Branimir Nešović je direktor Modrijana, ene od slovenskih založb, ki izdaja tudi učbenike. Četudi ima šolski učbenik status svetega berila, v katerem je vse res, pa nastane tako kot vsaka druga knjiga. Je zahteven kulturni izdelek in hkrati tržno blago, ki ima svojo komercialno ceno. Nešović je v zadnjem letu naredil dve zanimivi potezi. En učbenik je umaknil iz prodaje, ker se mu je zdel neuporaben, sredi Ljubljane pa je odprl novo knjigarno. Z ljubeznijo in brez sentimentalizma govori o knjigah, ki nastajajo v zelo ekskluzivnih okoljih, potem pa se morajo prodati tako kot vsako drugo blago.
Konec prejšnjega leta se je o knjižni industriji začelo govoriti v preteklem času. Vi ste oktobra v Ljubljani odprli knjigarno. Kakšna logika vodi založnika, da v času, ko napovedujejo globalni zaton tiskane knjige, odpre trgovino s knjigami?
Globalne logike ni. Vodila me je posebnost slovenskega knjižnega trga.
V čem je naš trg tako zelo poseben?
Od drugih se loči po zanimivi hibi. Večina knjig se sploh ne proda v knjigarnah in nimamo neodvisnega distributerja knjig. Nimamo posrednika pri prodaji knjig, ki ne bi bil kapitalsko vezan na neko konkretno založbo in bi se s prodajo knjig ukvarjal zgolj kot trgovec. Nimamo nikogar, ki bi ponujal knjige neodvisno od tega, od kod izhajajo, in jih vsaj načeloma ponujal pod enakopravnimi pogoji.
Knjigarniška prodaja slovenskih knjig je v rokah Mladinske knjige in DZS, oba sta tudi založnika. Mladinska knjiga se ukvarja predvsem s prodajo splošnega knjižnega programa, DZS favorizira učbenike, literaturo in priročnike pa nekoliko manj. Ta nenavadni položaj založnike sili v iskanje vseh mogočih in nemogočih prodajnih poti, med drugim k odpiranju lastnih knjigarn. Torej smo jo odprli tudi mi - ker izdajamo učbenike, literaturo in priročnike. In odprli smo jo v Ljubljani, saj smo že prej polovico svojih naslovov, izjema so šolske knjige, prodali v Ljubljani.
Je s tem vprašanje enakopravne ponudbe rešeno?
Nikakor, za založnike so lastne knjigarne le nova vrata za kupca. Teh na splošno ni ravno veliko. Knjige kupuje izrazita manjšina, drugi dajejo prednost bolj otipljivim dobrinam. Zato je še veliko vprašanje, kako to ekonomsko zdržati. Po skoraj letu dni mi še ni čisto jasno, ali in kdaj se bodo začeli stroški pokrivati.
Slovenci imamo do knjige vsaj v javnem govoru sentimentalen odnos. Založniki pa ste industrija, ki deluje na knjižnem trgu. Kakšen je slovenski knjižni trg? Kolikšen je?
Produkcija knjige ni industrija. Marsikaj pri knjigi lahko povežemo s pojmom industrije, založništvo pa to definitivno ni. Tiskarstvo je industrija, industrijska logika vlada tudi pri kupovanju založniških pravic. Anglosaksonski svet, denimo, cel planet zalaga s svojo pametjo, obratne poti pa skoraj ni. Kupovanje anglosaksonskih naslovov lahko povezujemo s pojmom knjižne industrije. Naše založništvo pa zelo težko. Še Rusi in Kitajci po svetu prodajo zelo malo svojih knjig, samo posamezne naslove in še to bolj po čudežu.
Založništvo pomeni zalaganje denarja, da se knjiga izda. Izvira iz poznega srednjega veka kot obrtna in pozneje manufakturna dejavnost. Vsaka knjiga je rezultat filigranskega dela, ki vodi od ideje do končnega rezultata, ki pride na police. Vsako knjigo naredimo posebej, to ni izdelek velikih serij, čeprav je tiskana naklada serija. Najprej je treba najti avtorja ali uveljavljenega avtorja pripraviti do tega, da knjigo napiše. Treba je delati skupaj z njim in rokopis pripeljati do postprodukcije, če uporabim filmski izraz. Tam nastopi tehnična izpeljava, ki je prav tako prilagojena vsakemu naslovu posebej, da se nazadnje pojavi kot kodeks med platnicami. Knjiga se potem bolj ali manj prijazno bere, je bolje ali slabše narejena. Vsaka pa je primerek zase.
