učitelje o razmišljanju v šolah. Gre za program CoRT. Kaj vsebuje?

V bistvu je poudarek na percepciji. Če je tvoja percepcija neprimerna, nezadostna ali napačna, ne glede na to, kako logično razmišljaš, boš vedno dobil napačen odgovor. Tradicija našega razmišljanja nam pokaže, zakaj je tako. Naše razmišljanje je v srednjem veku usmerjala Cerkev, za Cerkev z dogmo je logika dovolj. Saj se razmišljanje začne z določenimi točkami. V dejanskem življenju pa je percepcija tista, s katero se vse začne. Torej naša tradicija razmišljanja ni dajala dovolj pozornosti percepciji oziroma je sploh ni upoštevala. Program CoRT je za mlade zelo preprost in jim daje nekaj temeljnih usmeritev.

Nedavno sem gledala film Karate Kid, kjer je učitelj svojemu učencu, ki ni bil zadovoljen s svojim znanjem karateja, dejal, da ni slabega učenca, slab je lahko le učitelj, če učenca ne uspe pravilno usmerjati oziroma učiti na njemu primeren način. Kaj menite o tem?

Učenci so polni potencialov. Ali jim te potenciale uspe razviti ali pa sploh ne, je dejansko odvisno od njihovih učiteljev, staršev, okolja, v tem se strinjam. Pa vendar vse odgovornosti ne moremo naložiti samo učiteljem. Naj vam povem še primer iz britanskega šolskega sistema. Učenci veliko časa porabijo za učenje zgodovine, za zgodbe iz preteklosti, vse premalo pa se ukvarjajo z zgodbami tega trenutka, s sedanjostjo torej! V kakšni kondiciji je domače gospodarstvo, kako si zagotoviti visoko kakovost življenja - vse vedo za nazaj, ne vedo pa, kako živeti sedaj za prihodnost. To se mi zdi res nenavadno.

Vse pogosteje omenjate pomen oblikovanja palače razmišljanja. S to idejo na primer v Združenih narodih niste prodrli.

Gre za novejšo idejo. Ko sem oblikovanje skupine kreativnih ljudi predlagal v Združenih narodih, je bilo to nemogoče doseči. Rekli so mi, da niso tu zato, da razmišljajo, pač pa da predstavljajo države.

Zakaj je kritično maso za njeno oblikovanje težko doseči oziroma ni zanimanja za to?

Palača razmišljanja je lahko kjer koli v svetu - v Ljubljani bi lahko bila na ljubljanskem gradu, na primer. Bila bi svetovna platforma, nekakšna javna diskusija za ideje. Vanjo bi prihajali misleci, in ne predstavniki, na kreativne sestanke. Vendar pa tega ljudje še ne razumejo. Matematiki da, večina družboslovcev, filozofov, politikov  pa ne. Ljudje ne razumejo, da je treba nove ideje obravnavati enako pomembno kot na primer politične, pravne zadeve.

Zakaj je nujno, da bi kultura ustvarjalnega razmišljanja postala neke vrste družbeni virus? 

Zato, ker informacija in ocenjevanje, presojanje niso dovolj, potrebujemo ustvarjanje novega. Težko je, ker zahteva napor, a edino tako lahko ustvarimo novo vrednost, korist, dobrobit.  

Trajnostni razvoj je zelo pomemben, na kar nas ves čas opozarjajo okoljske in podnebne spremembe. Katere, menite, je treba "izzvati"?

Prav je, da razmišljamo o spremembah na vseh področjih ves čas, ne glede na to, ali so spremembe nujne in razmere že kritične.

Naši možgani so narejeni tako, da informacije oblikujejo v vzorce, kar je dobro za vsakdanje življenje. Ni pa dobro za iskanje novih rešitev. Kot orodje za to ste razvili metodo šestih klobukov in lateralno razmišljanje. Kako bi odgovorili na argumente, da je za tak način ustvarjanja idej in iskanja rešitev potrebnega preveč časa?

Obratno! Ravno obratno je. Za to, da najdemo pravo rešitev, je dejansko potrebna desetina siceršnjega časa, kar pomeni, da ne vzame več časa, pač pa bistveno manj časa. Z uporabo tehnike šestih klobukov ste na sestankih zelo hitri in hitro prihajate do idej. Zato vam ostane več časa za udejanjanje teh idej. Pomembno pa je tudi, da so stvari poenostavljene. Je pa pomembno, da za ustrezne izberemo tiste rešitve, ki imajo pravo vrednost, da torej vemo, kaj je koristno za podjetje, za organizacije, ne pa da podpremo tiste ideje, ki zahtevajo ogromne vložke.

