Naj spomnimo, da je Bezjak 9. aprila lani tako močno udaril 41-letnega odvetnika Vladimirja Višnerja, da je ta padel vznak in obležal s hudimi poškodbami možganov in glave. Šestintrideset dni pozneje je zaradi tega v bolnišnici umrl. Bezjak se je zagovarjal, da ga je vinjeni Višner v Roxlyju zmerjal z opico in ga izzival, potem pa je zunaj še zamahnil proti njemu. Bezjak se je izmaknil udarcu, naslednji trenutek pa je (s ploskim delom in ne s pestjo) v strahu zamahnil tudi sam. Zagovornik Fišer je zatrjeval, da Bezjaku ni mogoče očitati naklepa - da bi se torej zavedal, da Višnerja lahko zelo močno poškoduje in da lahko zaradi tega tudi umre ter bi v kaj takega tudi privolil. Obramba je tudi trdila, da je obtoženi s samim udarcem povzročil le lahko poškodbo, le spletu nesrečnih okoliščin pa je pripisati, da je pri tem padel in si hudo poškodoval glavo. Kot alternativo je Fišer omenil silobran, morda tudi povzročitev lahke telesne poškodbe, v skrajnem primeru povzročitev smrti iz malomarnosti. Odvetnik je tudi namigoval, da je k Višnerjevi smrti morda pripomogla bolnišnična bakterijska okužba ali prehitra premestitev poškodovanca z intenzivne nege na bolnišnični nevrokirurški oddelek.
Tožilstvo in pooblaščenec žrtvinih sorodnikov pa o Bezjakovi odgovornosti za odvetnikovo smrt nista prav nič podvomila, prav tako tudi ne prvostopenjsko sodišče. Slednje ni verjelo, da se je obtoženi pred Višnerjem le branil. Udarec je bil povzročen s pestjo, kar je potrdil izvedenec, bil pa je tako močan, da je bila podplutba na tem mestu vidna še ob obdukciji. Zaradi udarca in ne zaradi vinjenosti je torej Višner padel vznak kot snop ter z glavo udaril ob trda tla. Sodišče je tudi ocenilo, da je Bezjak dejanje storil z naklepom, trditve, da Višnerjevo zdravljenje ni potekalo v skladu z veljavno doktrino, pa je zavrnilo. V vsem tem so se strinjali tudi višji sodniki in sodbo potrdili.