To je lepo povedano. Vendar prevajalci pravijo, da jih založniki plačajo po najnižjih možnih tarifah. Dobijo najmanj, kolikor lahko dobijo.
Razpon pri prevajalskih honorarjih je lahko zelo velik. Najnižja tarifa za trideset tisoč grafičnih znakov s presledki, za katerega sem slišal, je osemdeset evrov. Komaj verjetno. Najvišji honorar, ki sem ga jaz plačal, je tristo petdeset evrov za avtorsko polo. Šlo je za izjemno zahteven prevod iz enega od slovanskih jezikov.
Najnižji predpisani honorar za prevajalsko delo pri knjigah, ki dobijo podporo Javne agencije za knjigo RS, je dvesto sedemdeset evrov, kar ni tako slabo, upoštevajoč dejstvo, da je pri nekaterih založnikih standardna tarifa nekaj več kot sto šestdeset evrov za avtorsko polo. Toda tarifa agencije je enotna, ne glede na jezik izvirnika, kar ni ravno pošteno. Prevoda iz angleščine ni mogoče primerjati s prevodom iz, denimo, hebrejščine. Prevajalcev iz angleščine se tare, problem pa je dobiti že dobrega prevajalca iz italijanščine. Kaj šele iz turščine, madžarščine, romunščine ali skandinavskih jezikov.
Zaradi tega kvaliteta prevodov tako močno niha?
Slaba kakovost prevodov ni toliko posledica nizkih honorarjev kakor tega, da se prevajanja leposlovja loti že vsak, ki misli, da to zna. Zlasti angleško zna veliko ljudi, ne more pa biti vsak, ki se je malo bolj natančno naučil jezika, že prevajalec, vsaj za leposlovje ne. Res dobri začnejo s talentom in potem razvijajo veščine na tisočih straneh in v desetletjih dela.
Poleg tega je zdaj na trgu veliko knjig, za katere se je že skoraj uveljavil izraz "trash literatura". Nekoliko uglednejše poimenovanje za smeti. Slovijo po zelo slabem jeziku, kar kaže na to, da prevajalci izhajajo iz tistega, kar jim ponudi prevajalnik, in potem še sami malo pobrkljajo, z lektorji ali večinoma brez njih. Vsaj zdi se tako. Sploh so pa ta besedila že v izvirniku komajda prebavljiva. In potem se prevajalcem to nekako izide za tistih osemdeset ali nekaj več evrov, kolikor dobijo na avtorsko polo za tovrsten prevod. Te knjige so kot naravna nesreča, ki je še toliko večja, ker se pogosto znajdejo na lestvicah najbolje prodajanih in najbolj branih knjig.
Pisatelji so, kar se tiče njihovih honorarjev, skrivnostnejši.
Ker so razlike med njimi bistveno večje kot med prevajalci. Honorar za roman, na primer, je lahko dokaj soliden, če gre za veliko ime. So pa tudi avtorji, ki se honorarju odpovedo, samo da pridejo do objave. Najnižji predpisani honorar za izvirno prozno delo je po tarifi Javne agencije za knjigo tristo petdeset evrov za avtorsko polo. Mnogo premalo za normalno življenje.
Velikih zaslužkov torej ni. Ker je trg majhen, potrebuješ intervencijo države, da ostane kultura pri življenju. Drži?