Kaj bi torej dejali menedžerjem, ki si v času krize sploh ne vzamejo časa za pogovor s sodelavci in za poglobljen razmislek?

Nekateri si verjetno res ne vzamejo časa za pogovor s sodelavci, a še enkrat poudarjam, metoda šestih klobukov vzame bistveno manj časa. Metodo paralelnega razmišljanja je treba predstaviti ekipi in vodja naj se pogovarja ter s sodelavci najde rešitve prav s pomočjo te metode, ker je hitra in učinkovita.

Podjetjem in ustanovam, ki vas prosijo za svetovanje oziroma predavanja, nenehno zastavljate nove izzive. Kdaj, kje dobivate ideje zanje?

Ideje dobivam povsod, tudi ko sedim na letalu ali ko se pogovarjam z dolgočasnimi ljudmi. (smeh)

Zelo nezaupljivi ste do politikov. Zakaj? 

Politiki sami niso ničesar ustvarili. Če pogledam vodji koalicije v Veliki Britaniji - to sta človeka, ki sta v politiki že vse življenje od študentskih let. Odlična sta pri igranju te igrice. Nikoli pa nista ničesar ustvarila, vodila ljudi, delovala na trgu, nista naredila nič konstruktivnega, znata samo zmagati na volitvah. Med politike gredo ljudje iz govorečih poklicev, to so pravniki, učitelji, sindikalisti, ne pa iz konstruktivnih poklicev, kot na primer inženirji, arhitekti, podjetniki..., ker se slednji veliko težje vrnejo v svojo stroko, če niso spet izvoljeni. In govoreči ljudje znajo samo govoriti, ne pa tudi ustvariti kaj novega.

Katera svetovno znana osebnost je na vas kot mojstra razmišljanja in ustvarjanja novih rešitev naredila največji vtis?

Večinoma delam z več ljudmi v podjetjih, a kot posameznik me je med drugimi prevzel Richard Branson. Njega navajam le kot primer, ne pa kot človeka, ki bi bil najbolj kreativen pri razmišljanju.

Vibacom, na primer, si z gibanjem InCo prizadeva k inovativnemu preboju družbe, z InJo tudi za inovativnost v novinarstvu. Menite, da tudi novinarstvo potrebuje inovativnost, nove izzive?

Da, jih potrebuje. Mislim, da jih, saj so mediji, če na primer izpostavim britanske, preveč negativistični. Strinjam se, da ni lahko biti pozitivističen, a vseeno bi rad videl časopis, ki bi imel vsaj eno stran s pozitivnimi vsebinami. Podobno sem predlagal v Hollywoodu na srečanju z direktorji in filmskimi igralci. Predlagal sem, da bi snemali vesele filme. "Pa res ne moremo delati tovrstnih filmov," so mi zatrjevali vsi po vrsti. Na neki način se mi je to zdelo razumljivo. Saj le nekoga ustreliš, naj bo nekaj dramatičnega ali vznemirljiva nesreča, ljudi to zanima. V novinarstvu je podobno, saj naj bi prav kriminalne zgodbe ljudi bolj zanimale. In zaradi vsega tega dobi človek občutek, da je življenje nekaj strašnega. In izziv? Mislim, da še vedno ne znamo najti poti, kako izvedeti, kaj ljudje dejansko razmišljajo, kaj jih v življenju res pesti. Raziskave, s katerimi operirajo mediji, po mojem mnenju niso pravi odgovor. Izziv je torej govoriti z ljudmi odkrito o tem, kaj jih najbolj skrbi.

Kaj bi se po vašem mnenju zgodilo, če bi mobilni telefoni izginili iz naših življenj?

Ljudje bi si začeli pisati ljubezenska pisma, to je veliko bolj zabavno. Ljudje zdaj vsak dan porabijo toliko časa za pogovore na mobilnikih in za pregledovanje elektronske pošte, da za druge stvari sploh nimajo več časa.

Kaj pa če bi izginile barve?

Vse bi bilo črno-belo, kot na primer črno-bela fotografija.

Kako bi potem podajali metodo paralelnega razmišljanja, metodo šestih klobukov?

Bi si pač izmislil drugačno metodo. (smeh)