Nekaj dni pred današnjimi parlamentarnimi volitvami, ki jih nameravajo talibani iztiriti s številnimi napadi na volišča - v preteklih mesecih so že ubili štiri kandidate -, slovenski vojaki ne kažejo posebnega vznemirjenja. Dobrih deset kilometrov dolgo pot do Camp Stona so v zadnjih štirih mesecih in pol prevozili neštetokrat. Bazo Arena pod skupnim upravljanjem Italijanov in Špancev sedaj imenujejo svoje začasno domovanje. Ukleščena je med letališko stezo in avtocesto številka 1, edino krožno prometnico, ki povezuje celotno državo. Če jim letališka steza zagotavlja še dokaj varno prepreko pred napadi, je avtocesta na različnih koncih države že zdavnaj postala priljubljena pot za hitre premike talibanov, tihotapcev opija in drugih kriminalcev. Da jo uporniki uporabljajo tudi na območju Herata, ni posebno velika skrivnost. Zadnji velik "incident" se je pred oporiščem Arena zgodil v začetku julija. Večina vojakov je še spala, ko jih je pričakala budnica več deset kilogramov eksploziva. Avtomobil bomba se je prebil do kontrolne točke afganistanske policije, oddaljene dobrih sto metrov od prvega varnostnega pasu oporišča. Major Rode je prav v tem času ohranjal kondicijo z jutranjim tekom v oporišču. Eksplozija je bila silovita. Okna v bazi so se zatresla, bivalni zabojniki so se zamajali. Čutiti je bilo, kot da se tresejo tla. Nedaleč od Rodeta je navrglo dele vozila samomorilca. V daljavi se je dvigal gost steber dima.

To so njihove volitve

Mimo kontrolne točke, ki so jo medtem seveda že obnovili, se vozila po ravni cesti premikajo proti oporišču. Razen nekaj zapuščenih prodajaln in majhne črede drobnice v daljavi na desetkilometrski poti ni kakšnih posebnosti. Ko se patrulji iz nasprotne smeri približajo afganistanska civilna vozila in motoristi, se hummerji v kar se da velikem loku umaknejo na rob cestišča. Poveljnik voda, poročnik Marko Žitek, dan pozneje razloži, da grožnjo nasproti prihajajočih vozil vedno ocenjujejo od primera do primera. "Če je na motorju več ljudi in upoštevajo opozorila, je malo verjetno, da bi se razstrelili. Ko analiziramo prejšnje napade, ugotovimo, da se še nikoli ni zgodil samomorilski napad z družino na motorju." Najbolj sumljiva so vozila z enim potnikom. Če se voznik ne bi odzival na ročne in zatem še zvočne signale, naj upočasni vožnjo in se premakne na rob cestišča, bi vojaki odprli ogenj. Strele bi najprej usmerili na cestišče ob boku vozila. Če tudi to ne bi zaleglo, bi bil naslednja tarča motor vozila.

Tik pred afganistanskimi volitvami je celotna misija Nata v povečani stopnji pripravljenosti. Še bolj kot lanske predsedniške volitve, ki so se z brezglavostjo mednarodne skupnosti klavrno končale, naj bi bile današnje parlamentarne volitve zrelostni preizkus za Afganistance: volitve morajo izvesti samostojno. Hude volilne nepravilnosti in prevare, ki so zaznamovale predsedniško tekmo, letos niso zaželene. Za izhodno strategijo Zahoda iz Afganistana pa je še pomembneje, da bodo minile brez poplave napadov na volišča. Za oceno uspeha volitev bo merodajna predvsem volilna udeležba, še bolj pa ocena, ali je afganistanskim varnostnim silam dejansko uspelo zagotoviti mirno izvedbo volitev.

Kakšno mesto v morju teh najrazličnejših interesov pripada slovenski barki? Odgovor majorja Rodeta je kratek in jedrnat. Verjetno bi ga lahko našli v vsakem priročniku Nata za stike z javnostjo. "Naše naloge se niso v ničemer spremenile. Tudi sedaj aktivno varujemo bazo, tudi zunaj njenega območja, kjer nadzorujemo dogajanje. Kar zadeva celotno regionalno poveljstvo, pa trenutno poteka seveda manj operacij. Zagotoviti hočemo, da Afganistanci sami izvedejo volitve. To so njihove volitve, ne naše," pravi Rode.