Načeloma drži, vendar je vloga države v celotni knjižni produkciji v Sloveniji razmeroma majhna. Podpre okoli petino novih objavljenih naslovov literature. Absurd absurdov pa je, da so založniki v času lanskega knjižnega sejma, ki naj bi bil praznik knjig, kar sami začeli govoriti, da je naša knjižna produkcija preobsežna za slovenski trg. Pa je glede na primerljive svetovne trge zelo skromna. Drugo je prodaja te produkcije, ki je, še posebno vrhunskega leposlovja, zelo slaba. Dvesto, tristo prodanih izvodov, izjemoma petsto ali več, pomeni dilemo, ali lahko s tem sploh pokriješ stroške delovanja. To lahko vodi k temu, da gredo rokopisi skorajda neposredno v tiskarski stroj, ne da bi se z njimi kdo resneje ukvarjal. Tako se vsaj zdi, ko človek kakšno knjigo pogleda med platnice. Ali pa to izdajajo že platnice.
Je torej knjiga krona narodne kulture ali le nizkostroškovna dejavnost?
Pri nas je, ko gre za knjigo, neizmerno veliko sprenevedanja. Knjigo malikujemo kot bistvo slovenstva. Veliko bolj smo zazrti v preteklost kot v prihodnost. Knjigo, ki je imela v nekem obdobju narodnobuditeljsko vlogo ali pa je nastala skupaj z narodom, se, denimo, v nagovorih ob odprtju knjižnega sejma skorajda po božje časti. Ko slavimo praznike knjige, se vse oči zazrejo v tisto funkcijo in jo prenesejo v sodoben čas. Ta funkcija je lahko večna. Knjiga je rastišče jezika, jezik pa je eden pomembnejših elementov nacionalne identitete. O tem ni nobenega dvoma.
Toda odkar so izumili tisk, je vsaka, tudi najbolj sveta knjiga komercialno blago. V Sloveniji žal ne. Čemu kupovati knjige, ko pa si jih lahko izposodimo v knjižnicah? Ljudje po mesece dolgo čakajo na izvod želene knjige v knjižnici, ne da bi pomislili, da jih v knjigarni ta ista knjiga čaka nedotaknjena, nova, še z vonjem po tiskarski barvi, in to marsikatera za ceno pice in malega piva.
Po drugi strani pa se knjiga zdi skorajda kot fetiš. Sodeč po tem, koliko rokopisov na leto dobimo na založbo prek katerega od naših e-naslovov, bi rad že vsak tretji Slovenec izdal lastno knjigo. Romani, zbirke kratkih zgodb, pesmice in pravljice, kuharski recepti, razni nasveti, pa doktorske disertacije z vseh mogočih področij - skorajda ne mine dan, da ne bi dobili kak predlog za izdajo knjige.
Tega je tako zelo veliko?
Na založbe je velik pritisk po izdajanju vsega mogočega. Nekateri predlogi so otročje naivni. "Napisala sem knjigo, kaj moram zdaj storiti?" Uveljavljeni pisatelji seveda ne nastopijo tako. Veliko je ljudi, ki trdijo, da jim knjiga pomeni vse v življenju, pa se jim še sanja ne, kako naj se zadeve lotijo. Prevajalcem začetnikom običajno svetujemo, naj ne planejo kar takoj na knjižno založbo. Naj začnejo s prevajanjem za literarne revije, radio ali kaj takega. Da vsaj malo spoznajo, kako težko se živi od tega in kako trdo prislužen je ta denar.
Vaša založba izdaja tudi knjige, ki jih je nujno izdati vsako leto ali vsakih nekaj let. Te morajo biti na trgu, ker so povezane s prvim septembrom.
Da, izdajamo tudi šolske učbenike.
Pri njih velja ista komercialna logika?
Ne. Učbeniki so komercialni sami po sebi. Vsaj nekoč so bili. Zdaj že dvomim o tem.
Toda šolsko leto se brez učbenikov ne more začeti.
Če bi se človek skliceval na besede sedanjega šolskega ministra, bi morala šola dobro delovati tudi brez njih.
Se šalite, kajne?
Če se prav spomnim, je dr. Igor Lukšič to izjavil že v svojem nastopnem intervjuju. Dejal je, da lahko učitelj skupaj z učenci naredi svoj učbenik. Načeloma je to tudi res. Ampak iz česa? Iz fotokopij različnih učbenikov šolskih založnikov? Iz lastnega gradiva? Wikipedie?
So šolski učbeniki še vedno resna dela?
