Komunistična Severna Koreja strogo nadzoruje dostop do informacij, tudi tistih prek mobilnih telefonov in spleta, posledično pa velika večina Severnokorejcev ne ve ničesar o zunanjem svetu. Nek severnokorejski vodič recimo ni še nikoli slišal za pokojnega kralja popa Michaela Jacksona.
Le manjšina populacije ima možnost udeležiti se dogodka, ogledali pa so si lahko dokumentarne filme, filmske zgodbe in kratke filme iz nekaterih evropskih držav in Kanade. Na sporedu so bile tudi produkcije iz Azije, Rusije in Bližnjega vzhoda.
Henrik Nydquist, neodvisni filmski producent, ki je bil uradni delegat Švedske na osemdnevnem dogodku, je dejal, da je karkoli, kar prodre skozi izolacijo Severne Koreje, pozitivno. „Mislim, da tukaj delamo nekaj pozitivnega,“ je dejal. „Občutek imamo, da imamo nek pozitiven vpliv … in to odtehta druge stvari.“
Festival ima lastno prizorišče, Mednarodno kinematografsko hišo v Pjongjangu, ki ima dvorano z dva tisoč sedeži, pa tudi nekaj manjših hal. Rdeče modre in zelene neonske noči visijo v atriju in tvorijo geslo državne diplomacije: Mir, neodvisnost, prijateljstvo.