Če vojak ne hodi v službo ...

Za varnimi betonskimi zidovi in bodečo žico ameriškega oporišča Camp Stone je čas za počitek. V železnih bivalnih zabojnikih tukaj prebiva enota slovenskega kontingenta, ki vodi tečaje usposabljanja afganistanske vojske. Vodi jo nadporočnik Ivan Lipovac, pravi vojak po duši. Od svojega petnajstega leta je zavezan služenju domovini. Ob razpadu Jugoslavije je še pravočasno dezertiral, sedaj odšteva zadnje dni do upokojitve. Ko se vrne iz Afganistana, bo v službi samo še en dan - da se razdolži. Do takrat pa bo s svojo ekipo skrbel za dopolnili pouk afganistanskih rekrutov. Pod okriljem italijanske operativne skupine za mentorstvo in povezavo (OMLT) slovenska enota gleda pod prste četi z dvesto afganistanskimi vojaki. "Še nikoli jih nismo videli vseh," hudomušno pripomni Lipovac.

Njegove besede zrcalijo težave pri uresničevanju izhodne strategije za Afganistan, katere cilj je med drugim doseči zadostno število vojakov in policistov, ki bi od mednarodnih sil prevzeli nadzor nad državo. Pri tem podvigu se Američanom in Natovi misiji Isafa na pot postavljajo številne ovire. Ne primanjkuje le enot OMLT, problem so tudi nezanesljivi afganistanski vojaki. Večinoma nepismeni rekruti osnovno usposabljanje končajo v petih tednih. Takrat naj bi bili pripravljeni za odhod na bojišče. "Dvakrat na teden imajo versko-kulturni pouk, v okviru katerega poteka tudi opismenjevanje. Ampak kolikor sem lahko videl na lastne oči, je to bolj poučevanje v molitvi kot opismenjevanje," pravi Lipovac.

O primernosti programov usposabljanja je v svojem najnovejšem poročilu podvomila tudi posebna agencija ameriške vlade, ki se ukvarja z nadzorovanjem obnove Afganistana. Zgolj 23 odstotkov afganistanskih vojakov in 12 odstotkov policistov naj bi bilo po njenih izsledkih sposobnih samostojno opravljati svoje delo. Kar tretjina se jih po kratkem služenju domovini ne vrne več na delovno mesto. Neupravičeni izostanki z dela so najbolj opazni v poletnih mesecih, ko napoči čas žetve maka. Družini je treba pomagati pri poljskih opravilih. Masten zaslužek s prodajo opijeve paste je precej bolj vabljiv kot že tako trhla pripadnost Afganistanu. Zaradi teh in podobnih dejavnikov so v afganistanski vojski poleg dezertiranja uvedli še pojem neupravičenega izostanka z dela. Tudi če se vojak na vhodu v vojašnico ponovno prikaže šele po dveh mesecih, to še zdaleč ne pomeni, da bo ostal brez službe in mesečnega zaslužka okoli 150 dolarjev.

V varnem zavetju Camp Stona je tudi vojašnica afganistanske vojske. Med praznovanjem ramazanskega bajrama se je spremenila v mesto duhov. Slovenska enota poskuša vojake izuriti v skrbnem ravnanju z orožjem, vodi pa tudi računalniške tečaje. Vse te aktivnosti potekajo znotraj vojašnice. "Mi že lahko usposabljamo vojake. Toda pomembneje je, da najrazličnejših vedenj izučimo podčastnike, ti pa naprej vojake. Bolje je, da se uporabe kompasa vojak nauči od svojega podčastnika. Tako se vzpostavi odnos spoštovanja in zaupanja. Doseči moramo preskok v miselnosti," razlaga Lipovac.