Učbeniki so specifična literatura. Najprej zato, ker so vendarle zapovedani in predpisani. Človeka spremljajo skozi učni proces od začetka do dokončanja poti formalne izobrazbe. To pa še ne pomeni, da v šolah učbenike tudi zares jemljejo v roke. Pri pouku jih razmeroma malo uporabljajo. Takšne informacije vsaj prihajajo do mene. Koliko je učbenik v oporo, je v glavnem stvar učitelja in njegovega razumevanja šolske knjige kot orodja za učenje.
Ali ni to samoumevno?
Ni. Gibljemo se med dvema ekstremoma. Na eni strani so učitelji, ki se za učbenik skorajda ne zmenijo, na drugi pa tisti, ki se ga držijo kot pijanec plota. Znanje ocenjujejo po tem, koliko zna učenec na pamet odlomek iz knjige, po katerem je bil vprašan, da preverijo, kaj se je naučil in česa ne zna. Do šolske literature ima šola precej nekonsistenten odnos.
Vi učbenike ustvarjate v razmerju do šole in njenega razumevanja tega, kar je treba vedeti?
To je osnovna ideja, da.
Moja generacija se je učila brati na zgodbici o Titu in njegovih nečkah.
Tako smo se tudi mi učili brati. Jaz se spomnim, da sem bral o Titu in njegovem psu Reksu.
Položaj je bil še kar preprost. V prvem berilu je bilo jasno, kje živiš. Takoj ko si znal črke, je država poskrbela, da si se naučil pravilno razumeti dokumente. Ena ključnih informacij je bila, da so Slovani prišli izza Karpatov. Kaj je zdaj drugače? Kako učbenik postane sveti tekst?
Te informacije dobite tudi danes. Tita v čitankah ni več, ampak načeloma je stvar zelo preprosta. Obstaja učni načrt. V zadnjih obdobjih je ciljno naravnan. Določeno je, kaj morajo otroci na neki stopnji znati. Sledi nabor vsebinskih sklopov, ki jih je treba obravnavati. To velja za vse predmete. Učbenik mora vsebovati snov, ki jo učni načrt predpisuje. Ko je učbenik narejen, gre v postopek formalne potrditve. To pomeni, da založba strokovnemu svetu za splošno ali strokovno izobraževanje predloži nekaj izvodov "knjige", bolj ali manj pripravljene za tisk, z dvema recenzijama. Ena recenzija je iz akademskih vrst, ta potrjuje strokovno neoporečnost knjige, drugo pa napiše učitelj, ki oceni njeno metodično in didaktično plat.
V prvem koraku "učbenik" pregleda predmetna skupina Zavoda za šolstvo, ki ugotavlja, ali je gradivo skladno z učnim načrtom. Če ima pripombe, "učbenik" popravimo ali dopolnimo, če nima zadržkov, pa komisija, ki je nekakšen revizor, pripravi predlog za potrditev na strokovnem svetu. S tem založnik dobi koncesijo, da lahko knjigo prodaja kot šolski učbenik.
To je birokratski postopek. Kako pa učbenik zares nastane?
Narediti učbenik je lahko prava kalvarija. Rokopisa učbenika ne ponudi nihče ali pa kdo ponudi rokopis, ki so ga zavrnili kje drugje. Učbenika skoraj nihče ne napiše sam, iz lastnih nagibov, avtorja oziroma avtorsko skupino mora založba poiskati sama. Delo ponudimo avtorju, ki ima reference, je uspešen učitelj ali visokošolski predavatelj. A se velikokrat izkaže, da dober učitelj ni nujno dober pisec. Lahko je izvrsten v razredu, kjer je v stalni interakciji z otroki, zna slediti njihovemu razumevanju in prilagoditi pouk ritmu njihovega dohajanja razlage. Toda napisati učbenik je nekaj popolnoma drugega in zahteva čisto druge veščine.
Zato je treba na založbi pogosto vse napisano natančno pretresti, zložiti na novo in urediti v logičen red. Dostikrat mora urednik posamezne dele učbenika napisati na novo na podlagi tistega, kar je napisal avtor. Vsaka založba ima pri snovanju šolskih knjig svojo pot, med nami so lahko precejšnje razlike. Pri enih je urednik zgolj kurir med avtorjem in recenzenti, ki potem pripomorejo k razumljivosti besedila, pri drugih se urednik trudi vse leto z enim samim učbenikom. Proces nastajanja učbenika je običajno dolgotrajen, kar je dobro, toda grdo se zaplete, ker se v šolskem sistemu stvari kar naprej spreminjajo. Učbeniki morajo spremembam slediti, saj drugače izginejo s trga in iz šol.
