Našteto si je mogoče ogledovati, medtem ko "polnite baterije" na pohodniški turi, ki si jo uporabniki na pametno škatlico prenesejo s spletne strani ljubiteljev planin, vgrajena GPS-naprava pa s pomočjo satelitov ukazuje, pri kateri skali je treba desno, levo ali naprej ...

Raven povezljivosti, dosegljivosti in dostopa do informacij je postala neverjetna. Mladi fenomenu, da so lahko kadarkoli in kjerkoli v stiku s komerkoli in da lahko izvedo karkoli, pravijo, da so "nakonektani". Tako se ob vsesplošni "nakonektanosti", ki ji hočeš nočeš počasi (in zaradi nuje) podlegajo tudi starejši, v gospodinjstvih množijo računalniki, redkokdo ima telefon več kot leto dni, preden ga zamenja, hitrosti prenosa podatkov pa že merimo v giga- in ne megabajtih. Ob vsem tem je na mestu vprašanje, kaj bo za povprečno slovensko družino poleg pametnih telefonov z bližajočim se pohodom tabličnih računalnikov, videa na zahtevo, združene televizije in spleta, zaslonov, ki bodo na stenah praktično vsake sobe v stanovanju ali hiši, pomenil letni izdatek za infomacijsko-komunikacijsko tehnologijo (IKT).

Za zdaj je ta po mnenju poznavalcev v zmernih mejah razuma. Povprečno slovensko gospodinjstvo je namreč v letu 2008, za katero so na voljo popolni podatki, za komunikacije (fiksni in mobilni telefon, internet...) porabilo 908 evrov ali 76 evrov na mesec. Ko ta izdatek postavimo v kontekst celotne porabe gospodinjstev, ugotovimo, da strošek, ki ga plačujemo za ostajanje v stiku s svetom in napredkom v njem, dosega 4,6 odstotka vseh stroškov, ki jih imamo v enem letu. Statistično tudi velja, da ti stroški presegajo stroške za alkohol in tobačne izdelke, kar je vsekakor hvalevredno, manj pohvalno pa je vsekakor dejstvo, da manj porabimo za svoje lastno zdravje (1,8 odstotka vseh stroškov) in precej manj za izobraževanje (0,8 odstotka).

Povezanost, "nakonektanost" je nujno, lahko že rečemo, zlo sedanjosti. Smo v Sloveniji dovolj "povezani", da bomo lahko držali korak s svetom?

Med marketingom in resničnimi potrebami

Dr. Vasja Vehovar, vodja projekta Raba interneta v Sloveniji, ki poteka od leta 1996 in proučuje družboslovne vidike informacijske tehnologije, predvsem interneta, pravi, da je strošek za ostajanje v stiku z razvojem informacijske tehnologije na povsem osnovni ravni povsem sprejemljiv z vidika plač, ki jih imamo v Sloveniji. "Ta strošek ni kritičen; cene informacijsko-komunikacijske tehnologije hitro padajo. Širokopasovni dostop je postal zelo poceni, mobilni tudi, računalniki pa so sploh poceni, če vemo, da smo včasih kupovali osebne računalnike tudi za pet tisoč mark," pravi Vehovar, ki pa opozarja, da lahko ta strošek postne neobvladljiv, če kdo pri nakupih tehnologije - tako kot pri vsaki stvari v življenju - pretirava. "V eni izmed študij smo na primer ugotavljali, da socialno in/ali osebnostno problematičnim otrokom dober mobilnik še posebej veliko pomeni," opozarja na pasti "gadžet-manije" dr. Vehovar.

Prav ta obsedenost z "imeti-vedno-novo" je v večji meri kot z razvojem tehnologije povezana s spretnim marketinškim pristopom proizvajalcev opreme. Dr. Vehovar sicer meni, da (IKT) nikakor ne izstopa od drugih področjih, kjer marketinški strokovnjaki narekujejo in umetno ustvarjajo potrebe, a so ti stroški postali že tako samoumevni, da se o njih sploh ne sprašujemo več. "Seveda pa se strinjam, da je veliko, morda celo večina, potreb na področju potrošnje IKT in zabavne elektronike umetno, torej marketinško ustvarjenih. Ne toliko v smislu, da teh stvari ne bi potrebovali, bolj v smislu, da jih prehitro zamenjujemo in preplačujemo, kot nam narekujejo marketinški strokovnjaki," meni Vehovar.

