"Gledalci dobijo manj, kot plačajo," je ugotovil Slavko Bobovnik. Ja, Slavko ima popolnoma prav. Škoda je le, da so na nacionalki to ugotovili šele zdaj, ko stavkajo. To, da plačujemo za nekaj, česar ne maramo, ni nič novega. Sicer pa gre za najbolj smešno stavko, ki se dogaja pred našimi očmi. Dnevniki in Odmevi se začnejo s komunikejem, katerega ženski glas dve minuti prebira in se opravičuje za vse, kar bomo gledali v nadaljevanju, vmes pa zijamo v pročelje televizije, v Kalinovega fanta s piščalko, prometne znake in nebo. Res nam lahko pri vsem skupaj pomaga le še nebo. To nebo dobro ve, da so se takšne okrožnice prebirale samo še v najbolj svinčenih časih ali pa vojnem stanju. In so paradoksalno preveč spominjale na posnetek, ki so ga zavrteli v torek na Dnevniku nekaj minut kasneje. Šlo je za prispevek s severnokorejske televizije, ko hladen ženski glas prebira odločitve delavske partije in modrega vodstva.

In kaj je na tem tako smešnega? Najprej to, da stavka javnih uslužbencev proizvaja najbolj atraktivne posnetke. Kaj je lepšega kot gledati strašljivo dolge kolone tovornjakov na mejah? Ali pa potem poslušati obupane in čustveno nabite izpovedi šoferjev, ki nimajo pojma, kaj se dogaja pri nas. Upam, da se kdo slučajno ne spomni nemoči, ki so jo turški tovornjakarji doživeli v naši osamosvojitveni vojni, ko so bili raketirani iz zraka. Resda ne divja vojna, ampak pomanjkanje hrane, pijače in higienskega minimuma so zgodbe, ki jih zagrabi vsako oko kamere. Sklep bi se lahko glasil tudi takole: stavkamo zato, da lahko pokažemo kaj zanimivega. Gledanje politikov za mizami, govorniškimi pulti ali pred nacionalnimi emblemi je čisti dolgčas. Sporočilo v okrožnici, da bodo zaradi stavke okrnjene notranjepolitične vsebine, pa sprejemamo kot olajšanje. Kaj je lepšega kot dejstvo, da nam ni treba gledati enih in istih fac z enimi in istimi obljubami ali napadi iz dneva v dan. Zdaj smo namesto njih dobili sindikaliste, ki so si prislužili pet minut svoje slave.

"Manj, kot imajo ljudje v javnem sektorju, ne morejo imeti," je bila veličastna izjava šefa stavkovnega odbora Dušana Miščeviča. In tudi njegov poziv, da naj vsi zapustijo prostor z vladnimi predstavniki, je bil dramatičen. Spet vse za kamere, ki ne stavkajo.

Jasno, saj je v okrožnici tudi stavek "naš odnos do dela je dostojanstven". Sicer tega ne razumem najbolje, ampak očitno gre za dostojanstvo do tehničnih sredstev. V kakšnih drugih časih bi stavkajoči uničevali kamere, mikrofone, mešalne mize ali scenografije. No, eno bi lahko brez slabe vesti razstavili na prafaktorje. Recimo tisto za Poglede Slovenije. Enkrat so jo že sami ustvarjalci, ko so se preselili pred Plečnikovo cerkev na Ljubljanskem barju. Zdaj je čas, da v imenu stavke zgodbo ponovijo.

Stavka je zgodba, ki je mnogi ne razumejo. Ne razumejo sporočila v komunikeju, da vlada zavestno kaže manjše posledice stavke, kar jasno kaže na njen pravi obraz. Očitno bi na nacionalki radi videli drugačen obraz vlade. Nič novega. To vemo že skoraj dve leti. So se pač zatreskali v obraze prejšnje garniture. Najverjetneje so za njih bolj fotogenični. Ali pa bolj naravni. Ali celo dostojanstveni.

"Njega smo postavili, da simulira direktorja," je ena bolj citiranih izjav gospoda Željka Mitrovića, direktorja Pink Media Group, ki je začela s pohodom po slovenskih teve zaslonih. Govor je o Juretu Zorčiču, ki naj bi imel po besedah Mitrovića le vlogo nekoga, ki zavaja javnost, in ni bil nikoli resno mišljen kot direktor. Lahko se ob teh besedah zabavamo ali pa čudimo, ampak očitno je to obrazec razmišljanja, ki nam ni tuj. Tudi na naši nacionalki srečamo ogromno odgovornih, ki simulirajo. In zavajajo javnost. Mnogo tistih, ki niso bili nikoli resno mišljeni kot plejerji, pa so vseeno ostali. In začeli zares jemati svoje funkcije.

Ali bo treba resno računati tudi na slovensko izdajo Pink TV, bo pokazal čas. Če je prihod kontroverzen in poln skrivnosti, od tega, kakšen bo program, do banalnega podatka, kdo bodo njihove zvezde, to še ne pomeni, da bomo odjemalci električne energije padli na vse, kar je novega. Je pa res, da si boljšega tajminga za prihod niso mogli izmisliti. Ena televizija štrajka, vse druge se preveč ukvarjajo z za mnoge nepomembnimi lokalnimi volitvami in komercialka najavlja zvezdniškega velikega brata, ki je lahko velik flop. Ali pa še en neponovljiv šov razsežnosti zgodbe Slovenija ima talent. Drži pa, da imamo v tem prostoru en velik talent: vsakega pričakamo z veliko skepse. In vsakemu privoščimo, da mu ne rata. Sam še ne vem, ali privoščim stavkajočim javnim uslužbencem, da jim uspe. Že zaradi tega ne, ker sem se že navadil na zmanjšano dozo notranjepolitičnih novic. In tudi komunikeji mi lahko počasi postanejo všeč…