Za učence pa je to potem biblija.
Odvisno od tega, komu pride učbenik v roke. Učitelji šolsko knjigo jemljejo zelo različno. Pred več kot petnajstimi leti, ko sem začel izdajati učbenike, ni bilo čisto jasno, ali naj bo učbenik pisan za učitelja ali za učenca. V tistem času so tekle zelo resne debate o tem, vendar se niso nikoli končale s kakim sklepom. Dandanes velja, da je učbenik namenjen predvsem učencem. Predvsem. Slovenski učbeniki so namreč ostali nekje na vmesni stopnji med tistim, kar naj bi bilo za učitelja, in tem, kar naj bi bilo za učenca.
Ali to res ni jasno?
Povezano je z učnimi načrti. Pogosto nanje letijo pripombe, da so preobsežni in prezahtevni. Zaradi tega iste pripombe letijo na učbenike, češ da so prenatrpani s podatki. To se govori in piše precej na počez. Ni mi znano, da bi se kdo posebej ukvarjal s korelacijo med učnimi načrti in učbeniki. Letos je precej pozornosti pritegnila raziskava dr. Janeza Justina, vendar so jo zlorabili v škodo založnikom, namesto da bi iz nje potegnili bistvo. Gre za navidez droben, a zelo pomemben segment, namreč koliko so besedila v učbenikih razumljiva otrokom.
Obtožbe na račun učbenikov so kar hude.
Sam sem bil na njegovi predstavitvi raziskave, pa kakih hudih obtožb nisem slišal. Zapisi v časopisju so se ukvarjali predvsem z ekscesi, preslišan pa je bil kontekst, v katerega je Justin svojo raziskavo postavil. Kontekst pa je, da slovenski učbeniki v ničemer ne odstopajo od evropskih. Niso niti boljši niti slabši. Pozornost so vzbudile neumnosti, ki jih lahko najdete v vsaki knjigi. In potem ta neumnost izpade veliko večja, kot je v resnici.
Ampak so področja, kjer ne sme biti neumnosti. Matematika ne uči razlikovati med dobrim in hudim, ne ukvarja se z etičnimi sodbami in ne temelji na mnenjih. Vsaj na začetnih stopnjah računstva in geometrije tega ni. Tam ni mnenj. Zgodovina je antipod tega. Z vsako šolsko reformo nastane nova zgodovina, zdi se, da tudi z vsakim novim ministrom. Kako se kot založnik lotevate tega, da je danes v zgodovinski knjigi res nekaj, kar bo jutri predmet polemike?
Najprej o matematiki, četudi mi je osebno delala preglavice. Zlasti v gimnaziji se mi je zdela popolnoma nesmiseln predmet. Profesorico sem z vprašanji, zakaj pa je to treba znati, spravljal dobesedno ob pamet. Ampak v matematiki je ena in ena vedno dve, četudi kje drugje to postavljajo pod vprašaj. Poti, kako prideš do tega matematičnega rezultata in kako to učiš, pa je več.
Zgodovina je ideološko najbolj na udaru, in našo založbo je doletelo, da si je država pod ministrom Zverom zaželela več informacij o osamosvojitveni vojni in o vlogi osamosvojiteljev v našem učbeniku "Naše stoletje" za deveti razred. Torej smo pregledali učbenik še s temi očmi, ugotovili, da je takšne vsebine kar precej, in opravili "korekcijo" tako, da smo dodali fotografijo Jožeta Pučnika. In zadeva je bila rešena.