Več nevarnosti za 14. kontingent

Zaradi nacionalnih omejitev pripadniki 13. kontingenta slovenske vojske v Afganistanu rekrutom ne smejo slediti na teren in jim tam gledati pod prste. Z naslednjo, oktobrsko rotacijo se bo slovenska vključenost v afganistansko vojno vsebinsko nadgradila. Štirinajsti kontingent bo prevzel urjenje lastnega afganistanskega bataljona, nacionalne omejitve bodo padle, slovenski vojaki bodo svojim varovancem sledili tudi na bojišče. Če bo potrebno, bodo smeli poseči v boje. Varnostna ogroženost slovenskih vojakov se bo povečala, potrdi namestnik poveljnika zahodnega regionalnega poveljstva Isafa, brigadni general Cesare Alimenti. "Nove naloge slovenske vojske bodo z urjenjem v OMLT okrepile prepoznavnost slovenskega kontingenta. Zame bo velika škoda, ker bodo odšli. Dobri fantje so. Urjenje afganistanskega bataljona je zagotovo bolj nevarno od varovanja baze. Afganistanskim vojakom bodo namreč morali slediti na teren," pravi Alimenti.

Glavnina prihodnjega slovenskega kontingenta bo te nove naloge opravljala v Šindandu, dobrih sto kilometrov južno od Herata. Urjenje bodo sprva izvajali v tamkajšnjem oporišču, nedaleč od iranske meje, ki ga prav v teh dneh povečujejo. "Italijanske in ameriške enote že urijo afganistansko vojsko v Šindandu. Imamo samo 4000 vojakov. Celotnega urjenja v OMLT ne moremo opraviti sami," je za pomoč Slovencev hvaležen Alimenti. V širitev oporišča bo Pentagon po poročanju ameriških medijev vložil domnevno 130 milijonov dolarjev. Dobrih trideset kilometrov od iranske meje naj bi bilo oporišče poslej namenjeno tudi izvajanju posebnih operacij onstran afganistanskih meja. Pentagon teh špekulacij zaenkrat ni komentiral.

Kam se torej s 14. kontingentom odpravlja Slovenija? V širšo geopolitično igro obkrožanja Irana? V morebitno številčno okrepitev slovenske vojaške prisotnosti s 15. kontingentom? Gotovo je le eno: odpravlja se v neznano.

S političnimi premlevanji v domovini in strateškimi premisleki obrambnega ministrstva se pripadniki 13. kontingenta ne ubadajo. Svoje delo v Heratu hočejo korektno končati. Razprave o širjenju pristojnosti slovenskih vojakov v OMLT so zanje skorajda akademske. "Več bomo hodili ven. Fronte tukaj niso jasne. Zame ni bojna naloga, če greš nadzorovat afganistanske vojake zunaj oporišča," razmišlja Lipovac. Se bo v Slovenijo vrnil kot optimist? Je afganistanska vojska na pravi poti? Odgovor ne bi mogel biti bolj diplomatski: "Vračam se predvsem vesel, ker vem, da smo storili vse, kar je bilo v naših močeh. Če bodo stvari tako tekle naprej, bodo Afganistanci leta 2014 res lahko prevzeli nadzor nad celotno državo."

Dan se počasi preveša v večer. Kratek taktični premik do baze Camp Stone je minil brez incidentov. V oporišču Arena se smejo vojaki spet sprostiti. Ko pade noč, je treba obvezno zatemniti okna. Še eno opozorilo torej, da je sovražnik blizu. Ob večerji v menzi ali pa alternativni pici v dobro obiskani italijanski restavraciji po grlu steče tudi kakšno pivo. Sledi še klepet z domačimi po internetu in dan je končan. Do konca misije jih ostaja še 52.

Sneg prinese mir

Dopoldne naslednjega dne štiriurna patrulja slovenske vojake vodi v severozahodni in zahodni sektor nadzora. Prevajalca na te premike ne jemljejo zraven. "Komuniciranje s prebivalstvom ni naša naloga. Iščemo sumljive avtomobile ali pa nove luknje ob cestišču, ki bi lahko bile znamenje, da nameravajo tu podstaviti bombo. Vsak dan gremo po drugi poti," med premikom z glavne prometnice na makadamske poti Heratovih predmestij pojasnjuje poveljnik voda Marko Žitek.

