Aurora borealis, kot se glasi znanstveno ime severnega sija, se načeloma pojavlja v 11-letnem ciklu. V tem času se sij okrepi do svojega maksimuma in potem spet počasi bledi. Znanstveniki z Meteorološkega inštituta na finskem sedaj opozarjajo, da je sij leta 2008 dosegel svoj minimum, ki pa še vedno traja.
Raziskovalka Noora Partamies pove: ''Šele v zadnje pol leta smo opazili malenkostno povečanje aktivnosti sija. Ne vemo pa še zagotovo, ali to pomeni, da sij prehaja iz minimuma.''
Severni sij, odejo barvnih žarkov ki preletavajo severno nebo, sprožijo izbruhi na Soncu. ''Sončni vetrovi'' se zaletijo v Zemljo, njeno magnetno polje pa jo premika po nebu na vse strani. Žarki se obarvajo, ker atomi v zgornjih delih atmosfer fluorescirajo, ko jih zadenejo hitri nabiti delci. Dejstvo, da je severni sij šibak, tako pomeni tudi, da je aktivnost sonca, kot so izbruhi in vetrovi, majhna. Raziskovalci lahko z moderno tehnologijo tokrat prvič opazujejo, kaj se dogaja, kadar severni sij izgublja svoj žar. ''Čakamo, da vidimo, kaj se bo dogajalo naprej – bo naslednji maksimum pravočasen, bo zamujal, bo morda toliko močnejši, '' pove Partamiesova.
Število noči, ko je bil severni sij viden, je v zadnjem času upadlo kar za polovico, na skrajni severni postaji finskih meteorologov pa je ta številka še nižja.