Drug pripetljaj je vezan na izjavo Janeza Janše ob nekem praznovanju, da podtalna organizacija TIGR ni bila teroristična organizacija. V našem zgodovinskem učbeniku je bila označena tudi za táko, saj je skušala svoje cilje uresničiti tudi s terorističnimi akcijami. To se je razvilo v polemiko o učbeniku med dr. Stanetom Grando, predsednikom komisije za učbenike, in dr. Božom Repetom, enem od avtorjev prej omenjenega učbenika. Sukala se je predvsem okoli interpretacije dogodkov med drugo svetovno vojno. Naposled se je končala z nekakšnim premirjem, brez posebnih posledic za naš učbenik.
Pa so slovenski učbeniki res tako prenatrpani s podatki?
Znanje se v zadnjem času kopiči z neizmerno silo. Temu sledi količina snovi. Otroci naj bi se vsega tega naučili. Ni junaka, ki bi znal pametno potegniti črto in reči: "To je elementarno znanje in sodi v osnovno šolo. Ostalo so profesionalna znanja." Tu je stanje v Sloveniji precej brezupno. Prihaja do pravega imperializma strok. Stroka, utelešena v univerzi, se hoče prezrcaliti v osnovne šole. Ta pritisk je največji na področjih, ki so najbolj propulzivna in se najhitreje razvijajo.
Problem torej nista samo zgodovina in njeno takšno ali drugačno uravnavanje. Izrazit problem sta biologija in celotno naravoslovje, kjer se vsako leto nakopičijo nove ugotovitve in pritisk na šole raste. Rezultat je nato viden v učnih načrtih in posledično tudi v učbenikih.
Kakšna pa je pri tem vloga ministrstva?
Vsi dosedanji šolski ministri so se pogovoru s šolskimi založniki bolj ali manj izogibali. Raje so se ukvarjali z vprašanji ravnotežja med posameznimi strokami in obveznimi šolskimi predmeti, s šolskim redom in koledarjem, s poročili in statistikami ob koncu šolskega leta ter podobnimi zadevami. Ravno zdaj Justinova skupina prečesava učne načrte, nastale v času ministrovanja dr. Milana Zvera. Ti so obtičali v predalu, ker so bili neusklajeni z zakonom o osnovnem šolstvu. Minister Lukšič je predlagal, naj se učni načrti okrnijo za približno petino. V tako kratkem času, kot je za to predviden, pa je nemogoče dobiti resen in pretehtan rezultat. Verjetno bodo del vsebin preprosto označili za izbirne vsebine.
Nasploh pa je opazna težnja k čedalje večjemu rahljanju učnih načrtov. Že šole naj bi si jih prilagajale. To so včasih zelo težko rešljive zadrege za avtorje učbenikov. Prej je bilo vse predpisano in odmerjeno, zato je tudi država mnogo bolj nadzorovala vsebino učbenikov. Zdaj jih le odkljuka. Zavod za šolstvo je prej vsakih nekaj let objavil razpis za nove učbenike, ki so jih potrebovali v različnih šolah. A težava je bila najti avtorje. Ko jih je nemalokrat mukoma našel, so zavodovi svetovalci, tako rekoč v vlogi urednika, z avtorji prečesali celotno besedilo. Založbe so bile le izvajalec v zadnji fazi, opravile so jezikovni pregled in vse skupaj povezale v knjigo. Ker so si založbe po nekem ključu razdelile učbenike glede na predmete, je bilo šolsko založništvo relativno enostavno. Liberalizacija pri izdajanju učbenikov je to spremenila.
Kdaj je prišlo do sprostitve?
To se je začelo že konec osemdesetih let, ko zavod preprosto ni več mogel pridobiti novih avtorjev. Knjige so zamujale. Zavod je zato založbam po tihem prepustil, da so v celoti prevzele izdajanje šolskih knjig, njemu pa je ostala vloga pri potrjevanju. S tem se je začela tudi konkurenca med posameznimi založbami, ki je vendarle dvignila kakovost in tudi zamujanja z izidi ni več bilo.
Po čem presojate, ali je učbenik dober ali slab?
Čar učbenika je v tem, da ponudi strukturirano, organizirano védenje o nekem pojavu ali dogajanju. Njegov temeljni mik je, da to opiše korakoma in nedvoumno. Gre za nizanje informacij. Tako kot zidanje hiše. Gradiš lahko, če imaš osnovo. Ne moreš začeti pri strehi. Če pa temelj ni trden, ga ne moreš primerno nadgraditi. A pogosto je to zelo težko uresničiti.