Prav obcestne bombe so največja grožnja mednarodnim silam v tej provinci. Konvencionalni napadi upornikov in talibanov so zanemarljivi, zagotavljajo. Čeprav imajo talibani v Heratu svojega guvernerja v senci, tega območja nikoli niso nadzorovali. Kljub temu sta previdnost in pozornost temeljno vodilo na patruljah. Da uporniki v Heratu niso izginili z obličja zemlje, priznava tudi brigadni general Alimenti. "Upor je latenten. V dneh pred parlamentarnimi volitvami se je pripetilo nekaj napadov na kandidate, na koalicijske sile jih ni bilo. Mislim, da nas ljudje podpirajo pri našem delu. Delo skupine za regionalno obnovo (PRT) v precejšnji meri odgovarja na vprašanje, zakaj je v Heratu tako mirno. Obnavljamo ceste, šole, bolnišnice. Veliko smo postorili za ljudi. Pet milijonov dolarjev znaša letni proračun tukajšnjega PRT, precej denarja prispeva tudi USAID," dodaja Alimenti.

Herat je ena izmed petih provinc, ki naj bi bile prihodnje leto nared za prenos nadzora na afganistanske varnostne sile. Toda ali bo takšna varnostna situacija vzdržala, ne ve napovedati niti general Alimenti. Preveč je dejavnikov, ki lahko zaželeni razplet dogodkov postavijo na glavo. Na jugu države poteka ofenziva. Nestabilnost iz Helmanda in Kandaharja, kjer naj bi po volitvah sledila nova silovita vojaška operacija zveze Nato, utegne pljuskniti v Herat. "Morda bomo morali spremeniti našo strategijo. Povsem možno je tudi, da se bodo uporniki premaknili z bolj ogroženih na varnejša območja, in na to možnost se pripravljamo," pravi general Alimenti. Takšen razplet načrtovanih operacij bi utegnil še dodatno povečati varnostno ogroženost slovenskih vojakov v Šindandu. Kljub vsemu Alimenti pričakuje šest mirnih zimskih mesecev. Ko deželo pod Hindukušem pobeli sneg, boji potihnejo. Do naslednje pomladi, do naslednjega poletja, ko je čas za novo žetev makovih polj...

Za razmišljanja o prihodnjih varnostnih razmerah v provinci med izvajanjem patrulje slovenskih vojakov ni prostora. Njihova pozornost je namenjena tej minuti, sekundi, vsakemu metru poti. "Dokler imamo ljudi okoli sebe, se nimamo česa bati," meni Žitek. Hummerji se po polžje vijejo po ozkem cestišču. Če bi bili napadeni, bi jim na desni umik preprečevale stene ilovnatih hiš, na levi jim manevrski prostor jemlje potoček. V prvem večjem zaselku kratek postanek. Vreča igračk, ki jih razdeljujejo med otroke, se prazni s svetlobno hitrostjo. Tri minute pozneje se konvoj premakne naprej.

"Kako je s stanjem zalog?" se pozanima poveljnik patrulje.

"Piškotki so še," zadoni po radijski zvezi.

"Igračke so že vse pošle?"

"Pozitivno!"

Dobrih tristo metrov naprej, ob naslednjem postanku, zmanjka še piškotkov. Preden patrulja prispe na puščavnati del opazovalne misije, morajo hummerji med polji čebule in kakšnim pozabljenim nasadom maka prečkati še majhne mostičke čez potoke. "To so najnevarnejši deli patrulje. Tukaj napadalcem ni treba kopati jam. Bombo samo podstavijo pod mostiček. Dokler je v strugi voda, ni problem. Vodoodpornih min jim še ni uspelo izumiti," razlaga Žitek. Toda, "pripravljen bodi na vse, ne upaj na nič!".