Najbolj svež primer tehnološke novosti, ki prinaša številne koristne in uporabne pristope, ob tem pa je podprta še z agresivno marketinško kampanjo, so tablični računalniki. Vehovar pravi, da lahko takoj našteje deset dobrih stvari, ki jih prinaša na primer od 470 do 780 evrov vreden iPad, a je seveda v ozadju tudi marketinški pritisk Appla. "Čeprav, imeti občutek, da imaš kvaliteten, estetski izdelek, ni nujno slabo - v naši kulturi je to pač vrednota in užitek. Podobno kot dober avto ali prestižna blagovna znamka kakega drugega izdelka. A morda kdo res potrebuje tisto drago uro, ki zmore stotine metrov pritiska pod vodo?" se sprašuje Vehovar.

"Gospodinjstva imajo doma vsaj en prenosni računalnik, saj so se cene spustile na petsto, šeststo evrov. Uporaba prenosnika poleg namiznega računalnika je danes nekaj normalnega," je prepričan vodja spletne skupnosti Slo-Tech.com Jure Čuhalev. Spletna stran Slo-Tech.com je namenjena računalniškim profesionalcem in resnejšim uporabnikom IKT in jo na dan obišče okoli 50.000 obiskovalcev, ki na forumu ustvarjajo živahne razprave. Čuhalev je prepričan, da se danes ne splača več imeti namiznih računalnikov, in ocenjuje prej omenjenih 908 evrov za "povsem realno številko", pri čemer opozarja, da je raven IKT bistveno višja kot pa nekaj let nazaj in danes uporabniki za enak denar dobijo več.

"Pametne telefone lahko mladi in stari kupujejo v paketih in z vezavami, s čimer izdatke še zmanjšajo, vedeti pa moramo, da imajo šole, gimnazije in fakultete po Sloveniji brezžično izobraževalno omrežje Eduroam, ki ga mladostniki lahko uporabljajo brezplačno. To je morda eden od razlogov, ki jih spodbuja k uporabi pametnih telefonov, saj jim za prenos podatkov ni treba povsod uporabljati mobilnega interneta," še pravi Čuhalev.

Sicer pa dostop do spleta, mobilna telefonija, vključno z mobilnim podatkovnim prometom, in fiksna telefonija postajo vse cenejši. Čeprav govorna telefonija po podatkih evropske komisije zagotavlja več kot 80 odstotkov vseh prihodkov iz mobilnih storitev, se njen delež v prometu zmanjšuje v korist podatkovnih storitev, ki pomenijo veliko obremenitev za omrežne zmogljivosti. Prihodki iz mobilnih internetnih storitev prispevajo zgolj 4 odstotke vseh prihodkov iz mobilnih storitev. Zaradi povprečne gostote namenskih mobilnih širokopasovnih kartic hitro narašča tudi gostota mobilnega interneta, ki znaša 5,2 odstotka v primerjavi z 2,8 odstotka, kolikor je znašala še januarja 2009. Na Finskem, Portugalskem in v Avstriji ta gostota celo presega 15 odstotkov.

Ob neslutenem razvoju in vedno novih napravah se postavlja vprašanje, kakšen je minimalni standard informatiziranosti povprečnega slovenskega gospodinjstva. Je to en, sta to dva, morda trije ali štirje računalniki in nekaj zmogljivih telefonov? Denis Oštir, novinar in eden od peščice slovenskih tehnofilov, ki imajo v rokah naprave, še preden mediji začnejo poročati o njih, je prepričan, da minimalni standard danes pomeni predvsem, da je v gospodinjstvu širokopasovni dostop do spleta ADSL.

"Širokopasovni dostop in pa dva mobilna telefon, ki ju uporabljata starša, večina otrok, starejših od 15 let, pa ima tako ali tako svoj prenosni telefon," našteva Oštir in dodaja: "Glede pametnih telefonov pretiravamo. Tržni deleži prodaje mobilnikov po svetu namreč kažejo, da Nokia, čeprav pri pametnih caplja za ostalim svetom, še vedno proizvede in proda z naskokom največ prenosnih telefonov."