O šolskih založnikih govorijo kot o velikih zaslužkarjih. Tudi honorarji so spodobni. Je izdajanje učbenikov tista dejavnost, ki rešuje založništvo?
Učbeniška literatura ima svoja pravila in honorarje. Pri učbenikih, ki se redno ponatiskujejo, je običaj, da so avtorji plačani od njihove prodaje. Honorar je lahko, odvisno od tržnega deleža, večji ali manjši. Večji je, denimo, če ima avtor celotno vertikalo, kar pomeni, da je avtor ali soavtor vseh učbenikov od šestega razreda dalje, ko se predmet pojavi. Zaradi deformacije učbeniškega trga, skladov in minimalne prodaje pa dobi avtor za učbenik zelo skromen honorar, več lahko zasluži z delovnimi zvezki, ker jih učenci popišejo in jih ponatiskujemo v mnogo večjih nakladah.
Drugi razlog za nizke honorarje pa je lahko tudi število avtorjev pri posameznem naslovu. Ker si elementarnega znanja neke stroke večina visokošolskih profesorjev ne upa podajati - pišejo le o vsebinah, za katere so specializirani -, imamo pri učbenikih ekipe treh ali celo sedmih avtorjev, katerih prispevke je treba med seboj uskladiti. Delež, ki gre avtorju, je navadno okoli deset odstotkov; če je torej avtorjev več, se ta delež porazdeli in posamezen avtor dobi honorar, ki je komaj omembe vreden.
Prihodnji teden se začne šola. Otroci so dobili paket delovnih zvezkov, čakajo jih novi učbeniki...
Ne nujno novi. Starši so se odpravili v knjigarne in kupili ali že prej naročili delovne zvezke, barvice in vse druge šolske potrebščine. Obseg delovnih zvezkov se je na nekaterih šolah po tisti zloglasni okrožnici že skrčil. Učbeniki pa čakajo v šolskih skladih, kjer so mirovali čez počitnice. Nekateri se bodo morda znašli že v petem, šestem paru otroških rok. Tako sem pred časom v rokah držal učbenik, ki je bil v uporabi že deveto leto. Kako to vem? Vsi njegovi uporabniki so se vanj podpisali. Zdaj si pa predstavljajte, kakšen je bil videti!
Minister za šolstvo je začel svoj mandat s kar spektakularno izjavo, da se bodo otroci vse bolj učili prek takih in drugačnih ekranov. Koliko bo ritual knjig še zaznamoval začetke prihajajočih šolskih let?
Takojšnjih sprememb ni na obzorju. Tudi v doglednem času kakšne revolucije ne pričakujem. Preprosto zato, ker Slovenija s svojim odnosom do šolstva ni sposobna zagotoviti zadostnih sredstev, da bi vse otroke opremila z e-bralniki. Tak način dela je še daleč od splošnega standarda. A glede na to, da gradiv, ki bi bila primerna za delo v razredu, sploh ni, je to razmeroma majhna zadrega. Škandalozno je bilo slišati, da je ministrstvo v e-učbenike in e-gradiva vložilo 20 milijonov evrov evropskega denarja, namenjenega zaposlovanju in izobraževanju. Ta gradiva se zelo malo uporabljajo, za povrh so zelo slabo narejena, vsaj tista, ki sem jih imel priložnost videti. Če so dinamična in slikovita, pa so jezikovno zelo problematična. Uporabljajo jih predvsem učitelji, ki se nekoliko bolj razumejo z računalnikom, tako da si e-gradiva tudi sami izdelujejo.
Prepričan sem, da bo, dokler bo učitelj učitelj in šola šola, učitelj pri pouku usmerjal pozornost nase in ne v ekran ali knjigo. Celo knjiga je pri nas še daleč od tega, da bi igrala svojo polno vlogo. Ekran je še dlje. Če upoštevam vse te elemente, je čas, ki ga lahko v mislih otipam, nedvomno še vedno čas učitelja. Njegove avtoritete in vsega, kar mu utegne pomagati.