Tik pred gorskim masivom, ki teče vzdolž oporišča Camp Stone, se konvoj ustavi še pri sumljivem kupu gramoza. Sveže izkopana jama nakazuje na nedavne aktivnosti neznancev. Z GPS-sprejemnikom določijo koordinate najdišča, sumljivo odkritje pa bo pozneje kot zabeležka našlo svoje mesto v poročilu s patrulje. Zadnji postanek hummerjev je ob vznožju gora, kjer se nahaja majhna votlina. Vojaki jo redno preiščejo. Uporniki bi jo namreč utegnili uporabiti kot skladišče. Tokrat v njej odkrijejo agregat in samokolnico. Najdba je vredna še ene zabeležke v patruljnem poročilu.

En krst, tri obhajila, štiri birme

Brez zapletov se konča tudi ta patrulja slovenske vojske. Kaplan Vito Muhič, ki spremlja 13. kontingent v Heratu, je zato srečen človek. Največja skrb 40-letnega minorita, odgovornega za duhovno pomoč vojakom, je, da se kateri od fantov ne bi živ in zdrav vrnil s patrulje. Vedno, ko v oporišču zadoni alarm z naznanilom bližajočega se vojaškega helikopterja z ranjenci, ga obleti hladen pot, ali so vsi Slovenci v oporišču. "Vsak dan mašujem in molim za vojake našega kontingenta. Šefa prosim, naj jih pripelje cele nazaj." Kaplan Muhič v oporišču Arena nima svoje pisarne. To je njegova prednost, pravi. Tako je dostopen vsakomur 24 ur na dan.

Vojaki se nanj obračajo z osebnimi težavami, s pomisleki o svojem delu v Afganistanu pa ni bilo še nikogar. "Všeč mi je, da se noben vojak ni spraševal, kaj dela tukaj. Vsi prihajajo sem, da oddelajo, pošteno zaslužijo in gredo domov, kjer si lahko potem nekaj ustvarijo," razlaga Muhič. Po kakšnem mesecu na misiji vojake začnejo motiti medosebni odnosi. Pogosto je že slišal pritožbe zaradi preglasnih pogovorov v kontejnerjih, ko poskušajo drugi spati, ali pa nerganja, ker cimri nekontrolirano spuščajo vetrove.

Vojski se je pridružil pred šestimi leti. Od takrat je služboval že pri slovenskih vojakih na Kosovu, dvakrat se je za krajši čas v božičnih dneh oglasil tudi v Heratu. Pogovor je njegovo "orožje". Čeprav ga zavezuje spovedna molčečnost, prav zaradi svojega dostopa do vojakov opravlja funkcijo poveljnikovega svetovalca za moralne in etične zadeve. "Poročam mu o vzdušju, kar ne pomeni, da hodim tožarit. Tukaj sem zato, da s svojim delom ustvarjam tudi dobro vzdušje," s skorajda nenehnim nasmehom in dobro voljo na obrazu pojasnjuje Muhič.

Največja nagrada zanj je, če lahko komu pomaga. Že zdaj vojake opozarja na dni in težave, ko se bodo vrnili domov. "Po misiji je potreben čas za prilagoditev na družinsko življenje. Spet bo treba plačevati položnice, skuhati kosilo, oprati perilo, medtem ko imajo tukaj vse: vsak dan tri obroke, plačati jim ni treba nič, za umazana oblačila poskrbijo drugi." Če se kdo od vojakov odloči, da hoče med misijo pridobiti zakramente, ki mu manjkajo, jim je Muhič na razpolago. Odkar je v Heratu, je krstil enega vojaka, trije so prosti čas izkoristili za prejetje prvega obhajila, štirje so šli k birmi. Zanima me, kako je opravil z dilemo, da je kot predstavnik vere, ki zagovarja mir in ljubezen, udeležen v vojni, kjer ljudje umirajo. "Vedno sem razumel, da sem tukaj zaradi ljudi," pravi kaplan. "Duhovnike so imeli v prvi svetovni vojni Nemci, Italijani, imeli so jih domobranci pa tudi partizani. Konec koncev je slovenski vojak tukaj, da varuje, da skrbi za mir in pravičnost. Če je treba, tudi z orožjem. Uspeh zame ni, da so se štirje fantje tukaj odločili za birmo. Uspeh zame bo, da se bomo vsi vrnili nazaj živi in zdravi."

Do konca misije 13. kontingenta je še 51 dni.