Opozarja, da večina ljudi prenosne telefone uporablja za klicanje in pošiljanje kratkih sporočil, "vsi pa imamo toliko povedati o pametnih telefonih, pri čemer jih v resnici uporablja relativno malo ljudi". Socialnih spletnih omrežij, kot sta denimo Twitter in Facebook, populacija, starejša od 45 let, po njegovih besedah ne uporablja v velikem številu in jih tudi nikoli ne bo. "V povprečnem slovenskem gospodinjstvu ima danes morda eden od staršev pametni telefon," opaža Oštir in poudarja: "Precej preprost pametni telefon."

Družina ne more imeti več samo enega računalnika

Na drugi strani Čuhalev meni, da so pri nas za dostop do spleta "dampinške cene, kamorkoli se obrneš. Internet se kar nekako 'zgodi' v paketu s spletno televizijo in internetno telefonijo." Konkurenca na trgih širokopasovnih storitev se je namreč pred kratkim ustalila, v nekaterih članicah EU pa celo nazadovala. Vzrok za to je deloma neučinkovito in nepravočasno izvajanje regulativnih ukrepov, pravi raziskava evropske komisije, še posebej pa opozarjajo na trend vezanih produktov, ki je trenutno prisoten na trgu in ki bistveno vpliva na dinamiko konkurence, saj novi ponudniki storitev na maloprodajni ravni težko konkurirajo paketom prvotnih operaterjev.

Evropa ima tudi zelo različen pogled na širokopasovni dostop po optičnih vlaknih, saj so nekatere države ta trg uredile z zakonodajo in uvedle obveznosti ponudnikov (Nizozemska, Finska, Latvija, Estonija), druge pa tega trga sploh ne urejajo (Francija, Nemčija, Italija, Ciper, Grčija, Luksemburg, Švedska). Še najdlje je šla Nizozemska, ki je uvedla celo obveznost za razvezane optične zanke, kar pomenim, da optično omrežje ni v trajni lasti tistega, ki ga je prvi vzpostavil, pač pa lahko to isto omrežje uporabljajo tudi drugi ponudniki za primerno odškodnino, če se naročnik kasneje odloči in zamenja ponudnika. Hitrost je pri večini širokopasovnih priključkov v Evropi večja od 2 Mbps, njihov delež pa se povečuje, medtem ko so se cene sicer znižale, vendar manj kot v letu 2009. Uporabniki vedno pogosteje za podobno ceno dobijo hitrejši dostop do interneta.

Če je torej širokopasovni dostop ADSL minimum, ki izpolnjuje standard informatiziranosti povprečenega slovenskega gospodinjstva, pa je po Oštirjevem mnenju nekoliko drugače pri številu računalnikov v njem: "Štiričlanska družina danes ne more imeti več samo enega računalnika. Po mojem mnenju je povsem primerno, da sta v gospodinjstvu dva namizna in dva prenosna računalnika. Bližamo se obdobju, ko bo na vsakega družinskega člana prišel en računalnik. Ali več," trdi Oštir. Strošek 908 evrov na leto ali 76 na mesec se mu zdi nizek, saj opaža, da lahko malce bolj tehnološko navdušena družina hitro zapravi tudi 150 evrov na mesec.

Toliko ali več lahko zapravijo tudi specifične skupine posameznikov. Veliko obiskovalcev spletnega portala Slo-Tech.com je resda tudi po službeni plati seznanjenih z najnovejšo tehnologijo, od drugih uporabnikov pa se razlikujejo po tem, da jo poznajo do obisti. "V resnici so med prvimi, ki preizkušajo nove tehnologije in slovenski spletni publiki predstavljajo, kako jih je mogoče uporabljati in ali res izpolnjujejo obljube proizvajalcev. Za veliko izdelki je ideja o 'boljšem jutri', ki naj bi ga prinesli novi 'gadžeti', pri kakšnem je tudi na mestu. Slo-Techove publike pa ne moremo primerjati s povprečnim gospodinjstvom, saj so naši uporabniki in uporabnice večinoma samski, brez družine, z visoko izobrazbo in imajo denar. Sredstva, ki bi jih sicer nekdo drug namenil za preživljanje družine, potovanja ali denimo nakup kolesa, lahko takšni posamezniki vložijo v tehnološke izdelke in storitve," razlaga Čuhalev.