Učitelj, ki je mestoma zelo pronicljiv, mestoma zelo blizu otroku, pa je mestoma tudi zelo ležeren. Letos poleti so nam Poljaki za velikansko vsoto ponudili vsa elektronska gradiva univerzalnega kurikuluma s področja naravoslovja. Gradiva omogočajo kreiranje vsake ure posebej, tako da učitelj sam izbere vsebino pouka, naredi teste itd. Vprašali smo jih, kako učitelji sprejemajo ta gradiva, in dobili odgovor, da je po prvem valu navdušenja vse skupaj hitro splahnelo do uporabe zgolj ponujenih rešitev, se pravi vzorčnih ur in vzorčnih testov.
Pri nas smo še na kamenodobni stopnji. Da so učitelji ležerni, se pri nas kaže v ponudbi urnih priprav za izvedbo pouka na osnovi učbenikov. Ob tem, da so ti načrti za izvedbo posamezne ure skregani z logiko učiteljevega dela v razredu. Kajti vsaka šolska ura je drugačna. Ni pomembno, ali zaradi otrok ali zaradi vremena, a urne priprave so vedno iste, in to na vsaki šoli, ki uporablja določen učbenik z določenimi urnimi pripravami. Z že pripravljenimi načrti in pripravami je učitelj razbremenjen obsežnega in nadležnega administrativnega dela, ki si ga je izmislila država, da bi navzven in formalno zagotovila videz kakovostno izpeljanih šolskih ur. A te urne priprave, brž ko pride do konkretnega dela v razredu, nimajo velike vrednosti. Iz tega ne moremo potegniti niti sklepov o kakovosti ur posameznega učitelja. Kajti ljudje smo praktični in ležernost je najbrž naše najbolj naravno stanje.
Elektronske knjige postajajo vse bolj običajne. Kaj to pomeni za vas?
Vidika sta dva. Založniški in knjigotrški. Za knjigotrštvo e-knjige niso grožnja. Elektronska knjiga je mnogo bolj dostopna kot tiskana, kar pomeni strašansko liberalizacijo knjižnega trga. Predvsem to že velja za dela, ki niso več obremenjena z avtorskimi pravicami. V takšni ali drugačni elektronski obliki so v veliki meri že vsa dostopna. Za to skrbijo posamezniki na eni in nacionalne knjižnice na drugi strani. Drugo vprašanje se ob prehodu z enega na drug medij postavlja založnikom: kakšna je vloga založnika, če je bil do zdaj tisti, ki je besedilo uredil, ga spravil v vsebinsko in jezikovno primerno obliko ter ga tehnično pripravil za branje. To nekaj stane.
Kar dela Amazon, izničuje vlogo založnika. Trenutno prevladujejo elektronski naslovi, ki ne zahtevajo dodatnega uredniškega dela. Kaj se bo zgodilo, še ni jasno. Verjamem, da bo klasična knjiga, v obliki kodeksa, zapisa na papirju med platnicami, še vedno obstajala. Če ne drugače, pa kot priboljšek. Bolj ko je kaj redko, bolj dragoceno je. Knjigi kot kodeksu se utegne zgoditi prav to.
Skoraj leto dni imate v Ljubljani odprto knjigarno. Kaj vam ta izkušnja pove?
Pokazalo se je, da v svoji knjigarni prodamo na mesec približno toliko Modrijanovih knjig, kolikor jih prodajo v Konzorciju, največji slovenski knjigarni, ki je tudi najuspešnejša pri prodaji naših knjig. Pri tem pa se prodaja naših knjig v Konzorciju ni zmanjšala.
Torej če narediš knjigarno v času ekranov, pridejo ljudje po papirnate knjige?
Ni tako preprosto. Naša knjigarna ponuja devet tisoč naslov, ne bistveno manj kot Konzorcij. Deloma lahko to pomeni tudi, da se proda na splošno nekaj več knjig. Vendar zaenkrat težko ocenim strukturo naših kupcev. Običajnih slovenskih uspešnic prodamo razmeroma malo; več kot lahkotnejših naslovov prodamo resnejše, poljudnoznanstvene in strokovne literature. Treba bo še malo počakati, da bomo videli, v kakšnem razmerju živita knjiga in ekran.