Treba je biti v stiku z dogajanjem, dodaja Oštir, ki svoje izsledke in mnenja objavlja na Twitterju in Facebooku, drugi uporabniki pa jih nato po socialnih spletnih omrežjih povzemajo. "Tablični računalnik iPad sem denimo preizkusil in ga uporabljam, veliko naprav pa mi ne ustreza, zato jih prodam naprej. Slovenci smo fenomen. Predvsem bolj izobražena in urbana populacija je zelo dobro seznanjena s tem, kaj se dogaja na področju IKT. Kupujejo nove pametne telefone in so na nek način fascinirani z vsem skupaj."

Več informacij v krajšem časovnem obdobju

Vprašanje, kako je IKT spremenila življenja, je morda smešno, saj se lahko vsakdo ozre naokoli in opazi prazne ulice in dvorišča, na katerih se ne podijo več skupine otrok. "Vprašajte učitelje. Učenci za seminarske naloge vse preberejo na slovenski wikipediji in se niti ne trudijo več z angleško," navaja enega od mnogih primerov Čuhalev in dodaja: "Problem je ta, da znajo mladi več angleščine kot njihovi učitelji in jih je težko motivirati. Spletne strani so večinoma v angleščini, v Sloveniji pa imamo podnaslovljene tudi skoraj vse priljubljene zahodne nanizanke. V drugem letniku gimnazije dijakov ne zanima več slovnica, saj govorijo in berejo 'internetno angleščino' in imajo vtis, da je to popolnoma dovolj."

Tehnologijo po njegovem mnenju današnje generacije uporabljajo nekritično, saj niso spremljale razvoja, ampak so vanjo padle na glavo. "Enostavno je tu. Starejše generacije imamo to prednost, da smo razvoj spremljale na svoji koži in se učile na lastnih napakah: bolj ko so se razvijala socialna spletna omrežja, bolj smo ugotavljali, kako pomembna sta zaščita in varovanje zasebnosti. Vse, kar napišemo in objavimo na spletu, je globalno javno… Današnje generacije se ne učijo zakonitosti postopno, ampak so v položaju, ko bi morale že vse znati in vedeti o ravnanju in obnašanju na spletu - pa ne vedo," opaža Čuhalev.

Ne glede na dodaten strošek, ki ga za posameznika predstavlja dostop do spleta, pa ti stroški še zdaleč ne presegajo koristi, ki jih prinaša povezanost. "Seveda so tudi določene anomalije, ampak anomalije so spremljevalke vseh področij," pravi Vehovar in za ilustracijo pove, da so vilice in nož prav uporaben in koristen predmet, pa se ju prav tako lahko zlorabi. Vse študije kažejo, da IKT ljudje uporabljajo precej pametno, nekaj odstotkov pa je verjetno tudi odvisnežev, ki se s to tehnologijo ugonabljajo, a na osnovi teh posameznikov "nevarnosti spleta" ne gre posploševati. "Osebno sem zaradi spleta bistveno bolj informiran, čeprav porabim za to bistveno manj časa," pravi Vehovar.

Čuhalev ocenjuje, da je Slovenija primerno informatizirana. Še več, "smo nadpovprečno dobri", pravi vodja spletne skupnosti Slo-Tech.com, saj je "dostop do spleta cenejši kot pri naših sosedih in po večini Evrope. Ni razloga, da bi se pritoževali."

Seveda so ne glede na to prisotne bolj ali manj pereče digitalne ločnice. "Prva je starostna in te najbrž ne bomo presegli, saj bo starejša populacija stežka začela uporabljati IKT. Večina prebivalcev, ki so danes stari 55, 60 let, ne bo nikoli uporabljala pametnih telefonov, pa lahko naredimo, kar hočemo," meni Oštir, ki se zaveda, da je sicer tudi med to populacijo nekaj izjem. Drugo ločnico predstavlja dejstvo, da so hitrosti prenosa podatkov v slovenskih mestih veliko večje kot pa na podeželju. "V centru Ljubljane lahko nekdo relativno poceni po optičnem kablu uživa res hiter dostop, medtem ko je v nekaterih krajih na podeželju še vedno težava dobiti ADSL-dostop," pravi Oštir.

Digitalna ločnica ni na področju ponudbe, pač pa potreb

Bolj kot lesene "štange", na katerih visijo zastareli telefonski kabli in ki jih je po Sloveniji veliko (ter bodo še kar nekaj let prenašali na najnovejše izume, kot so tablični računalniki, čedalje večje informacijske tokove), je pereča še ena digitalna ločnica. Na podeželju bo najbrž tako ali tako bolj smiseln brezžični dostop do spleta, saj na gorsko kmetijo na 1400 metrih ni smotrno napeljevati optičnega kabla. "Potrebe ljudi na podeželju so zelo različne od potreb prebivalcev mest. Če v mestu nekdo ne more živeti brez hitre linije, ne moremo tega trditi za nekoga na podeželju. Tam potreb po visokih prenosnih hitrostih ni," še opozarja Oštir, ki je prepričan, da največja digitalna ločnica ne obstaja na področju ponudbe, pač pa potreb.

Eno je dostop do tehnologij, drugo pa je zavedanje, kaj te tehnologije omogočijo. Eno so "bitki in bajtki, drugo pa so storitve, ki jih ti bitki in bajtki prenašajo," opozarja Oštir. Seveda lahko v Sloveniji dostopamo do spleta napol zastonj, medtem ko uporabniki v ZDA plačujejo samo za primeren dostop do spleta 50 ali 60 evrov, za številko GSM-telefonije s spodobnim podatkovnim paketom pa 100 evrov mesec, a kaj imamo od tega?

"Tehnologije so res poceni, zavedanja, kako jih uporabiti, pa ni. Vprašanje je, ali se ljudje na podeželju zavedajo, da jim IKT prenašajo prednosti, ali pa tega, kako bi z njimi lahko izboljšali svoje življenje. Ljudje smo bitja udobja in živimo, kot nam ustreza. Če pa nam nekdo pokaže, da se da živeti še boljše, hitro zagrabimo. Tega zavedanja, politik in izobraževanj ni. Da bi neki kmetiji, kjer oddajajo mleko in morajo delati analize mleka, pokazal, kako bi bilo, če bi te analize oddali v hipu preko GSM-modema ali podobnih naprav. Potem najbrž mleko ne bi stalo pri njih dva dni in potovalo od enega do drugega kmeta. Če tega pridelovalcem nihče ne pove, z avtom nekdo vzorec pelje v Ljubljano. Ko ljudem pokažemo, kako jim lahko tehnologija spremeni življenje, jo bodo sprejeli z odprtimi rokami," navaja mejni primer Oštir.

Nekoliko manj mejni primer je denimo delo na domu, ki bi ga lahko uvedlo veliko podjetij, ki pa še vedno razmišljajo v smeri, da več izvlečejo od zaposlenih, če se ti vozijo vsak dan na delo in so fizično prisotni v pisarni. Namesto dodatka za vožnjo bi podjetja lahko izplačevala dodatek za dostop do spleta in ocenjevala količino opravljenega dela drugače. Slovenski direktorji in upravljavci človeških virov so še daleč od tega, da bi delo organizirali z izmenjavo informacij prek pametnih telefonov in z zaprtimi socialnimi spletnimi omrežji, v katerih bi potekali izmenjava opravil, datotek in dokumentov ter vodenje projektov. "Da bi v javni upravi kdo razmišljal o delu na domu? Bog ne daj!" pripominja Oštir.

Po drugi strani je sicer res, da polni potenciali IKT ne bodo zaživeli čez noč. Evropska komisija veliko pozornost namenja razvoju širokopasovnega dostopa do spleta, ki bi "lahko imel podobno revolucionaren vpliv na življenje ljudi, kot ga je imela železnica pred več kot stoletjem". Tudi dr. Vasja Vehovar pravi, da zaradi boljše informiranosti sprejemamo boljše odločitve, s tem pa dosegamo večjo kvaliteto življenja. "Še enkrat: so seveda tudi stranski učinki, kolateralne škode, zasvojenci, spletna pedofilija, pretiravanja, psihopati, nov prostor za marketinško industrijo… Ampak vse to niti približno ne odtehta plusov," še pravi dr. Vehovar.